odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Varstvo osebnih podatkov in njihova obdelava po zunanjem sodelavcu

Različna podjetja pri svojem poslovanju pridobivajo velike količine osebnih podatkov, ki jih analizirajo za potrebe svojega poslovanja. Postavlja se vprašanje, kaj se zgodi s temi osebnimi podatki oziroma, kaj podjetje stori, da osebne podatke ustrezno zavaruje in ne dopusti, da bi do njih prišle nepooblaščene osebe. Običajno za varstvo osebnih podatkov, katere določeno podjetje obdeluje, skrbi podjetje samo, vse večkrat pa se zgodi, da podjetje podeli skrb za osebne podatke zunanjemu podjetju, ki je registriran za opravljanje takšne dejavnosti in izpolnjuje pogoje, kot jih določa Zakon o varovanju osebnih podatkov. V Republiki Sloveniji je krovni predpis na področju varovanja osebnih podatkov Zakon o varovanju osebnih podatkov, ki je v osnovni verziji (ZVOP) začel veljati že v letu 1999, nato pa je zakon v bistvenem spremenjen leta 2007. Zgodovinsko gledano, so se prve potrebe po zaščiti zasebnosti ljudi pojavile zaradi različnih žalitev, napadov, prisluškovanj in podobno. Razlog, da se je ta pravica pričela pozno uveljavljati in izvajati v pravnih sistemih pa je v tem, da so večino modernih kršitev zasebnosti, kot so prisluškovanje pogovorom prek telefonov, mikrofonov in elektronskih ojačevalcev, zbiranje, shranjevanje in iskanje informacij z video kamerami, računalniki in podobno,  začele omogočati šele nove tehnologije. Pred njihovimi iznajdbami je bil posameznik lahko utemeljeno prepričan, da mu v zasebnem prostoru ni mogoče prisluškovati.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
(Ne)dolžnost plačevanja nadomestila SAZAS-u, Zavodu IPF in ostalim kolektivnim organizacijam

V zadnjih letih je postalo popolnoma običajno, da gostinci in lastniki trgovin ali storitvenih salonov prejemajo položnice za plačevanje prispevkov t.i. kolektivnim organizacijam, ki naj bi zastopale vse tiste, ki so tako ali drugače povezani z glasbo. Najbolj znane takšne organizacije so SAZAS, Zavod IPF in Zavod AIPO. Vsem tem organizacijam je skupno, da je njihov cilj kolektivno varstvo intelektualne lastnine na področju glasbe in razvoj glasbene industrije, pravico do takšno udejstvovanje pa črpajo iz odločb, ki jim jih je podelil Urad RS za intelektualno lastnino. Postavlja se vprašanje, ali so gostinci in lastniki trgovin ali storitvenih salonov, ki v svojih prostorih predvajajo glasbo, res dolžni plačevati zgoraj predstavljenim kolektivnim organizacijam? Sodna praksa še ni enotna, v vsakem primeru pa se bolj nagiba na stran uporabnikov glasbe kot pa v prid kolektivnih organizacij, saj je pravna podlaga, iz katere kolektivne organizacije izhajajo, nejasna. V časih, ko so obremenitve gospodarstva že zelo visoke, se postavlja vprašanja pravilnosti in smiselnosti plačevanja nadomestila kolektivnim organizacijam, za katere marsikaj ni jasno, še najmanj pa pravna podlaga za takšno nadomestilo. Dejstvo je, da večina gostincev oziroma drugih, ki uporabljajo pri svojem delu glasbo kot kuliso, prostovoljno pristanejo na to plačilo, pomembno pa je vedeti, da so tisti, ki se temu uprejo, pred sodiščem načeloma uspešni. Res je, da se velika večina postopkov konča s poravnavo, pomembno pa je vedeti, da sodna praksa (še) ni podelila splošnega sodnega varstva aktivnostim kolektivnih organizacij.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Upokojenci, ki imajo lastnost zavarovanca

