Za blago, za katero je izdana garancija, podjetje najpozneje ob dobavi blaga potrošniku izroči garancijski list, ki med drugim vsebuje trajanje garancijskega roka, ki začne teči z dobavo blaga (z dnem izročitve) potrošniku in tudi čas po preteku garancijskega roka, v katerem garant zagotavlja potrošniku vzdrževanje, nadomestne dele in priklopne aparate, v primeru, da gre za blago, za katero je izdaja garancije obvezna.

Obvezna garancija se izda za blago, ki ga je v Pravilniku o blagu, za katero se izda garancija za brezhibno delovanje določil Minister, pristojen za varstvo potrošnikov in za katero proizvajalec zagotavlja brezhibno delovanje za najmanj eno leto. Proizvajalec za to blago zagotavlja potrošniku poleg garancijskega lista tudi navodila za sestavo in uporabo ter seznam servisov, imajo pooblastilo proizvajalca za izvajanje servisnih del na blagu ter z njim sklenjeno pogodbo za dobavo nadomestnih delov (če sam ne opravlja te dejavnosti), brezplačno odpravo napak v času garancijskega roka, ter proti plačilu popravilo, vzdrževanje blaga, nadomestne dele in priklopne aparate vsaj tri leta po poteku garancijskega roka tako, da servis opravlja sam ali ima sklenjeno pogodbo o servisiranju z drugo osebo. Stroške za nadomestne dele plača proizvajalec.

Te obveznosti proizvajalca zavezujejo tudi, če za to blago garancijski list ni bil izdan ali ni bil izročen potrošniku. Za uveljavljanje garancijske odgovornosti ni potreben pregled blaga ali notifikacija napake.

Pravice potrošnika, ki jih lahko uveljavlja na podlagi garancijskega lista, prenehajo po preteku dveh let od dneva, ko jih je uveljavljal.

Poleg obvezne garancije je v Zakonu o varstvu potrošnikov predvidena tudi prostovoljna (tržna) garancija, kar pomeni, da lahko proizvajalec potrošniku v garancijskem listu nudi ugodnejše pogoje, kot so predpisani v zakonu.

Pravice glede obvezne garancije pripadajo tudi osebam, ki niso potrošniki po ZVPot-1.

V primeru, da proizvajalec ali prodajalec ne zagotovi popravila, vzdrževanja blaga, nadomestnih delov in priklopnih aparatov vsaj tri leta po poteku garancijskega roka, je predpisana globa od 1.500 do 5.000 eurov.

Obvezna garancija v slovenskem pravu ni omejena zgolj na potrošniška razmerja, ampak je kogentno varstvo vseh kupcev (tudi v čistih gospodarskih pogodbah) in zavezuje vse prodajalce.

Garancija v evropskem pravu: Direktiva 99/44/ES o potrošniški prodaji in garancijah

Direktiva 99/44/ES o potrošniški prodaji in garancijah določa minimalne standarde pravic potrošnika v prodajni pogodbi, sklenjeni s podjetjem, ki jih morajo države članice uresničiti v svoji zakonodaji in ureja le nekatere vidike varstva potrošnikov, ostalo pa je prepuščeno nacionalnim ureditvam držav članic.

Po direktivi je garancija »zasebno« jamčevanje, ki se ga dogovorita stranki na podlagi pogodbene avtonomije, ki nastopa poleg zakonskega jamčevanja in vanj ne posega. Garancijska obveznost obstaja zgolj kot možnost, da se prodajalec ali proizvajalec prostovoljno in brez dodatnega plačila še dodatno zaveže, da bo povrnil kupnino, popravil ali zamenjal potrošniško blago ali zagotovil drugo sredstvo, kadar potrošniško blago nima lastnosti, navedenih v garancijski izjavi ali v ustreznem oglasu (drugi ostavek 1. člena direktive). Vsebino in posledice garancijske obveznosti določa prodajalec ali proizvajalec sam, ključno pa je, da ne pride do zavajanja potrošnikov glede obsega garancijskih pravic. V evropskem pravnem redu velja načelo vezanosti, kar pomeni, da je garancijska izjava (tudi kot oglas) za garanta pravno zavezujoča. V duhu načela transparentnosti pa direktiva postavlja tudi določene zahteve glede vsebine garancijske izjave, če jo proizvajalec ali prodajalec poda. Potrošniku mora jasno sporočiti, da mu poleg garancije še vedno pripadajo zakonske pravice na podlagi prodajne pogodbe po veljavnem nacionalnem pravu. Poleg tega pa mora potrošniku vsebino garancije podati na preprost in razumljiv način. Če potrošnik zahteva, mu mora dati garancijo v pisni obliki ali na drugem trajnem nosilcu podatkov, vendar tudi če tega ne stori, to ne vpliva na veljavnost garancije.

Slovenska zakonodaja ima torej vzpostavljeno ureditev obvezne garancije, medtem ko je po Direktivi garancija prostovoljna. To je dopustno, ker nacionalna zakonodaja države članice sme zagotoviti višjo raven varstva potrošnikov, kot tudi je urejena v ZVPot-1.

Rimska konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih in Uredba Rim I določata enotno pogodbeno kolizijsko pravo za države članice EU, in sicer, da v čezmejnih pogodbah potrošniki z izbiro prava ne morejo izgubiti kogentnega varstva po pravu države svojega običajnega prebivališča, kadar je podjetje na neki način usmerilo svoje poslovanje v to državo. Določbe ZVPot-1 o odgovornosti proizvajalca in prodajalca na podlagi obvezne garancije za brezhibno delovanje se torej uporabljajo v vseh primerih, v katerih prodajalec iz druge članice EU sklene pogodbo o prodaji blaga, za katerega velja obveznost garancije, s potrošnikom, ki ima običajno prebivališče v Sloveniji, pri tem pa posluje v Sloveniji ali usmerja (npr. z oglaševanjem) svoje dejavnosti na potrošnike z običajnim prebivališčem v Sloveniji. V takem primeru sta zavezana tako tuji prodajalec kot tudi tuji proizvajalec.

(Možina: Garancija za brezhibno delovanje in odgovornost za stvarne napake)

Za kupce iz ostalih držav članic EU slovensko podjetje torej po direktivi ni dolžno zagotavljati nadomestnih delov še 3 leta po izteku garancijskega roka, razen če bi podjetje prostovoljno podalo takšno garancijsko izjavo ali pa če bi to določala nacionalna zakonodaja države kupca.

• Avtorica članka je Anja Kerkoč, študentka prava na Pravni fakulteti v Ljubljani