Na področju kazenskega prava, zlasti na področju kazenskega gospodarskega kriminala,  je v zadnjem času prišlo do bistvenih sprememb, v dojemanju gospodarske kriminalitete. Vrhovno sodišče RS je v jeseni 2017 izrazito spremenilo do tedaj ustaljeno sodno prakso. Vrhovno sodišče je v eni izmed zadev, v kateri se je obravnavalo kaznivo dejanje poslovne goljufije odločilo, da morajo zakonski znaki biti v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, dejanje pa kar se da natančno opisano, saj za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, zgolj prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno gospodarsko pogodbeno razmerje, ne zadošča. Takšna ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena, sicer pa gre za običajno gospodarsko poslovno razmerje, v katerem je tudi določen odstotek rizika, da posel ne bo izpeljan.

Kazenski zakonik (v nadaljevanju KZ-1) ureja kaznivo dejanje poslovne goljufije v 228. členu, in sicer stori kaznivo dejanje poslovne goljufije, kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti pri sklenitvi ali izvajanju pogodbe ali posla preslepi drugega s prikazovanjem, da bodo obveznosti izpolnjene, ali s prikrivanjem, da obveznosti ne bodo ali ne bodo mogle biti izpolnjene, zaradi delne ali celotne neizpolnitve obveznosti pa si pridobi premoženjsko korist ali nastane za stranko ali koga drugega premoženjska škoda. Poslovna goljufija se od »navadne« goljufije, določene v 211. členu KZ-1, razlikuje v tem, da je kaznivo dejanje poslovne goljufije posebna oblika goljufije, ki jo je možno izvršiti le pri opravljanju gospodarske dejavnosti in pri kateri ni potrebno (tako kot pri »navadni« goljufiji), da bi storilec zasledoval goljufivi (preslepitveni) namen že od vsega začetka, torej od sklenitve posla, ampak je ta namen možno pridobiti tudi med izvajanjem samega posla.

Izvršitveno ravnanje kaznivega dejanja poslovne goljufije je preslepitev drugega, kar pomeni drugega prevarati, ukaniti, da bodo obveznosti izpolnjene oziroma v skladu s sodno prakso ustvariti pri drugi osebi zmotno predstavo o določenih okoliščinah ali pa jo pustiti v takšnih zmotnih predstavah.

Podlaga kazenskega postopka je obtožni akt – pred okrajnimi sodišči je to obtožni predlog, pred okrožnimi sodišči pa obtožnica. Obtožni akt mora med drugim obsegati tudi opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki kaznivega dejanja, čas in kraj storitve kaznivega dejanja, predmet, na katerem, in sredstvo, s katerim je bilo storjeno kaznivo dejanje ter druge okoliščine, ki so potrebne, da se kaznivo dejanje kar najbolj natančno označi (2. točka prvega odstavka 269. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP).

V skladu z načelom zakonitosti in načelom določnosti (lex certa) mora opis dejanja v obtožnem aktu vsebovati konkretizacijo vseh zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja, kar pomeni, da morajo biti v opisu dejanja zakonski znaki oziroma pravni pojmi, s katerimi so v kazenskem zakonu opisana posamezna kazniva dejanja, praviloma opredeljeni z navedbo konkretnih dejstev in okoliščin, če je to mogoče in smiselno. Opis kaznivega dejanja mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja. Hkrati je s takšnim popolnim opisom kaznivega dejanja uresničena pravica obdolženega do učinkovite obrambe. Obdolženi mora namreč natančno vedeti, kaj je predmet obtožbe, torej kaj natančno se mu očita, da je storil.

V zvezi z opisanim kaznivim dejanjem poslovne goljufije je bila do nedavnega ustaljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS takšna, da je za ustrezen in sklepčen opis dejanja zadoščal očitek preslepitve drugega – da je obdolženi prikazoval, da bodo obveznosti izpolnjene, s tem, da je zagotavljal in obljubljal, da bo dobavljeno blago plačal. Stališče Vrhovnega sodišča RS je bilo, da za konkretizacijo očitka preslepitve v opisu dejanja in za obstoj poslovne goljufije zadostuje že gola zaveza in zagotavljanje oziroma zatrjevanje dolžnika, da bodo obveznosti izpolnjene, če naknadno do izpolnitve le-teh ni prišlo.

S sodbo, opr. št. I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017 pa je Vrhovno sodišče RS spremenilo do tedaj ustaljeno in v prejšnjem odstavku povzeto stališče ter izrecno odstopilo od svoje ustaljene sodne prakse. Iz obrazložitve citirane sodbe izhaja, da je dotedanje stališče v premajhni meri izpostavljalo kriterije, ki omogočajo jasno razmejitev, ali v izreku opisano ravnanje sodi med kazensko ali civilno pravna razmerja.

Zakonski znaki morajo namreč biti v opisu kaznivega dejanja določno opredeljeni, dejanje pa kar se da natančno opisano, zaradi česar za konkretizacijo zakonskega znaka preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije, ki je pomensko odprt pojem, prepis zakonskega dejanskega stanu v povezavi z navedbo ravnanj, ki so sicer tipična za sleherno pogodbeno razmerje, ne zadošča. Takšna ravnanja pogodbenih strank lahko le zaradi določenih okoliščin, v katerih so bila storjena, omogočajo sklepanje na obstoj preslepitve in preslepitvenega namena.

Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi izrecno in konkretno navedlo, da opis dejanja (op. p.: kot je do tedaj zadoščal), da se je obdolženi »dogovoril za obliko in pogoje sodelovanja« in da je »vsakokrat obljubljal redno plačilo«, ob kasnejši (delni) neizpolnitvi pogodbenih obveznosti same zase ne zadostujejo za konkretizacijo zakonskega stana preslepitve, saj takšni opisi dejanj pomenijo zgolj ravnanja, ki so v večji ali manjši meri značilna za vsa pogodbena razmerja.

Pogodbene zaveze in/ali obljube plačil s strani dolžnika (obdolženega) same po sebi ne predstavljajo uresničitve zakonskega znaka preslepitve. V opisu dejanja morajo biti zato navedena dejstva in okoliščine, na podlagi katerih je mogoče zanesljivo sklepati, da je obdolženi s tem, ko se je dogovoril za obliko in pogoje poslovnega sodelovanja in obljubljal redno plačilo, preslepil drugega, pri čemer je ravnal s preslepitvenim namenom.

Vrhovno sodišče RS je zavzelo jasno stališče, da mora biti preslepitev v opisa dejanja konkretizirana z navedbo in opisom takšnih dejanskih okoliščin, iz katerih je mogoče jasno in nedvoumno razbrati, da so bile obdolženčeve izjave in obljube prazne in neresnične (laž). V opisu dejanja mora biti tako konkretizirano vedenje oziroma zavest obdolženca, da kljub danim pogodbenim zavezam in obljubam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo. Kot je navedlo Vrhovno sodišče RS pa je to tisti element, ki glede na dane okoliščine primera spremeni naravo dolžnikovih ravnanj in jih jasno in določno razmeji od enostavne (civilnopravne) neizpolnitve obveznosti. Brez navedbe konkretnih dejanskih okoliščin, ki kažejo na to, da so izjave obdolženega prazne in neresnične (lažne), pa ostajamo na polju nekaznive neizpolnitve obveznosti.

Takšne dejanske okoliščine morajo tako nujno izhajati že iz opisa dejanja, navedenega v tenorju obtožnega akta. V nasprotnem primeru bi lahko prišlo do nedopustnega širjenja polja kaznivosti in kazenskopravni postopek bi postal nadomestek civilnemu izvršilnemu postopku, kar se je v praksi pogosto dogajalo s tem, ko je bila izvršba za prisilno izterjavo dolga iz različnih vzrokov neuspešna in so se upniki pogosto odločali za kazensko ovadbo in sprožitev kazenskega postopka, s katerim se je skušalo prisiliti dolžnika, da v izogib izvršitve kazenske sankcije poplača svoj dolg.

Po tako spremenjenem stališču Vrhovnega sodišča RS se postavlja vprašanje, kako ravnati v postopkih, ki so v teku in je obtožnica, ki sicer ne ustreza opisu poslovne goljufije po novi sodni praksi Vrhovnega sodišča RS, že pravnomočna. Posamezna sodišča v takšnih primerih, ko je obtožnica že pravnomočna, tožilstvu ne dovolijo spremembe obtožnice, tako da bi opis dejanja ustrezal zgoraj navedenim kriterijem iz zgoraj povzete odločbe Vrhovnega sodišča RS, z obrazložitvijo, da upravičeni tožilec ne more več spremeniti pravnomočne obtožnice, razen v primerih, ki jih predvideva ZKP, to je, če tožilec med dokaznim postopkom spozna, da izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici navedeno dejansko stanje, pri čemer se sme spremenjena obtožnica nanašati le na dejanje, ki je že predmet obtožbe (344. člen ZKP).

Če pa pomeni sprememba obtožnice dodatno kriminalno količino, ki je bila upravičenemu tožilcu znana že ob vložitvi obtožnice, pa posamezna sodišča spremembe ne dovolijo z dodatno obrazložitvijo, da je potrebno vsako spremembo obtožnice razlagati restriktivno in da je sprememba upoštevaje zgolj spremenjeno sodno prakso Vrhovnega sodišča RS ne pa tudi morebitnega drugačnega dejanskega stanja, ki ne bi bilo znano že pred vložitvijo obtožnice, v obdolženčevo škodo, saj je podana izključno z razlogom, da se dosedanja pomanjkljivost v konkretizaciji opisa kaznivega dejanja v obtožnici sanira in s tem odpravi pomanjkljivost, ki jo v citirani sodbi, opr. št. I Ips 93283/2010 z dne 21.9.2017 navaja Vrhovno sodišče RS.

V posameznih primerih so nekatera sodišča zato, ker pravnomočna obtožnica ni zadoščala kriterijem iz citirane sodbe Vrhovnega sodišča RS, ustrezne modifikacije obtožnice pa niso dovolila, izrekla oprostilno sodbo, katere pravilnosti in zakonitosti (še) ni mogoče potrditi, saj je takšna odločitev glede na pritožbo upravičenega tožilca še v presoji pritožbenega sodišča.