Tekom leta 2014 je precej upokojencev z grozo odprlo pismo, poslano s strani ZPIZ-a, da morajo vrniti ZPIZ-u precej visoke zneske, ki so jih prejemali v preteklih letih kot pokojnino iz razloga, ker so poleg prejemanja pokojnine v določenem času opravljali tudi določeno dejavnost. ZPIZ je v nadaljevanju izdal odločbe, s katerimi je upokojence, ki so opravljali dejavnost, bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in niso imeli lastnosti zavarovanca, zavezal k vračilu že izplačane pokojnine in jim naložil obveznost plačati prispevke za socialno varnost za čas, ko so prejemali pokojnino, ker so opravljali to dejavnost. Območne enote ZPIZ-a so v zadevah ugotavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja začele izdajati odločbe, da določeni zavarovanci nimajo pravice do izplačila invalidske pokojnine od datumov, ko so, kljub prejemanju pokojnine, opravljali določeno dejavnost dalje. Mnogi upokojenci so zoper odločbe ZPIZ-a vložili pritožbe, kar se je kasneje izkazalo za zelo pomembno. Odločbe ZPIZ so bile nezakonite. Odločitve ZPIZ-a naj bi temeljile na zakonu, vendar pa je v konkretnem primeru ZPIZ zgrešil pravno podlago, hkrati pa so odločbe posegale v že pridobljene pravice. Odločbe ZPIZ-a so temeljile na stališču, da če je uživalec pokojnine sklenil delovno razmerje, je s tem pridobil lastnost zavarovanca in posledično izgubil pravico do pokojnine.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Nevarna določila stečajnega zakona

Ustava RS je v 74. členu opredelila svobodno gospodarsko pobudo. Gre za označbo skupine pravic, ki jih imajo posamezniki, ki se želijo udejstvovati v gospodarstvu. Ustava tudi določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Ker pa so vse pravice omejene, je zato zakonodajalec uredil ˝zasebnopravno˝ varstvo svobodne gospodarske pobude s posebnimi zakoni. V skladu z uveljavljenimi stališči Ustavnega sodišča je omejevanje svobodne gospodarske pobude s predpisi dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja močnejše javne koristi (na primer varovanje zdravja in življenja prebivalcev, varstva potrošnikov in upnikov, redne oskrbe itd.). Omejevalni ukrepi so dopustni, če poleg varstva javne koristi izpolnjujejo pogoje primernosti, sorazmernosti in trajnosti, če so določni in ne kršijo enakopravnosti subjek¬tov. V praksi se je ugotovilo, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), da tudi omogočajo neke vrste omejevanje svobodne gospodarske pobude, saj lahko podjetje z relativno nizkimi, včasih tudi izmišljenimi terjatvami zoper drugo konkurenčno podjetje vložijo predlog za stečaj, to drugo podjetje pa ima na voljo zelo malo pravnih sredstev, da stečaj prepreči. Takšna zakonodaja je vsekakor v nasprotju s prej omenjenim 74. členom Ustave RS.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Učinkovito sredstvo zoper dolžnike

Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja. Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR. Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Sporna ravnanja nepremičninskih agencij pri posredovanju pri nakupu in prodaji nepremičnin

Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Spolno nadlegovanje na delovnem mestu (mobing)

