Pred časom mi je stranka, ki sem jo zastopal, predočila zahtevek odvetnika, s katerim je slednji zahteval plačilo avtorskega honorarja za prodajno pogodbo, ki jo je sam sestavil za nepremičninsko agencijo, katero je zastopal, stranka pa je kasneje njegov osnutek pogodbe nekoliko preoblikovala in ga uporabila za sklenitev prodajne pogodbe z drugim kupcem, ki ga je sama našla.

Zahtevek se mi je že od začetka zdel neutemeljen, saj sem imel v spominu stališče profesorjev avtorskega prava na pravni fakulteti, da sodna pisanja niso varovana po avtorskem pravu, zato se mi je zdelo, da enako velja tudi za pogodbe, tožbe, vloge in druge dokumente, ki jih ustvarimo odvetniki. Glede na to, da je od mojega obiskovanja fakultete, minilo že precej časa, in ker me je zadeva pritegnila, sem se ˝spustil˝ v dodatni študij zadeve z željo, da bom našel jasen odgovor v strokovni literaturi ali v sodni praksi.

Pa sem se uštel, saj je o vprašanju varstva avtorskega prava odvetniških pisanj ni veliko napisanega, prav tako pa tudi očitno ni bilo veliko odvetnikov, ki bi v tovrstnih zadevah zahtevali sodno varstvo.

Z namenom nerazkrivanja konkretnega primera, pa vendar jasne osvetlitve dejanskega stana, naj zapišem, samo to, da je nasprotni odvetnik zastopal nepremičninsko agencijo, ki je našla potencialnega kupca za nakup nepremičnine, zato je svojemu odvetniku naročila izdelavo prodajne pogodbe. Odvetnik je izdelal osnutek pogodbe in jo poslal svoji stranki, nepremičninski agenciji, prodajalcu in potencialnemu kupcu. Iz določenih, za ta sestavek nepomembnih, razlogov  do sklenitve prodajne pogodbe s tem kupcem ni prišlo. Prodajalec je v nadaljevanju sam našel kupca in mu prodal svojo nepremičnino, pri tem pa je kot podlago uporabil osnutek prodajne pogodbe, ki mu jo je za prejšnjega kupca poslal prej navedeni odvetnik, pri čemer je spremenil stranke in njune podatke ter še vključil nekaj manjših (a nebistvenih) popravkov.

Dejstvo je, da je nepremičninska agencija ostala brez posredniške provizije, saj posel s kupcem, ki ga je sama našla, ni bil dokončan. Dejstvo je tudi, da je nepremičninska agencija angažirala odvetnika, da je pripravil osnutek prodajne pogodbe, torej bi morala nepremičninska agencija nositi stroške odvetniških storitev. Prodajalec teh storitev ni naročil in jih ni dolžan plačati. Prodajalec ni bil v nobenem pravnem razmerju z odvetnikom, saj pri njem ni naročil izdelave nobenih pravnih dokumentov, prav tako ni z odvetnikom podpisal nobenega pooblastila ali dogovora o izvedbi odvetniških storitev. Nepremičninska agencija je torej tista, ki je zavezana odvetniku plačati njegove odvetniške storitve, ne pa prodajalec. Vseeno pa je odvetnik želel na temelju avtorskega prava dobiti plačilo od prodajalca.

Preučitev slovenske zakonodaje pokaže, da prodajna pogodba ni avtorsko pravo, saj ne izpolnjuje vseh predpostavk pravnega standarda "avtorskega dela", kakor je opredeljen v Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 94/2004 s spremembami; v nadaljevanju ZASP). Avtorsko delo je definirano v 5. členu ZASP. Avtorsko delo je individualna intelektualna stvaritev s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki je na kakršenkoli način izražena, če ni v ZASP drugače določeno. Zakonodaja, sodna praksa in pravna teorija so izoblikovale merila in predpostavke za opredelitev avtorskega dela. Predpostavke, ki jih je potrebno preveriti za obstoj avtorskega dela so: individualnost, intelektualnost, stvaritev, področje ustvarjalnosti in izraženost. Človeško ustvarjanje je po naravi stvari osebno, izvirno in individualno. Individualnost je značilnost, ki avtorsko delo po eni strani ločuje od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani pa od umetniške, znanstvene in kulturne dediščine, ki je v obči lasti.

Če avtor ustvari delo z individualnimi potezami, ne da bi zavestno ali podzavestno prevzemal neposredno iz drugega dela, je ta njegova stvaritev avtorsko varovana. Z njegovega vidika gre za avtorsko delo, za subjektivno novost. V zvezi z individualnostjo se zahteva tudi, da je na določeni ustvarjalni ravni, podana pa mora biti določena količina individualnosti. Avtorsko delo je delo človekovega intelekta, gre za intelektualno stvaritev.

