Študije in razmišljanja

Dne 16.12.2020 bomo pravni strokovnjaki odvetniške pisarne Feguš, v okviru vseslovenskega projekta, ki ga organizira Odvetniška zbornica Slovenija, sodelovali pri nudenju odvetniške pravne pomoči Pro Bono, s čimer želimo odvetniške storitve še bolj približati ljudem. Navedenega dne bomo nudili Pro bono pravne nasvete strankam, ki nas bodo poklicali na št. 03 490 12 00 ali nam pisali preko elektronske pošte odvetnik@fegus.si. Organizacija Dneva Pro Bono bo, zaradi izrednih razmer, ki jih je povzročil koronavirus,potekala na tak način, in ne kot običajno v obliki sestankov v pisarni.

V primeru posameznikove prezadolženosti slovenska zakonodaja omogoča začetek postopka osebnega stečaja, katerega namen je hkratno in enakomerno poplačilo upnikov iz premoženja stečajnega dolžnika. Za (del) dolgov lahko dolžnik celo doseže njihov odpust.

Z uredbo (ES) št. 1896/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog, se je uvedel prvi evropski civilni postopek v civilnih in gospodarskih čezmejnih zadevah na območju EU (z izjemo Danske), s katerim se je začelo izvajati načelo vzajemnega priznavanja sodb v civilnih in gospodarskih zadevah.

Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-113/17-40 z dne 30. 9. 2020 

s katero je Ustavno sodišče v postopku za oceno ustavnosti odločilo:

1.    Četrti odstavek 68.a člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se razveljavi, kolikor določa obdavčitev nenapovedanih dohodkov po davčni stopnji, ki presega davčno stopnjo, določeno v petem odstavku 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12 in 94/12).

2.     Tretji odstavek 68.a člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 32/12, 94/12, 111/13, 90/14, 91/15, 63/16, 69/17, 36/19 in 66/19) se razveljavi, kolikor se na njegovi podlagi lahko obdavčijo tudi nenapovedani dohodki, ki izvirajo iz obdobij pred 1. 1. 2009.
 

Kljub temu, da se v tem času nekoliko manj potuje, zaradi danih razmer, je mobilnost še vedno ena od »vrlin« sodobne družbe, ki se zagotavlja z različnimi transportnimi sredstvi, med drugim tudi z letalskim prevozom. Transport ljudi in blaga se izvaja vsakodnevno v velikem obsegu, to pa je neogibno povezano z različnimi tveganji. Med ta tveganja pa spada tudi zamuda pri prevozu, uničenje oz. poškodovanje blaga.

V naši odvetniški pisarni stremimo izboljševanju naših storitev. K temu sodi tudi sodobna spletna izkušnja, zato vas vabimo, da nas spremljajte tudi na Facebooku in LinkedIn.

Napotitev na čakanje na delo je urejena v 138. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Zakona določa, da se tega pravnega inštituta lahko posluži delodajalec izjemoma, če začasno, vendar najdlje za čas 6 mesecev v posameznem koledarskem letu, ne more zagotavljati dela delavcem.

Od izbruha epidemije virusa SARS-CoV-2 se v javnosti zelo propagira delo od doma. Delo od doma je že vrsto let urejeno v zakonu o delovnih razmerjih (ZDR-1), vendar pa so to možnost izkoristili le redki delodajalci. Sedaj, ko so te zakonske določbe postale zelo aktualne v praksi, pa je primerno, da se jih natančneje izpostavi, da bo delo na domu potekalo kar se da v skladu z zakonom

V vsakdanjem življenju so pogosti primeri, ko npr. starši ali stari starši želijo podariti nepremičnino svojim otrokom ali vnukom. Ravno tako so pogosti primeri darilnih pogodb med sorodstveno nepovezanimi osebami kot tudi druge oblike prenosov nepremičnin, ki se vsaj z davčnega vidika obravnavajo podobno kot darilne pogodbe, npr. darilna pogodba za primer smrti, pogodba o dosmrtnem preživljanju, izročilna pogodba ter pogodba o preužitku. Do brezplačnega prenosa nepremičnin pa pride tudi pri dedovanju in v določenih primerih tudi pri delitvi solastnine. Pričujoči prispevek na kratko obravnava davčni vidik takšnih oblik prenosa nepremičnin. Govora bo do davku na dediščine in darila, ki je urejen v Zakonu o davku na dediščine in darila (ZDDD).

Knjiga Zdravstveno pravo avtorice dr. Katje Triller Vrtovec nudi temeljit vpogled v pravni segment slovenskega zdravstvenega sistema, prikaže kdo vse so deležniki v tem sistemu ter kakšen je njihov položaj, tako z vidika Ustave kot tudi z vidika zakonov, ki urejajo to področje. Avtorica temeljito predstavi, kaj je zdravstvena dejavnost, kaj so zdravstvene storitve ter kaj je zdravniška služba. Z vidika pacienta so zanimiva poglavja o zakonskih ukrepih za zagotavljanje časovne dostopnosti do zdravstvenih storitev, glede zagotavljanja neprekinjene nujne zdravniške pomoči kot tudi zagotavljanja zdravstvenih storitev v razumni čakalni dobi, dodatno pa še zakonski ukrepi za zagotavljanje cenovne dostopnosti do zdravstvenih storitev, ter zakonski ukrepi za zagotavljanje krajevne, jezikovne in informacijske dostopnosti do zdravstvenih storitev.

Ena izmed temeljnih obveznosti delodajalca je v skladu z zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) tudi obveznost plačila. V skladu s 44. členom ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1.

Na ravni Slovenije, kot tudi Evropske unije (EU), so bili v zadnjih letih, za potrebe zmanjšanja brezposelnosti med mladimi, sprejeti številni ukrepi, namenjeni spodbujanju podjetništva za mlade. V Sloveniji so bili sprejeti ukrepi v obliki sofinanciranja projektov in svetovanja mladim pri začetkih njihove podjetniške poti. Vendar se ti ukrepi v praksi ne uresničujejo v takšni obliki, kot bi bilo to potrebno. Ravno nasprotno, nekateri organi (zlasti inšpekcijski organi) postopajo na način, da mlado podjetništvo »zatrejo že v samem začetku«, še preden mladim svojo podjetniško idejo sploh uspe razviti in uresničiti do te mere, da jim omogoči preživetje.

Domneva nedolžnosti je temeljna ustavna pravica, v skladu s katero velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave Republike Slovenije). Z domnevo nedolžnosti pa je neločljivo povezan privilegij zoper samoobtožbo, ki pomeni, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije).

Pravica do informacijske zasebnosti je temeljna ustavna pravica, ki posameznika varuje pred neupravičenimi posegi v njegovo zasebno življenje in s tem povezanimi osebnimi podatki (vsak posameznik ima pravico zadržati informacije o sebi zase in je v izhodišču on tisti, ki odloča, koliko sebe bo razkril in komu). Pomemben korak k še večjemu zagotavljanju in varovanju te ustavne pravice je naredilo Ustavno sodišče RS z delno odločbo št. U-I-152/17-30, s katero je razveljavilo določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v delu, ki ureja novo tehnično sredstvo za optično prepoznavo registrskih tablic.

Pogoji za pridobitev vdovske pokojnine so določeni v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Zakon določa, da če umrli še ni bil uživalec pravic iz obveznega zavarovanja, je moral do dneva smrti izpolniti pogoje za predčasno, starostno oziroma invalidsko pokojnino - njegova smrt se šteje kot nastanek I. kategorije invalidnosti. Če je bil umrli že uživalec pravic, so pogoji na njegovi strani izpolnjeni, če je užival predčasno, starostno ali invalidsko pokojnino iz obveznega zavarovanja ali pravice na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Če pa je zavarovanec oziroma uživalec pravic umrl zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, so pogoji na njegovi strani izpolnjeni, ne glede na to koliko pokojninske dobe je dopolnil.