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 7. členu določa, da je na delovnem mestu prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršnakoli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe. S tem se na zakonski ravni ureja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki vključuje mobing, šikaniranje oziroma čustvene zlorabe. S takšno prepovedjo želi zakon ustvariti pogoje za zagotovitev ustrezne ravni dostojanstva v delovnem okolju. Zakon za kršitve prepovedi mobinga in šikaniranja omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine. V konkretnem primeru je sodišče s pravnomočno sodbo odločilo, da je delodajalec (družba, v kateri je bila zaposlena tožnica) odškodninsko odgovoren zaradi mobinga, ki ga je izvajal direktor družbe zoper tožnico v obliki nagovarjanja k intimnim odnosom. Primer, ki je predstavljen v tem članku, je še toliko bolj pomemben, saj gre za lokalnega pomembneža iz okolice Ptuja, pri katerem sodišče ni imelo nobenih pomislekov, da zavržnega očitanega dejanja napram svoji podrejeni delavki ni storil. V članku je podrobno opisano dogajanje med direktorjem in delavko, saj je pomembno, da se vidi, kakšno ravnanje se šteje kot mobing. Takšne situacije je zagotovo zelo pogoste širom Slovenije v najrazličnejših okoljih. Čeprav lahko na eni strani takšno obnašanje nadrejenih zgleda kot šaljivo in nedolžno, je to za podrejenega izjemno ponižujoče in obremenjujoče. Vsak, ki je izpostavljen takšnemu ravnanju, bi se mu moral upreti, nadrejenega pa izpostaviti kot nekoga, ki krši osebno dostojanstvo in varnost svojega podrejenega.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Območne obrtno-podjetniške zbornic bodo iz sredstev stanovanjskih ustanov kovale dobiček

Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisala Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili nekatere pravice in obveznosti iz delovnih razmerij. Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb. Z določilom 39. člena kolektivne pogodbe so bili vsi delodajalci, na katere se je omenjena kolektivna pogodba nanašala, zavezani na plačilo dajatve v višini dveh odstotkov od določene osnove. Ta obveznost je veljala do 1. avgusta 2008, ko je bila sklenjena Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, ki je razveljavila prej omenjeno kolektivno pogodbo. V »novi« kolektivni pogodbi ni določila za plačevanje dajatev za reševanje stanovanjskih potreb. Dajatve samostojnih podjetnikov, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih stanovanjskih ustanovah. Te t. i. stanovanjske ustanove pri samostojnih podjetnikih so ustanovile območne obrtno-podjetniške zbornice, ponavadi v povezavi z območnimi organizacijami sindikatov delavcev. Analiza zaveze iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pokaže, da je ta imela naravo davka. Davek je izvedeni denarni dohodek države, ki ga slednja pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. V skladu z 147. člen Ustave RS lahko zgolj država z zakonom predpisuje davke. Davke lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, vendar le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Brez zakonske podlage niti lokalna skupnost ne more predpisovati davkov ali drugih dajatev.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Odpoved najemnega razmerja po zakonu o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih

Določeni gospodarski subjekti se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarjajo tudi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem, kar je lahko njihova primarna ali pa stranska dejavnost. V Republiki Sloveniji obstaja specialna zakonodaja, ki ureja najemno razmerje za poslovne prostore med gospodarskimi subjekti. Problem, ki izvira iz te zakonodaje in se pojavi ob neplačevanju najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči pridobitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. Najemodajalec mora v sodni postopek, v katerem uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. (Načeloma) obvezni sodni postopek, katerega cilj je, da sodišče s sodbo odredi najemniku, da se izseli iz najetih prostorov, in sodna izvršitev takšne odločbe pomenita dolgo časovno obdobje, v katerem mora najemodajalec trpeti, da najemnik zaseda poslovni prostor. Če ob tem za uporabo ne plačuje najemnine, s tem najemodajalcu nastaja še znatna gospodarska škoda. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) je bil sprejet leta 1974, od takrat pa je bil sicer kar nekajkrat predmet spreminjanja, vendar so vse novele, drugi zakoni, ki so imeli neposredni vpliv nanj, ter ustavne odločbe, zgolj razveljavljale posamezna določila, ki niso bila (več) primerna in usklajena z aktualnim stvarnim pravom oziroma so posamezna področja tega zakona dobila ureditev v drugih zakonih.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Najemna pogodba za poslovni prostor v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa

Problem, ki se pojavi zaradi neplačevanja najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči vrnitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. O tem sem pisal v reviji Pravni Praksi št. 12, objavljeni dne 29.3.2012, kjer sem v članku z naslovom Odpoved najemnega razmerja po ZPSPP s pregledom sodne prakse, obravnaval sodno uveljavljanje odpovedi najemne pogodbe ter predstavil pomanjkljivost določil ZPSPP. Najemodajalec mora skozi dolgo sodno proceduro, v kateri od sodišča uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. Ena izmed posebnosti predmetnega zakona je t.i. izpraznitveni nalog. Izpraznitveni nalog ima enake lastnosti kot plačilni nalog, ki ga izda sodišče na podlagi predloga upnika, vendar se uporablja le v povezavi z izpraznitvijo poslovnih prostorov. V kolikor dolžnik ugovarja izpraznitvenemu nalogu, sodišče nadaljuje postopek pred istim sodiščem kot po ugovoru zoper sklep o izvršbi, s končno odločbo pa sodišče odloči o utemeljenosti izpraznitvenega naloga. Sodna praksa navaja zanimiv primer, v katerem je tekom postopka za izpraznitev poslovnih prostorov nastal spor o tem, ali je uporaba izpraznitvenega naloga sploh pravilna v smislu materialnega prava, v kolikor ne gre za najem poslovnih prostorov. Po izvedenem pritožbenem postopku se je izkazalo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZPSPP, saj tožnica s toženko ni sklenila najemnega razmerja za poslovne prostore, temveč za del stanovanjske stavbe (klet in dvorišče) in jih je toženka uporabljala brez pravne podlage. Ker pa ni bilo vzpostavljenega najemnega razmerja, od sodišča ni mogoče zahtevati izdaje izpraznitvenega naloga v procesnem smislu. Stanovanjski zakon , ki ureja najemno razmerje med fizičnimi osebami ali pa med pravnimi in fizičnimi osebami, t.i. izpraznitvenega naloga namreč ne pozna.

odvetnik, specialist gospodarskega prava, mag. pr. znan., direktor
Revizija in zahteva za varstvo zakonitosti kot izredni pravni sredstvi v teoriji in praksi po novi procesni ureditvi

Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je povsem spremenila dosedanjo ureditev revizije kot izrednega pravnega sredstva v civilnem pravdnem postopku ter bistveno skrčila situacije, v katerih bo še mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Reforma izrednih pravnih sredstev spreminja izhodiščno zasnovo in poudarja pomen enotne sodne prakse, za ustvarjanje katere s svojimi sodnimi odločbami skrbi Vrhovno sodišče. Ob preučitvi novih zakonskih določil in aktualne prakse, ki se že oblikuje na podlagi teh določil, se upravičeno postavlja vprašanje, ali pomeni nova procesna ureditev teh izrednih pravnih sredstev dejansko onemogočanje dostopa od Vrhovnega sodišča? Reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhaja iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zaradi prehodnih določb novele ZPP-D reformirana določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izrednih pravnih sredstvih v praksi še niso zaživela. V aktualnih postopkih se še vedno uporabljajo »stara« določila, saj novi postopki še niso v taki fazi, da bi se že vlagala izredna pravna sredstva po »novih« pravilih. Dejstvo je, da je bila revizija po »stari« ureditvi pravno sredstvo, s katerim se je predvsem zagotovilo (primarni namen) pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu, podredno pa se je z njo zagotavljalo (sekundarni namen) enotnost pravnega reda oziroma enotno uporabo zakonov. Tudi pri zahtevi za varstvo zakonitosti je (bil) primarni namen njihovega vlaganja izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, pri katerih se je pojavila kršitev zakona. T. i. javni interes pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti ni bil z zakonom določena posebna predpostavka, ampak ga je teorija opredelila kot vodilo za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti z namenom zagotoviti enotno uporabo prava. Javni interes je (bil) v zagotavljanju enotne uporabe zakonov.