Hkrati intelektualnost avtorskega dela opozarja na to, da gre pri avtorskem delu za t.i. nematerialno dobrino. Stvaritev je bistvena predpostavka avtorskega dela, pomeni pa, da gre za rezultat človeškega ravnanja, saj je samo človek zmožen ustvarjanja. Področja ustvarjalnosti so znanost, književnost ali umetnost. Mnenje pravne teorije je, da je pravni dokumenti ne spadajo v področje pojmov znanosti, književnosti in umetnosti.

Prodajna pogodba torej ne more biti avtorsko delo, saj ne izpolnjuje vseh petih temeljnih predpostavk avtorskega dela, niti ne paše v katerokoli izmed posebej naštetih kategorij v 5. členu ZASP. Nedvomno je, da je prodajna pogodba kot delo izražena, saj gre za pisni zapis, vendar pa ne predstavlja posebne stvaritve avtorja in nobene posebne intelektualne kreacije. Po vsebinski preučitvi je potrebno ugotoviti, da prodajna pogodba kot dokument nima zadostne mere individualnosti, saj gre za tipičen pravni posel, v katerem so vsi elementi že vrsto let zelo natančno definirani. Zapisi posameznih členov ali drugačna, bolj natančna definicija pravnih pojmov, predmeta pogodbe in strank, ne zadošča za posebnega pogoje po ZASP.

Dr. Miha Trampuž je v letu 2000 v reviji Odvetnik objavil članek z naslovom Odvetniške storitve kot avtorska dela, v katerem je izpostavil možnost pogodbe kot avtorskega dela, vendar samo v najzahtevnejših primerih, ko se izdela nov tip pogodbe, ki predhodno ni obstajala in presega navadna pravna vprašanja in običajna obrtna znanja.[1]

Prodajna pogodba je znana že vrsto let. Povsem natančno se ve, katere sestavine mora pogodbe imeti, kakšna so določila glede obligacijskega dela kot tudi stvarnopravnega dela pogodbe. Nobenih skrivnosti ni, nobenih novih pravnih vprašanj ni potrebno raziskovati ali odkrivati. Posledično prodajna pogodba ne dosega nobene individualnosti, novosti ali izvirnosti, kar bi jo lahko uvrstilo med avtorske stvaritve.

Četudi se odvetniki po večini izredno potrudimo, vnesemo svoje lastno oblikovane stavke in stipulacije, pogodbo še tako lepo uredimo, ne moremo mimo spoznanja, da gre v primeru prodajne pogodbe za nepremičnine ali premičnine za pravni dokument, ki nima (objektivno gledano) nobenih posebnosti oziroma za pripravo pogodbe ni bila potrebna več kot minimalna stopnja ustvarjalnosti. To še zlasti velja za odvetnike, ki se z izdelavo tovrstnih pogodb ukvarjajo vsakodnevno.

V sestavljenih tipskih pogodbah nesporno manjka ena izmed petih predpostavk, individualnost, kar naj bi bila značilnost, ki avtorsko delo po eni strani ločuje od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani od umetniške in kulturne dediščine, ki je v obči lasti, ter po tretji strani od drugih varovanih avtorskih del. Za ugotovitev individualnosti je potrebna neka ustvarjalna raven, kreativnost, in ustrezna stopnja novosti ter izvirnosti[2].

Med sodno prakso, ki obravnava vprašanje s področja avtorskega prava, je mogoče najti sodbo Vrhovnega sodišča, v kateri je sodišče tehtalo varstvo naslova fonograma, ki naj bil kršen s strani nasprotne stranke, ki je pripravila in predvajala istoimensko zabavno televizijsko oddajo.[3] Sodišče v postopku nižje stopnje je že zapisalo ugotovitev, da se sporna besedna zveza v prenesenem pomenu pogosto uporablja v knjižnem jeziku, najti pa jo je mogoče na straneh svetovnega spleta v zelo različnih zvezah. Za odločitev sodišča je bila bistvena ugotovitev, da tožnik ni sam ustvaril sporne besedne zveze, da ta besedna zveza (tudi v prenesenem pomenu) ni izvirna in ni plod tožnikove ustvarjalnosti. Tožnik je to besedno zvezo le prvi uporabil za naslov. Njegova je torej ideja uporabiti znano besedno zvezo kot naslov. Ideje sicer avtorskopravno niso varovane (1. točka prvega odstavka 9. člena ZASP); ko pa preidejo v individualizirano izpeljane stvaritve, gre lahko za avtorsko delo. Vprašanje, ki ga je Vrhovno sodišče obravnavalo, je torej, ali uporaba znane besedne zveze za naslov fonograma predstavlja ustrezno stopnjo inovativnosti in kreativnosti, da je zadoščeno individualnosti (kot pogoju avtorskega varstva).Avtorskopravno zaščito uživajo samo originalni naslovi, ti pa so zelo redki in daleč največje število naslovov spada med tiste, ki so v javni domeni zaradi svoje generičnosti in banalnosti.[4] Sodišče je tako pritrdilo teoretičnopravni razlagi, da naslov avtorskega dela uživa avtorskopravno varstvo le v primeru visoke ravni ustvarjalnosti. Pri kvalifikaciji avtorskega dela njegov obseg ni odločilen, vendar pa pri manjšanju obsega pa lahko ostane od avtorskega dela zelo malo (npr. nekaj besed), tako da je izvirnost prizadeta ali izgine.[5]