V zadnjem času se v javnosti v večji meri pojavljajo razprave na temo kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu, ki ga ureja 197. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Tudi sodišča zaznavajo večji pripad zadev v zvezi s tem kaznivim dejanjem, vendar pa sodne prakse, ki bi bila dosegljiva javnosti, ni prav veliko. Iz tega razloga bi bilo potrebno pojasniti, da ni že vsak ukaz ali odreditev nadrejenega šikaniranje podrejenega in da nadrejeni s tem ne stori kaznivega dejanja, ki bo opisan v nadaljevanju. Pomembno je izpostaviti, da takšno stališče sprejema tudi državno tožilstvo in sodišča, ki se v večini primerov distancirajo od obravnave takšnih kaznivih dejanj in prepustijo kazenskopravni pregon (domnevnim) oškodovancem.

Mednarodni cestni prevoz omogoča lažjo in hitro dosegljivost raznovrstnih dobrin in blaga po celem svetu. Pri organiziranju mednarodnega cestnega prevoza prihaja do stikov in interakcij med različnimi subjekti zlasti med pošiljateljem, prejemnikom in prevoznikom blaga. Pri prevozu blaga se tako med pošiljateljem, prevoznikom in prejemnikom oblikuje tristrano pravno razmerje. Navedeno tristrano pravno razmerje uspešno »deluje« dokler vsaka pogodbena stranka izpolnjuje svoje obveznosti, ki jih je s prevozno pogodbo prevzela.

Družba z omejeno odgovornostjo je oblika družbe, pri kateri so, zaradi praviloma manjšega števila družbenikov in njihove tesnejše povezanosti (družinska podjetja ali podjetja oseb, ki so med seboj tudi sicer poznajo itd.) poleg kapitalskih sestavin poudarjene tudi personalistične vsebine. Te vsebine se odražajo zlasti pri ureditvi prenosa poslovnega deleža, odločanja na skupščini, izstop ter izključitev družbenika iz družbe. V realnosti pogosto pride do sporov med družbeniki, ki se lahko stopnjujejo do te stopnje, da nadaljnje sodelovanje oziroma nadaljnja udeležba v družbi ni več smiselna oziroma skladna z interesi posameznega družbenika. Kakšne možnosti ima družbenik, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi biti več družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo? Ena izmed možnosti, ki jo pozna Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) je tudi izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo. Zakon ne pozna oziroma ne priznava neomejene možnosti izstopa. Poznamo dve obliki izstopa iz družbe: pogodbeni ali pa sodni izstop iz družbe.

Delodajalci se nemalokrat znajdejo v položaju, ko je zoper zaposlenega delavca odrejen pripor ali pa mora delavec na prestajanje zaporne kazni ali pa je delavcu iz kakšnih drugih razlogov onemogočeno opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Dolžnost delavca je namreč, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi izvršuje svoje pogodbene obveznosti in opravlja delo na delovnem mestu ter v kraju in času, ki sta določena s pogodbo o zaposlitvi. Delodajalci zato najprej pomislijo na odpoved pogodbe o zaposlitvi takšnemu delavcu, ki ne morejo opravljati dela, in nadomestitev njegovega delovnega mesta z zaposlitvijo drugega delavca. Takšno postopanje pa je v nasprotju z veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).

Podjetja se pri svojem poslovanju vse pogosteje srečajo s situacijo, v kateri jim poslovni partner ponudi v podpis pogodbo, s katero jih želi zavezati k spoštovanju oziroma k varovanju poslovne skrivnosti, s katero se bodo seznanili tekom medsebojnega poslovnega sodelovanja. V tujini, kjer jih imenujejo Non-Disclosure Agreement ali skrajšano NDA, so takšne pogodbe običajna spremljava vsakokratnega začetka poslovnega sodelovanja, pri nas pa (do nedavnega) niso tako pogoste. Zakonska ureditev varovanja poslovne skrivnosti ni urejena v smislu določil, ki bi urejale dvostransko pogodbo, temveč zakonska podlaga omogoča posameznemu podjetju, da lahko enostransko uveljavi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost, ter na tak način zaveže družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost.

Konkurenčna klavzula je pogodbena prepoved konkurenčne dejavnosti za čas po prenehanju delovnega razmerja in je predvidena v določbah Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). S konkurenčno klavzulo se delodajalec in delavec dogovorita, da delavec še določen čas po prenehanju delovnega razmerja pri tem delodajalcu ne bo izvajal identične dejavnosti, kot jo je pri delodajalcu, oziroma pri svojem delu ne bo uporabljal tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil med delom ali v zvezi z delom pri tem delodajalcu. Glavno podlago za določitev konkurenčne klavzule daje 1. odstavek 40. člena ZDR-1. Konkurenčna klavzula je sicer urejena še v naslednjih dveh členih (41. in 42. člen ZDR-1), kar pomeni, da je zakonsko precej natančno dodelana, pa vendar je v praksi kar nekaj težav in je po mojih izkušnjah redko uresničljiva, zlasti v tistem delu, ki se nanaša na pravice delavca, če bi mu spoštovanjem konkurenčne klavzule bila onemogočena pridobitev zaslužka.

Obstoječa gradbena zakonodaja s področja graditve objektov, ki določa pogoje za graditev vseh objektov predvideva dolgotrajne, komplicirane in neracionalne postopke za pridobitev gradbenih in uporabnih dovoljenj. Novi Gradbeni zakon (GZ), ki stopi v veljavo 1.6.2018 in bo nadomestil trenutno veljavni Zakon o graditvi objektov (ZGO-1) razširja pojem objekta, uvaja hitrejše in racionalnejše postopke pridobitve gradbenega in uporabnega dovoljenja na podlagi formalno manj obsežne dokumentacije, večjo varstvo investitorjev ter učinkovitejši nadzor. V tem prispevku se bom osredotočil na ključne spremembe in novosti, ki jih prinaša GZ.

V Sloveniji obstaja zakonska možnost za skupno starševstvo (imenovano tudi skupno skrbništvo) od leta 2004 in je lahko po sedaj veljavni ureditvi izključno posledica sporazuma staršev. Določba prvega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) namreč določa, da »če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo.«

V Sloveniji je javnosti že na voljo osnutek Zakona o varstvu osebnih podatkov (ZVOP-2), ki je pripravljen kot del novega razvoja zagotavljanja varstva osebnih podatkov. Osnovna nova pravna akta Evropske unije sta Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov) ter Direktiva (EU) 2016/680 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov, ki jih pristojni organi obdelujejo za namene preprečevanja, preiskovanja, odkrivanja ali pregona kaznivih dejanj ali izvrševanja kazenskih sankcij, in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Okvirnega sklepa Sveta 2008/977/PNZ (Direktiva).

Spremembe v sodobnem gospodarstvu narekujejo spremembe tudi v delovnih okoljih. Napredek in globalizacija vnaša v delovna razmerja vse več stresa, s katerim se morajo soočati tako delodajalci kot delavci. Zaradi različnih negativnih dejavnikov, ki so lahko tako zunanje kot tudi notranje narave, se je spremenil tudi pomen dela, posledično pa so potrebne tudi spremembe v urejanju sodobnih delovnih okolji.

Na področju kazenskega prava, zlasti na področju kazenskega gospodarskega kriminala, je v zadnjem času prišlo do bistvenih sprememb, v dojemanju gospodarske kriminalitete. Vrhovno sodišče RS je v jeseni 2017 izrazito spremenilo do tedaj ustaljeno sodno prakso. Vrhovno sodišče je v eni izmed zadev, v kateri se je obravnavalo kaznivo dejanje poslovne goljufije odločilo, da morajo zakonski znaki biti v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, dejanje pa kar se da natančno opisano, saj za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, zgolj prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno gospodarsko pogodbeno razmerje, ne zadošča. Takšna ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena, sicer pa gre za običajno gospodarsko poslovno razmerje, v katerem je tudi določen odstotek rizika, da posel ne bo izpeljan.

Ob upoštevanju nenehnih sprememb zakonodaje, tudi na področju delovnega prava, se delodajalec lahko upravičeno vpraša, ali so pogodbe in pravilniki, ki jih ima njegova družba, še aktualni. V ta namen je smiselno na določeno daljše obdobje izvesti skrbni pregled delovnopravnih razmerij v družbi, na podlagi katerega se lahko označijo pomanjkljivosti in pripravijo dopolnitve. Izvedba predhodnega skrbnega pregleda delovnopravnih razmerij v posamezni gospodarski družbi lahko pripelje do pomembnih ugotovitev, hkrati pa se najdejo rešitve, s katerimi se delodajalci izognejo problemom v prihodnosti. S poročilom skrbnega pregleda delovnopravnih razmerij se podajo ugotovitve in priporočila v zvezi z ugotovitvami skrbnega pregleda.

V sedanjosti se srečujemo z veliko ponudbo blaga in storitev, s katerimi nas trgovci in ponudniki storitev vsakodnevno »zasipajo« bodisi s pomočjo oglasnih letakov, interneta in drugih medijev. Konkurenca je na vseh področjih tako velika, da ponudnikom ne preostane drugega kot da skušajo z oglaševanjem kupce »premamiti«, da kupijo njihovo blago ali naročijo storitve namesto blaga ali storitev konkurenčnih podjetij. Pri tem pa se nemalokrat poslužujejo različnih pravno nedopustnih načinov oglaševanja tudi zavajajočega oglaševanja. Zavajajoče oglaševanje v slovenski pravni ureditvi urejata dva zakona in sicer Zakon o varstvu potrošnikov (ZVPot) in Zakon o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (ZVPNPP). ZVPot zavajajoče oglaševanje opredeljuje kot zavajajočo poslovno prakso in se pri tem sklicuje na ZVPNPP.

V skladu z aktualnimi zakonskimi okviri ima delodajalec možnosti uvesti relativno veliko pravil, ki so v neki meri nadzor nad delavci. Na tem področju obstajajo meje, ki se začrtajo s pravili splošnih ali pa bolj konkretnih zakonskih pravil ter izoblikovane sodne prakse. V kolikor delodajalci želijo uvesti strožji režim nadzora, mora to biti zapisano v internih pravilnikih, ki so po sprejetju predstavljeni delavcem. Delavci morajo biti z vsemi internimi pravili seznanjeni. V praksi ugotavljam, da delodajalci teh pravil ne izdelajo, oziroma da največkrat povzamejo splošna zakonska pravila, ki pa ne zajamejo vseh življenjskih situacij. Iz tega razloga so ravnanja delodajalca pogosto označena kot protipravna. Da bi se delodajalci izognili morebitnim tožbam zaradi mobinga in uveljavljanja odškodninskih zahtevkov s strani delavcev, priporočam izdelavo in implementacijo natančnih internih pravil, seznanitev delavcev s temi pravili ter strogo izvajanje nadzora po zapisanih pravilih.

V zadnjem času v slovenski javnosti burno odmeva nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), s katero je sodišče zaključilo, da je Republika Slovenija v izvršilnem postopku zoper dolžnika Vaskrsića (v nadaljevanju pritožnik) kršila 1. člen Protokola I, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Republiki Sloveniji v korist pritožnika v plačilo naložilo 85.000,00 EUR (77.000,00 EUR za premoženjsko škodo, 3.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 5.000,00 EUR stroškov) ki jih mora pritožniku povrniti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te sodbe. V Sloveniji ves čas odmeva zgolj dejstvo, da je bila pritožniku zaradi dolga do komunalnega podjetja v znesku 124 EUR, hiša zarubljena in na drugi dražbi za 50 % tržne cene (70.000,00 EUR) prodana najvišjemu dražitelju. Prikazana plat zgodbe ne predstavlja celote, zato sem se v mojem prispevku odločil, da kronološko predstavim celotno zadevo in postopek, ki je tekel zoper pritožnika.

Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.

Slovenija spada med države, ki že od nekdaj daje velik pomen tradicionalnemu pojmovanju družine in zakonske zveze. S tega izhodišča izhaja tudi neveljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki se še vedno uporablja. Slednji opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moškega in ženske. Določbe zakona, ki urejajo zakonsko zvezo, so kogentne narave in z izjemo posameznih določb glede preživljanja zakonca in upravljanja s skupnim premoženjem, ne omogočajo svobodnega urejanja medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema. S sprejetjem novega Družinskega zakonika, ki je začel veljati 15. aprila 2017, uporabljati pa se začne 15. aprila 2019 so bile na področju premoženjskih razmerij med zakoncema sprejete korenite spremembe. Nove določbe so dispozitivne in se uporabljajo le, če se zakonca ne dogovorita drugače.

Odkar so predstavniki Policije in Družbe za avtoceste RS objavili, da se bo od 30.1.2017 dalje na odseku med Trojanami in Blagovico izvajala sekcijska kontrola hitrosti, se je začelo postavljati precej vprašanj: katere kršitelje bo policija lovila, kako bo izgledalo merjenje, kdaj bodo kršitelji prejeli plačilni nalog, ipd. Sedaj, ko so prvi kršitelji cestnoprometnih predpisov že prejeli plačilne naloge, dvomov ni več. Vsak, ki bo hitrost prekoračil za več kot 1 km/h, bo prejel plačilni nalog.

Različna podjetja pri svojem poslovanju pridobivajo velike količine osebnih podatkov, ki jih analizirajo za potrebe svojega poslovanja. Postavlja se vprašanje, kaj se zgodi s temi osebnimi podatki oziroma, kaj podjetje stori, da osebne podatke ustrezno zavaruje in ne dopusti, da bi do njih prišle nepooblaščene osebe. Običajno za varstvo osebnih podatkov, katere določeno podjetje obdeluje, skrbi podjetje samo, vse večkrat pa se zgodi, da podjetje podeli skrb za osebne podatke zunanjemu podjetju, ki je registriran za opravljanje takšne dejavnosti in izpolnjuje pogoje, kot jih določa Zakon o varovanju osebnih podatkov. V Republiki Sloveniji je krovni predpis na področju varovanja osebnih podatkov Zakon o varovanju osebnih podatkov, ki je v osnovni verziji (ZVOP) začel veljati že v letu 1999, nato pa je zakon v bistvenem spremenjen leta 2007. Zgodovinsko gledano, so se prve potrebe po zaščiti zasebnosti ljudi pojavile zaradi različnih žalitev, napadov, prisluškovanj in podobno. Razlog, da se je ta pravica pričela pozno uveljavljati in izvajati v pravnih sistemih pa je v tem, da so večino modernih kršitev zasebnosti, kot so prisluškovanje pogovorom prek telefonov, mikrofonov in elektronskih ojačevalcev, zbiranje, shranjevanje in iskanje informacij z video kamerami, računalniki in podobno,  začele omogočati šele nove tehnologije. Pred njihovimi iznajdbami je bil posameznik lahko utemeljeno prepričan, da mu v zasebnem prostoru ni mogoče prisluškovati.