Po mojem mnenju pri sestavi prodajne pogodbe ni maneverskega prostora možne ustvarjalnosti. Pri sestavi prodajne pogodbe v sodobnem času, ki je zelo natančno definirana zakonska podlaga in praksa za pripravo te pogodbe, ni mogoče vključiti toliko ustvarjalnosti, kot je to sicer potrebno za doseg kriterijev avtorskega dela iz 5. člena ZASP. Ker je prodajna pogodba na podlagi zakonodaje in vsakodnevne prakse zelo dorečena, objektivno ustvarjalnih možnosti ni, v pripravi pogodbe se ne dosega visoka ustvarjalna raven, ki bi takšnemu dokumentu zagotovila potrebno izvirnost in individualnost.

Med iskanjem primerne sodne prakse sem naletel še na primer, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi opr. št. V Cpg 220/2016 obravnavalo spor med strankama, ker naj bi tožena stranka na svoji spletni strani in na strani Facebooka prodajala smoothieje s skoraj enakimi imeni in besedili s skoraj enakim oblikovanjem in barvno podobno kot tožena stranka. Sodišče je v tem primeru zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve avtorske pravice, ker je presodilo, da so vsi elementi skupaj kot celota toliko drugačni, da ne gre za kršitev.[6]

Z avtorsko pravico se varuje stvaritev kot celota. Stvaritev je lahko sestavljena iz več (drugih) stvaritev. Ti so njeni sestavni deli, „elementi“. To je pogosto. Tako je bilo tudi v tej zadevi, kolikor se nanaša na oblikovanje internetnih strani. Oblikovna zasnova internetne strani se kaže v razdelitvi internetne ali kakšne druge strani, in s tem v nastanku posameznih manjših površin („polj“), ter v oblikovanju teh površin. Polja so v različnih barvah. Barvne kombinacije se torej uporabljajo le v povezavi s posameznim grafičnim elementom internetne strani. V tem primeru so bile internetne strani tožene stranke glede same oblikovne zasnove (če se ne upošteva barvnih kombinacij) bistveno drugačne od tistih, ki je uporabila tožeča stranka. Celo če je tožena stranka res uporabila za oblikovanje svojih spletnih strani enake barve kot tožeča stranka, se bodo barve uporabile za barvanje drugače oblikovanih in tudi drugače razporejenih polj na internetnih straneh tožene stranke. Zgolj uporaba enakih barv, celo če bi do nje sploh prišlo, ne more zadoščati za nastanek kršitve avtorske pravice tožene stranke. Celoten videz stvaritve tožene stranke bo namreč v vsakem primeru različen od videza stvaritve tožeče stranke. Sodišče je tako potrdilo, da je videz napisov „bBB“ drugačen od logotipa „AAA“. Besedi sta povsem drugi, beseda „bBB“ je poleg tega tudi zapisana kot kombinacija velikih črk in male črke „b“, beseda „AAA“ pa zgolj z velikimi črkami. Videza obeh logotipov se bistveno razlikujeta. Pravtako je sodišče odločilo, da opisi posameznih smoothiejev niso avtorsko delo. Kratki, stvarni opisi smoothiejev so pod ravnijo izvirnosti in potrebno ravnijo ustvarjalnosti, ki je potrebna za nastanek avtorske pravice na teh besedilih. Ker se med seboj razlikujejo tudi po svoji oblikovni zasnovi, ni tožena stranka kršila nobene pravice tožeče stranke.[7]

Po prestavitvi zakonske podlage, pravne teorije in sodne prakse gre zaključiti, da so prodajne pogodbe (in tudi druge tipske pogodbe ali pa celo pretežna večina pravniških dokumentov, ki jih pripravljamo odvetniki) dokumenti, ki ne izražajo nobene posebne izvirnosti in niso podvrženi varstvu avtorskega prava.

Če si odvetniki (in tudi drugi pravniki) želimo priznati ali ne, gre pri večini pravniških dokumentov za obrtniški izdelek. Bistvena lastnost, ki avtorsko delo ločuje na eni strani od množice avtorsko nevarovanih vsakdanjih predmetov in pojavov, po drugi strani od umetniške kulturne dediščine, ki je v obči lasti, in po tretji strani od drugih varovanih avtorskih del, je individualnost dela. Za dosego individualnosti je potrebna določena ustvarjalna posebnost, ustvarjalni izraz, ki pa ga običajna prodajne pogodbe ne dosega. Po zakonu namreč niso varovani obrtniški izdelki, ki nimajo posebnosti, individualnosti, niti dnevni izdelki, ki izkazujejo le minimalno stopnjo ustvarjalnosti ali sploh ne.

*Članek je bil pod naslovom: Prodajna pogodba: avtorsko ali obrtniško delo? dne 14.01.2021 objavljen v reviji Pravna praksa, št. 1-2, 2021, str. 21-23.