Z 18. januarjem 2017 je začela veljati Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. Namen sprejete uredbe je olajšati čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uporablja se za vse terjatve z izjemo premoženjskih razmerij, ki izhajajo iz zakonske ali zunajzakonske zveze, terjatev iz oporok in dedovanja, terjatev zoper dolžnike, ki so postali insolventni, terjatev iz naslova socialne varnosti ter terjatev, ki izhajajo iz arbitražnih sporazumov. Uredba predstavlja velik korak naprej k uspešnosti mednarodne izvršbe.

V sredini aprila 2016 je začela veljati novela t.i. stečajnega zakona (ZFPPIPP-G, Ur. l. RS št. 27/2016), ki je med ostalim dodal tudi 8. odstavek 400. členu, s katerim se je določilo, da lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

Gospodarska družba iz okolice Celja je tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa oziroma natančneje določenega sodišča, ki je napačno vročilo tožbo toženi stranki v nekem drugem postopku, ki ga je prvo omenjena gospodarska družba začela zoper njo. Tožena stranka v tem postopku je bilo podjetje iz Republike Makedonije. Sodišče je podjetju iz Makedonije vročilo tožbo neposredno po pošti v Republiko Makedonijo, čeprav Bilateralna konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo določa vročanje sodnih pisanj po diplomatski oz. konzularni poti. Toženo podjetje iz Makedonije je poziv sodišča ignoriralo in na tožbo ni odgovorilo, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, vendar pa gospodarska družba iz okolice Celja v Makedoniji ni mogla doseči priznanja in izvršitve sodbe, ker je makedonsko sodišče štelo, da je bila tožba makedonskemu podjetju napačno vročena.

Podjetja, ki prodajo oziroma nabavo surovin, izdelkov ali polizdelkov opravljajo na evropskih in drugih mednarodnih trgih, se pri poslovanju pogosto srečujejo s problematiko pravne ureditve prodajne pogodbe. Pogodbeno pravo je namreč tako raznoliko, kolikor je držav, s katerimi posamezno podjetje posluje.

Delavci invalidi so varovana kategorija delavcev, pri katerih je potrebno upoštevati tudi pravila Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ) ter Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI). Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem invalidom veljajo določene posebnosti, ki sicer ne pridejo v poštev v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi ostalim delavcem. V 1. in 2. odstavku 116. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) je določeno, da lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga zgolj v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

Člani organov vodenja in nadzora družb se pri svojem delu redoma srečujejo s situacijami, ko morajo sprejeti določeno poslovno odločitev v negotovih okoliščinah in na temelju določenih predpostavk in hipotez. Poslovno odločanje je torej vedno povezano z določenim rizikom, da se poslovna odločitev naknadno izkaže za slabo, čeprav je na začetku delovala kot dobra za družbo in so jo tudi člani organov vodenja in nadzora sprejeli v dobri veri misleč, da bo odločitev pozitivna za družbo. V času ekonomske krize se še poveča težnja po iskanju krivcev za pretekle »slabe« poslovne odločitve, ki so privedle družbo v finančne težave. Zato je še toliko bolj pomembno ločevati protipravna ravnanja članov organov vodenja in nadzora (dejanja v slabi veri, protipravno pridobivanje osebnih koristi na škodo družbe, ravnanje v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika itd…) od poslovnih odločitev, ki so se enostavno šele naknadno izkazale za napačne in so povzročile škodo družbi. Pri slednjih poslovodstvu ni moč očitati protipravnega ravnanja. V kolikor se pojavi prepričanje, da bi člani lahko sprejemali boljše odločitve, je to lahko razlog za zamenjavo članov organov vodenja in nadzora, ni pa to že samo po sebi podlaga za njihovo odškodninsko odgovornost.

Dejstvo je, da je širom Evropske unije vse več posameznikov, ki so podedovali premoženje v različnih državah. Da takšnim posameznikom ne bi bilo potrebno voditi več različnih zapuščinskih postopkov v državah EU, kjer se to premoženje nahaja, je bila v EU sprejeta Uredba (EU) št. 650/2012 o mednarodnem dedovanju, ki je začela veljati 17. avgusta 2015. Sprejeta je bila 4. julija 2012 z namenom, da bi se predpisi o dedovanju v državah članicah EU prilagodili vse večji mobilnosti ljudi in kapitala.

Celotno področje zdravstvenega varstva ureja pri nas več zakonov in sicer Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, Zakon o zdravstveni dejavnosti, Zakon o lekarniški dejavnosti, Zakon o zdravniški službi in še nekateri drugi (Zakon o zdravilih, Zakon o nalezljivih boleznih, Zakon o pacientovih pravicah, Zakon o zbirkah podatkov v zdravstvu, itd.), ki predstavljajo zaokroženo in neločljivo celoto. Po večini so bili vsi ti zakoni sprejeti v zgodnjih 90. letih prejšnjega stoletja, neposredno po osamosvojitvi Slovenije. Zlasti v delu, ki se nanaša na izvajanje zdravniške, zobozdravstvene in lekarniške dejavnosti, zakoni niso bili deležni prav nobene spremembe ali prilagoditve, kljub temu, da je v vmesnem času prišlo do sprejetja novega Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) ter pomembnih zakonskih sprememb na področju varstva konkurence, pa tudi do vstopa Slovenije v Evropsko Unijo in s tem posledično implementacijo evropskega prava v slovenski pravni prostor.

Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.

Kadrovski managerji imajo v podjetju na eni strani odgovornost zagotavljanja čim večje učinkovitosti zaposlenih, na drugi strani pa igrajo vlogo glavnega odgovornega za zagotavljanje pravičnosti in etičnosti v podjetju. Socialni funkciji se je v 21. stoletju tako pridružila še ekonomska funkcija. Ti dve funkciji pa sta si že po sami naravi v mnogih pogledih v konfliktu. Biti prijazen sodelavcem ali biti ustrežljiv instrument svojim nadrejenim, je vprašanje, ki pri mnogih kadrovskih strokovnjakih zbuja precej etičnih pomislekov. Običajno je, da kakor hitro gospodarska družba oz. organizacija preseže določeno število zaposlenih, vodilni v družbi nimajo več toliko časa in možnosti, da bi se aktivno ukvarjali s kadrovskimi zadevami in vodenjem ljudi, temveč za to nalogo določijo kadrovika. Ukvarjanje s pravnimi in administrativnimi zadevami, povezanimi z zaposlenimi, je pri tem zgolj ena od nalog kadrovika. Tej, sicer najstarejši nalogi, se je sčasoma dodalo še bistveno več drugih, za današnji čas bistveno bolj pomembnih. Dve temeljni področji, s katerimi se danes ukvarjajo kadroviki, sta tudi področje strokovnosti in etičnosti.

Izhodišče za sestavo tega članka je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8, z dne 12.11.2015. S predstavljeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ustavno sodišče je odločilo, da predstavljena zakonska ureditev ni v nasprotju z Ustavo. Namen tega članka je predstaviti stališče upnikov in njihove nemoči v boju zoper dolžnike.

Lastnica nepremičnine (stavbe, ki je stala na parceli, ki je bila v solastništvu s tretjo osebo) je želela prodati svoj del nepremičnine. V ta namen je angažirala nepremičninsko posrednico, ki je začela oglaševati nepremičnino. Nepremičnina je bila, kljub aktualnim časom, deležna precejšnje pozornosti, zato si je ena izmed potencialnih kupcev zagotovila ta položaj s plačilom are. Prodaja se je nato odvijala več mesecev, nakar je prišlo do odstopa od nakupa. Gospa, ki je plačala aro, je za odstop krivila prodajalko in hkrati zahtevala vrnitev dvojne are. Nepremičninska posrednica se je prodaje lotila na preveč enostaven način, posledično pa bi prodajalka lahko bila zavezana k plačilu dvojne are.

Tožeča stranka je kot upnica zoper svoja dolžnika začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njunega dolga. Naknadno je bilo ugotovljeno, da sta dolžnika že v letu 1993 od občine odkupila stanovanje (dolg je nastal zaradi neplačanih obratovalnih in upravljavskih stroškov), ki pa je sicer v zemljiški knjigi še vedno vpisano kot last občine, saj dolžnika nikoli nista poskrbela za vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. II Ips 113/2015 z dne 26.10.2015, ugodilo dopuščeni reviziji tožnika (upravnika večstanovanjskih stavb), ki ga je zastopala naša odvetniška pisarna, in odgovorilo na revizijsko vprašanje, kaj je lahko podlaga tožbi po 5. odstavku 168. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).

Po tistem, ko se je nad samostojnim podjetnikom iz Celja zaradi (domnevne) prezadolženosti začel stečajni postopek, je stečajni upravitelj začel prodajati njegovo premoženje, med katero je spadala tudi ½ nepremičnin, ki so predstavljale družinsko stanovanjsko hišo. Unovčenje stečajne mase je bilo nujno za poplačilo terjatev upnikov in dokončanje stečajnega postopka. Stečajni dolžnik je (bil) solastnik do ½ celote nepremičnine in kot tak vpisan tudi v zemljiški knjigi. Solastnica preostalega dela nepremičnine je bila njegova zakonska partnerka. Stanovanjska hiša je bila namreč skupno premoženje zakoncev. Stečajni upravitelj je več let neuspešno prodajal navedeno nepremično premoženje. Na koncu se je odločil, da bo nepremičnine prodal preko t.i. zbiranja nezavezujočih ponudb. Vabilo k dajanju ponudb je bilo objavljeno na portalu AJPES, kjer se običajno objavljajo vsi dogodki v posameznih stečajnih postopkih, tam pa so bili tudi razpisni pogoji za potencialne kupce. V vabilu je bilo tudi izrecno navedeno, da je solastnik druge polovice nepremičnine druga fizična oseba, kar pomeni, da je bilo vsem potencialnim ponudnikom znano, da obstaja solastnica in da ima ta oseba po zakonu predkupno pravico.

V Sloveniji se zaradi dalj časa trajajoče ekonomske krize in navkljub pomoči države preko socialnih transferjev srečujemo s povečanjem števila družin in posameznikov, ki živijo v slabih socialnih razmerah. Kljub zavestni odločitvi nosilcev političnega odločanja, da se zaščiti socialno najbolj ranljiv del populacije (tiste z najnižjimi dohodki ali brez dohodkov in najbolj prikrajšane), so se razmere za določene skupine prebivalstva močno poslabšale. Učinki krize so izčrpali ljudi in v veliki meri zmanjšali njihov potencial vrnitve na trg dela in aktivno reševanje njihovih slabih življenjskih pogojev.

V zadnjih letih je postalo popolnoma običajno, da gostinci in lastniki trgovin ali storitvenih salonov prejemajo položnice za plačevanje prispevkov t.i. kolektivnim organizacijam, ki naj bi zastopale vse tiste, ki so tako ali drugače povezani z glasbo. Najbolj znane takšne organizacije so SAZAS, Zavod IPF in Zavod AIPO. Vsem tem organizacijam je skupno, da je njihov cilj kolektivno varstvo intelektualne lastnine na področju glasbe in razvoj glasbene industrije, pravico do takšno udejstvovanje pa črpajo iz odločb, ki jim jih je podelil Urad RS za intelektualno lastnino. Postavlja se vprašanje, ali so gostinci in lastniki trgovin ali storitvenih salonov, ki v svojih prostorih predvajajo glasbo, res dolžni plačevati zgoraj predstavljenim kolektivnim organizacijam? Sodna praksa še ni enotna, v vsakem primeru pa se bolj nagiba na stran uporabnikov glasbe kot pa v prid kolektivnih organizacij, saj je pravna podlaga, iz katere kolektivne organizacije izhajajo, nejasna. V časih, ko so obremenitve gospodarstva že zelo visoke, se postavlja vprašanja pravilnosti in smiselnosti plačevanja nadomestila kolektivnim organizacijam, za katere marsikaj ni jasno, še najmanj pa pravna podlaga za takšno nadomestilo. Dejstvo je, da večina gostincev oziroma drugih, ki uporabljajo pri svojem delu glasbo kot kuliso, prostovoljno pristanejo na to plačilo, pomembno pa je vedeti, da so tisti, ki se temu uprejo, pred sodiščem načeloma uspešni. Res je, da se velika večina postopkov konča s poravnavo, pomembno pa je vedeti, da sodna praksa (še) ni podelila splošnega sodnega varstva aktivnostim kolektivnih organizacij.

V zavesti mnogih je že dolgo poznano pravilo družinskega prava, da je vso premoženje, ki ga zakonca ustvarita tekom zakonske zveze z delom, skupno premoženje, hkrati pa zakon določa domnevo, da sta zakonca solastnika tega premoženja vsak do polovice. Malokdo pa ve, da obstaja tudi zakonska domneva, da zakonec odgovarja za dolgove drugega zakonca, če jih ta ustvari. Odgovornost je solidarna, kar pomeni, da se lahko upnik povsem svobodno odloči, koga izmed zakoncev bo izterjeval za obveznosti, ki je sicer nastala iz pravnega razmerja z enim zakoncem. To ne velja zgolj za zakonske pare, temveč tudi za izvenzakonske partnerje, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvenzakonsko skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. Vendar pa solidarna obveznost partnerjev ne obstaja zgolj toliko časa, kot obstaja zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost, temveč obstoji solidarna obveznost, ki se nanaša na skupno premoženje, tudi po tistem, ko je zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost razpadla ali pa je eden izmed partnerjev (zakoncev) umrl.

Pred začetkom vsakega sodnega postopka (z izjemo kazenskih zadev), sodišče od tistega, ki uveljavlja sodno varstvo, zahteva plačilo sodnih taks, ki so določene v Zakonu o sodnih taksah. Stranke po vložitvi dokumenta, s katerim se postopek začne, prejmejo plačilni nalog z odmerjeno sodno takso. Zaradi relativno visokih sodnih taks je marsikateremu posamezniku onemogočen dostop do sodišča, saj njihovega plačila ne zmore. Zahteva po dejanskem in učinkovitem izvrševanju pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva zakonodajalcu prepoveduje postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno izvrševanje. Zakonodajalca ima ustavnopravna dolžnost, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev. Aktualna ureditev je bila z vidika ustavno varovanih pravic sporna, zato je Višje sodišče v Mariboru vložilo na Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah.

Tekom leta 2014 je precej upokojencev z grozo odprlo pismo, poslano s strani ZPIZ-a, da morajo vrniti ZPIZ-u precej visoke zneske, ki so jih prejemali v preteklih letih kot pokojnino iz razloga, ker so poleg prejemanja pokojnine v določenem času opravljali tudi določeno dejavnost. ZPIZ je v nadaljevanju izdal odločbe, s katerimi je upokojence, ki so opravljali dejavnost, bili vključeni v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in niso imeli lastnosti zavarovanca, zavezal k vračilu že izplačane pokojnine in jim naložil obveznost plačati prispevke za socialno varnost za čas, ko so prejemali pokojnino, ker so opravljali to dejavnost. Območne enote ZPIZ-a so v zadevah ugotavljanja pravic iz pokojninskega zavarovanja začele izdajati odločbe, da določeni zavarovanci nimajo pravice do izplačila invalidske pokojnine od datumov, ko so, kljub prejemanju pokojnine, opravljali določeno dejavnost dalje. Mnogi upokojenci so zoper odločbe ZPIZ-a vložili pritožbe, kar se je kasneje izkazalo za zelo pomembno. Odločbe ZPIZ so bile nezakonite. Odločitve ZPIZ-a naj bi temeljile na zakonu, vendar pa je v konkretnem primeru ZPIZ zgrešil pravno podlago, hkrati pa so odločbe posegale v že pridobljene pravice. Odločbe ZPIZ-a so temeljile na stališču, da če je uživalec pokojnine sklenil delovno razmerje, je s tem pridobil lastnost zavarovanca in posledično izgubil pravico do pokojnine.

Ustava RS je v 74. členu opredelila svobodno gospodarsko pobudo. Gre za označbo skupine pravic, ki jih imajo posamezniki, ki se želijo udejstvovati v gospodarstvu. Ustava tudi določa, da so prepovedana dejanja nelojalne konkurence in dejanja, ki v nasprotju z zakonom omejujejo konkurenco. Ker pa so vse pravice omejene, je zato zakonodajalec uredil ˝zasebnopravno˝ varstvo svobodne gospodarske pobude s posebnimi zakoni. V skladu z uveljavljenimi stališči Ustavnega sodišča je omejevanje svobodne gospodarske pobude s predpisi dopustno le, če je to nujno zaradi varovanja močnejše javne koristi (na primer varovanje zdravja in življenja prebivalcev, varstva potrošnikov in upnikov, redne oskrbe itd.). Omejevalni ukrepi so dopustni, če poleg varstva javne koristi izpolnjujejo pogoje primernosti, sorazmernosti in trajnosti, če so določni in ne kršijo enakopravnosti subjek¬tov. V praksi se je ugotovilo, da Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP), da tudi omogočajo neke vrste omejevanje svobodne gospodarske pobude, saj lahko podjetje z relativno nizkimi, včasih tudi izmišljenimi terjatvami zoper drugo konkurenčno podjetje vložijo predlog za stečaj, to drugo podjetje pa ima na voljo zelo malo pravnih sredstev, da stečaj prepreči. Takšna zakonodaja je vsekakor v nasprotju s prej omenjenim 74. členom Ustave RS.

Ko se potrošniki odločajo za potovanje v smislu ˝all inclusive˝, s potovalno agencijo, ki se zaveže organizirati takšno potovanje, sklenejo pogodbo o organiziranju potovanja. S takšno pogodbo se organizator potovanja zavezuje, da bo potrošniku zagotovil skupek storitev, ki sestavljajo turistični aranžma, potrošnik pa se zavezuje, da bo organizatorju za to plačal skupno ceno. Potrošniki za svoje počitnice nemalokrat odštejejo visok znesek, od potovalne agencije pa pričakujejo, da jim bo zagotovila odlično storitev in brezskrben dopust. Dokaj pogosto pa se zgodi, da se obljube potovalnih agencij, da bodo potrošnike namestili v primeren hotel z ustrezno ponudbo »all inclusive«, izkažejo za neresnične, zaradi česar včasih potrošniki celo predčasno prekinejo dopust. Kakšne so možnosti popotnikov?

Državni zbor RS je spomladi 2014 sprejel nov Zakon o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), njegove bistvene določbe, ki se nanašajo na osebno dopolnilno delo, pa bodo v veljavo stopile šele z novim letom (2015). Osebno dopolnilno delo je sedaj urejeno v skladu z načelom »vsako delo šteje«, opravljalo pa se ga bo lahko na podlagi t.i. vrednotnic. Kot osebno dopolnilno delo se šteje, kadar posameznik sam opravlja dela pomoči v gospodinjstvu, njim podobna dela ali opravlja druga manjša dela. Tisti, ki bo hotel opravljati osebno dopolnilno delo, se bo moral prijaviti na javno agencijo AJPES, ki bo vodila seznam vseh, ki bodo opravljali osebno dopolnilno delo. Delo se bo opravljalo na podlagi vrednotnic, s katerimi se uvaja vavčerski sistem.

Sodišče Evropske Unije (veliki senat) je dne 13.5.2014 izdal sodbo v zadevi Google proti Agencia Española de Protección de Datos (AEPD), Mario Costeja González, s katero je bilo družbi Google naloženo, naj sprejme ukrepe, potrebne za umik osebnih podatkov, ki se nanašajo na M. Costejo Gonzáleza, s svojega seznama, in v prihodnje onemogoči dostop do njih. Pravo Evropske Unije določa, da je njen namen varstvo temeljnih pravic in svoboščin fizičnih oseb in predvsem pravice do zasebnosti pri obdelavi osebnih podatkov ter odstranjevanje ovir prostega prenosa teh podatkov, da so sistemi za obdelavo podatkov namenjeni temu, da služijo človeku, da je namen nacionalnih zakonodaj v EU o obdelavi osebnih podatkov varovati temeljne pravice in svoboščine, predvsem pravico do zasebnosti, pa tudi splošna načela zakonodaje Skupnosti, zaradi česar te zakonodaje ne smejo povzročiti zmanjšanja varstva, ki ga zagotavljajo, ampak mora imeti za cilj zagotovitev visoke ravni varstva v Skupnosti, da se mora vsaka obdelava osebnih podatkov v Skupnosti izvajati v skladu z zakonodajo ene izmed držav članic, zaradi zagotovitve, da posamezniki niso prikrajšani za varstvo, do katerega so upravičeni na podlagi te direktive, ipd.

Kljub temu, da je v zadnjem času težko dobiti službo, še vedno med ljudmi obstaja nizka stopnja zavedanja, da je delo vrednota in da se je za ohranitev dela potrebno maksimalno potruditi. Gospodarski krizi navkljub ter dejstvu, da brezposelnost še vedno narašča, ima precej delodajalcev težave s svojimi zaposlenimi. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) ločuje med kršitvami, glede katerih mora delodajalec delavca sprva zgolj opomniti in ga opozoriti na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve (redna odpoved pogodbe o zaposlitvi), ter med kršitvami, ki so tako hude, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja za čas odpovednega roka (izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi). Precej pogosto se dogaja, da ima delodajalec površnega delavca, ki iz hude malomarnosti krši obveznosti iz delovnega razmerja, te kršitve pa so zelo različne in se dalj časa ponavljajo. V takšnih primerih je praktično nemogoče uporabiti določila ZDR-1 o redni odpovedi, saj je vprašanje, ali je delodajalec predhodno za enako kršitev delavca že opomnil, hkrati pa zaradi ravnanja delavca nastaja škoda, kar je za delodajalca nesprejemljivo. Postavlja se vprašanje možnosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Starejši, ki imajo določeno premoženje in potomce, se večkrat sprašujejo, kako urediti prenos svojega premoženja na svoje potomce in s tem poskrbeti, da jim bodo potomci v prihodnje zaradi starosti in bolezni nudili pomoč in oporo (vožnja k zdravniku, vsakodnevna osebna nega in skrb za življenjski prostor,…), hkrati pa si zagotoviti določeno stopnjo varnosti, da se to premoženje ne odtuji za časa njihovega življenja. Ena najbolj osnovnih ravnanj je sestava oporoke, o kateri obstaja članek na naši spletni strani. Drugi pomislijo na darilo, s katerim bi potomcem prenesla v last določeno premoženje (običajno je to nepremičnina), vendar pa jih ob tem obhajajo pomisleki v zvezi s tem, ali bodo potomci v nadaljevanju v resnici skrbeli zanje, ali je takšno darilo izpodbojno, ali se lahko zaplete pri dedovanju, ipd. Obligacijski zakonik je predvidel dve vrsti pogodb, ki učinkovito rešujeta dileme glede prenosa premoženja s prednikov na potomce za časa življenja prvih.

Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja. Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR. Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

Delitev solastnine lahko poteka na miren način, kjer se solastniki sporazumejo brez posredovanja sodišča. Kadar pa sporazuma solastniki ne morejo doseči, lahko kdorkoli izmed njih začne sodni postopek delitve solastnine. V postopku bi sodišče moralo stremeti k čim večjem upoštevanju interesov vseh solastnikov ter v skladu s tem izvršiti delitev po lastni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin primera mnenja izvedenca ustrezne stroke. Delitev solastnine je lahko fizična, kar pomeni, da se stvar, ki je predmet delitve deli fizično med solastnike, da vsak dobi določen del. Delitev je lahko tudi civilna, kar pomeni, da sodišče odredi prodajo stvari ter razdelitev kupnine med nekdanje solastnike. Za civilno delitev se sodišče odloči, kadar stvari, ki je predmet delitve, ni mogoče deliti v naravi. Bistveno za oba opisana načina delitve solastnine je, da nihče izmed nekdanjih solastnikov ne pridobi nobenega bremena v razmerju do drugih solastnikov, razen če tega sam ne želi. Obstaja pa še tretji način razdelitve, ki je izjema od zgoraj opisanega in ga sodišča zelo redko uporabijo. Gre za delitev solastnine, v kateri sodišče po ugotovljeni vrednosti stvari odloči, da stvar v celoti pripade enemu izmed solastnikov, hkrati pa mu naloži obveznost izplačila sorazmernega dela vrednosti drugim solastnikom.

Družba z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.) je družba po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), ki jo ustanovita najmanj 2 fizični ali pravni osebi, ki za njene obveznosti odgovarjata subsidiarno in solidarno s svojim premoženjem. Družba z neomejeno odgovornostjo ima pravno subjektiviteto, ki jo pridobi na podlagi družbene pogodbe z vpisom v sodni register. Podobno obliko gospodarske družbe poznajo tudi v drugih državah, pri čemer v Nemčiji, Angliji ter ZDA le-ta ne šteje za pravno osebo, v Franciji in Italiji pa ji je ta lastnost priznana. Zaradi osebne odgovornosti družbenikov je primerna predvsem za manjša podjetja z manjšim tveganjem, npr. družinska podjetja. Glavna značilnost družbe z neomejeno odgovornostjo je namreč prav majhno število družbenikov, ki morajo med seboj dobro sodelovati ter si zaupati, saj za obveznosti odgovarjajo vsi skupaj z vsem svojim premoženjem.

Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21.3.2014 odločilo, da je Zakon o davku na nepremičnine v celoti v neskladju z Ustavo RS, ter, da je Zakon o množičnem vrednotenju v nasprotju z Ustavo RS v delu, ki se nanaša na obdavčitev z davkom na nepremičnine. Mediji so ob tem dogodku obširno pisali, kako lahko, z razveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine, občine spet uveljavijo stare dajatve kot so nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest in davek na premoženje občanov. Mediji so pisali tudi o tem, kdo je podal pobudo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine, ozadje nastanka zakona o davku na nepremičnine, ter kako bo po razveljavitvi Zakona o davku na nepremičnine državni proračun prikrajšan za več sto milijonov evrov. Noben medij pa ni v podrobnosti pojasnil bistvenih razlogov za razveljavitev Zakona o davku na nepremičnine, zato se je v javnosti ˝prijelo˝ stališče, da je uzakonitev davka na nepremičnine v nasprotju z Ustavo RS. To nikakor ne drži, zato so v tem prispevku predstavljeni bistveni poudarki navedene odločbe Ustavnega sodišče RS.

Zagotovo sestava oporoke ni najbolj prijetno dejanje, glede na to, da gre pri tem pravnem poslu za razpolaganje s svojim premoženjem po svoji smrti. Pa vendar je sestava oporoke za časa življenja zelo pomembna, saj omogoči delitev premoženja zapustnika med njegove dediče v skladu z njegovo voljo. V primeru, da ob smrti zapustnika oporoka ne obstoji, dediči dedujejo po pravilih, ki jih določa zakon o dedovanju. Vsebina oporoke je izraz želje oporočitelja (zapustnika), kako in komu se naj razdeli premoženje, ki ga bo imel ob smrti. Oporoka v času življenja oporočitelja nima nobenega učinka, oporočitelj pa lahko do svoje smrti s svojim premoženjem razpolaga, kot želi. Ni pravno sporno, če oporočitelj proda premoženje, ki ga je v oporoki namenil svojim dedičem.

Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 7. členu določa, da je na delovnem mestu prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršnakoli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe. S tem se na zakonski ravni ureja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki vključuje mobing, šikaniranje oziroma čustvene zlorabe. S takšno prepovedjo želi zakon ustvariti pogoje za zagotovitev ustrezne ravni dostojanstva v delovnem okolju. Zakon za kršitve prepovedi mobinga in šikaniranja omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine. V konkretnem primeru je sodišče s pravnomočno sodbo odločilo, da je delodajalec (družba, v kateri je bila zaposlena tožnica) odškodninsko odgovoren zaradi mobinga, ki ga je izvajal direktor družbe zoper tožnico v obliki nagovarjanja k intimnim odnosom. Primer, ki je predstavljen v tem članku, je še toliko bolj pomemben, saj gre za lokalnega pomembneža iz okolice Ptuja, pri katerem sodišče ni imelo nobenih pomislekov, da zavržnega očitanega dejanja napram svoji podrejeni delavki ni storil. V članku je podrobno opisano dogajanje med direktorjem in delavko, saj je pomembno, da se vidi, kakšno ravnanje se šteje kot mobing. Takšne situacije je zagotovo zelo pogoste širom Slovenije v najrazličnejših okoljih. Čeprav lahko na eni strani takšno obnašanje nadrejenih zgleda kot šaljivo in nedolžno, je to za podrejenega izjemno ponižujoče in obremenjujoče. Vsak, ki je izpostavljen takšnemu ravnanju, bi se mu moral upreti, nadrejenega pa izpostaviti kot nekoga, ki krši osebno dostojanstvo in varnost svojega podrejenega.

Z ustanovitvijo služnosti na nepremičnini, na kateri lastnik ne prebiva stalno, lahko davčni zavezanci zmanjšajo davčno obremenitev. Zakon o davku na nepremičnine, ki nadomešča dosedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, uvaja za stanovanjske nepremičnine štiri različne davčne stopnje. Trenutno obstaja veliko zanimanje, kako znižati davčno stopnjo za stanovanja oz. nepremičnine, v katerih davčni zavezanci stalno ne prebivajo, glede na to, da je davek za te nepremičnine več kot 3x višji od tistega, s katerim bo obdavčena nepremičnina, na kateri ima lastnik prijavljeno stalno prebivališče.

Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisala Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili nekatere pravice in obveznosti iz delovnih razmerij. Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb. Z določilom 39. člena kolektivne pogodbe so bili vsi delodajalci, na katere se je omenjena kolektivna pogodba nanašala, zavezani na plačilo dajatve v višini dveh odstotkov od določene osnove. Ta obveznost je veljala do 1. avgusta 2008, ko je bila sklenjena Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, ki je razveljavila prej omenjeno kolektivno pogodbo. V »novi« kolektivni pogodbi ni določila za plačevanje dajatev za reševanje stanovanjskih potreb. Dajatve samostojnih podjetnikov, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih stanovanjskih ustanovah. Te t. i. stanovanjske ustanove pri samostojnih podjetnikih so ustanovile območne obrtno-podjetniške zbornice, ponavadi v povezavi z območnimi organizacijami sindikatov delavcev. Analiza zaveze iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pokaže, da je ta imela naravo davka. Davek je izvedeni denarni dohodek države, ki ga slednja pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. V skladu z 147. člen Ustave RS lahko zgolj država z zakonom predpisuje davke. Davke lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, vendar le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Brez zakonske podlage niti lokalna skupnost ne more predpisovati davkov ali drugih dajatev.

Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju je v letu 2007 na področju insolvenčnega prava vnesel možnost, da so fizične osebe, ki so bile prezadolžene, začele postopek osebnega stečaja, med tem postopkom pa so lahko predlagale odpust obveznosti, posledica česar je bila, da so se jim po poteku določene preizkusne dobe s sodno odločbo izbrisali vsi dolgovi.

Določeni gospodarski subjekti se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarjajo tudi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem, kar je lahko njihova primarna ali pa stranska dejavnost. V Republiki Sloveniji obstaja specialna zakonodaja, ki ureja najemno razmerje za poslovne prostore med gospodarskimi subjekti. Problem, ki izvira iz te zakonodaje in se pojavi ob neplačevanju najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči pridobitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. Najemodajalec mora v sodni postopek, v katerem uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. (Načeloma) obvezni sodni postopek, katerega cilj je, da sodišče s sodbo odredi najemniku, da se izseli iz najetih prostorov, in sodna izvršitev takšne odločbe pomenita dolgo časovno obdobje, v katerem mora najemodajalec trpeti, da najemnik zaseda poslovni prostor. Če ob tem za uporabo ne plačuje najemnine, s tem najemodajalcu nastaja še znatna gospodarska škoda. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) je bil sprejet leta 1974, od takrat pa je bil sicer kar nekajkrat predmet spreminjanja, vendar so vse novele, drugi zakoni, ki so imeli neposredni vpliv nanj, ter ustavne odločbe, zgolj razveljavljale posamezna določila, ki niso bila (več) primerna in usklajena z aktualnim stvarnim pravom oziroma so posamezna področja tega zakona dobila ureditev v drugih zakonih.

V praksi sem se srečal s problemom dedovanja zaščitene kmetije ter ugotovil, da so določila Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG)[1] kot specialnega predpisa na področju dedovanja pomanjkljiva in nejasna, v praksi pa povzročajo še dodatno zmedo, saj razlaga njegovih določil ni enotna.

Problem, ki se pojavi zaradi neplačevanja najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči vrnitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. O tem sem pisal v reviji Pravni Praksi št. 12, objavljeni dne 29.3.2012, kjer sem v članku z naslovom Odpoved najemnega razmerja po ZPSPP s pregledom sodne prakse, obravnaval sodno uveljavljanje odpovedi najemne pogodbe ter predstavil pomanjkljivost določil ZPSPP. Najemodajalec mora skozi dolgo sodno proceduro, v kateri od sodišča uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. Ena izmed posebnosti predmetnega zakona je t.i. izpraznitveni nalog. Izpraznitveni nalog ima enake lastnosti kot plačilni nalog, ki ga izda sodišče na podlagi predloga upnika, vendar se uporablja le v povezavi z izpraznitvijo poslovnih prostorov. V kolikor dolžnik ugovarja izpraznitvenemu nalogu, sodišče nadaljuje postopek pred istim sodiščem kot po ugovoru zoper sklep o izvršbi, s končno odločbo pa sodišče odloči o utemeljenosti izpraznitvenega naloga. Sodna praksa navaja zanimiv primer, v katerem je tekom postopka za izpraznitev poslovnih prostorov nastal spor o tem, ali je uporaba izpraznitvenega naloga sploh pravilna v smislu materialnega prava, v kolikor ne gre za najem poslovnih prostorov. Po izvedenem pritožbenem postopku se je izkazalo, da v konkretnem primeru ni mogoče uporabiti določb ZPSPP, saj tožnica s toženko ni sklenila najemnega razmerja za poslovne prostore, temveč za del stanovanjske stavbe (klet in dvorišče) in jih je toženka uporabljala brez pravne podlage. Ker pa ni bilo vzpostavljenega najemnega razmerja, od sodišča ni mogoče zahtevati izdaje izpraznitvenega naloga v procesnem smislu. Stanovanjski zakon , ki ureja najemno razmerje med fizičnimi osebami ali pa med pravnimi in fizičnimi osebami, t.i. izpraznitvenega naloga namreč ne pozna.

Po veljavni zakonodaji je družina življenjska skupnost različnospolnih staršev in otroka. Načeloma velja, da otroke preživljata oba starša znotraj družine, vendar se v zadnjem času to pravilo ruši, saj se veliko parov, kljub skupnemu otroku, razide, kar pomeni, da za otroka večino časa skrbi eden izmed staršev, drugi pa ima z otrokom bolj ali manj pogoste stike in zanj plačuje staršu, ki skrbi za otroka, določen denarni prispevek, ki ga predpis, ki ureja družinska razmerja, imenuje preživnina. Ob razpadu skupnosti, v kateri so živeli starši in otrok, je vedno potrebno urediti, kje bodo otroci v nadaljevanju živeli, kdo bo prevzel varstvo in vzgojo otrok ter kako bo urejeno preživljanje otrok. Starša se lahko glede vprašanj v zvezi z otroki dogovorita s sporazumom. Če sporazuma ni mogoče doseči, o tem odloči sodišče v sodnem postopku, ki ga začne eden izmed staršev. Pri sporazumnem dogovoru med staršema ima sodišče končno besedo o tem, ali je tak dogovor v korist otroka ali ne. Če bi sodišče presodilo, da dogovor med staršema ni v korist otroka, sporazuma ne bi potrdilo, kar je sicer pogoj za njegovo pravno veljavnost.

Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je povsem spremenila dosedanjo ureditev revizije kot izrednega pravnega sredstva v civilnem pravdnem postopku ter bistveno skrčila situacije, v katerih bo še mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Reforma izrednih pravnih sredstev spreminja izhodiščno zasnovo in poudarja pomen enotne sodne prakse, za ustvarjanje katere s svojimi sodnimi odločbami skrbi Vrhovno sodišče. Ob preučitvi novih zakonskih določil in aktualne prakse, ki se že oblikuje na podlagi teh določil, se upravičeno postavlja vprašanje, ali pomeni nova procesna ureditev teh izrednih pravnih sredstev dejansko onemogočanje dostopa od Vrhovnega sodišča? Reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhaja iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zaradi prehodnih določb novele ZPP-D reformirana določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izrednih pravnih sredstvih v praksi še niso zaživela. V aktualnih postopkih se še vedno uporabljajo »stara« določila, saj novi postopki še niso v taki fazi, da bi se že vlagala izredna pravna sredstva po »novih« pravilih. Dejstvo je, da je bila revizija po »stari« ureditvi pravno sredstvo, s katerim se je predvsem zagotovilo (primarni namen) pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu, podredno pa se je z njo zagotavljalo (sekundarni namen) enotnost pravnega reda oziroma enotno uporabo zakonov. Tudi pri zahtevi za varstvo zakonitosti je (bil) primarni namen njihovega vlaganja izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, pri katerih se je pojavila kršitev zakona. T. i. javni interes pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti ni bil z zakonom določena posebna predpostavka, ampak ga je teorija opredelila kot vodilo za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti z namenom zagotoviti enotno uporabo prava. Javni interes je (bil) v zagotavljanju enotne uporabe zakonov.