Zagotovo sestava oporoke ni najbolj prijetno dejanje, glede na to, da gre pri tem pravnem poslu za razpolaganje s svojim premoženjem po svoji smrti. Pa vendar je sestava oporoke za časa življenja zelo pomembna, saj omogoči delitev premoženja zapustnika med njegove dediče v skladu z njegovo voljo. V primeru, da ob smrti zapustnika oporoka ne obstoji, dediči dedujejo po pravilih, ki jih določa zakon o dedovanju.
Vsebina oporoke je izraz želje oporočitelja (zapustnika), kako in komu se naj razdeli premoženje, ki ga bo imel ob smrti. Oporoka v času življenja oporočitelja nima nobenega učinka, oporočitelj pa lahko do svoje smrti s svojim premoženjem razpolaga, kot želi. Ni pravno sporno, če oporočitelj proda premoženje, ki ga je v oporoki namenil svojim dedičem.
Oporoka je strogo osebni in enostranski pravni posel, kar pomeni, da oporoko sestavi oporočitelj sam (lahko s pomočjo pravnega strokovnjaka). Bistvo oporoke je, kaj predstavlja premoženje oporočitelja, ki ga namenja za dedovanje in komu bo to premoženje razdelil. Oporočitelj mora biti star vsaj 15 let in mora biti razsoden.
Oporoko je lahko sestavljena v eni izmed oblik in pod pogoji, določenih z zakonom o dedovanju. Veljavnost oporoke je tako neposredno vezana na njeno obliko, torej ali je ta ustrezna ali ne.
Oporočitelj lahko sestavi lastnoročno oporoko, ki mora biti napisana in podpisana lastnoročno. Pri tej obliki oporoke ni potrebna prisotnost prič. Oporoka, napisana na računalnik, ni lastnoročna oporoka.
Oporočitelj lahko sestavi tudi pisno oporoko pred pričami. Pri tej obliki oporoke gre za to, da nekdo tretji (npr. pravni strokovnjak) zapiše izraženo voljo zapustnika, ob prisotnosti dveh polnoletnih prič, ki pa ne smeta biti na kakršenkoli način vključeni v dedovanje. Oporočitelj mora to vrsto oporoke lastnoročno podpisati v prisotnosti dveh prič. Kot podverziji pisne oporoke obstajata še sodna oporoka, ki se sestavi na okrajnih sodiščih širom Slovenije, ali pa notarska oporoka, ki jo sestavi notar bodisi v obliki notarskega zapisa ali pa način, da oporoko pripravi oporočitelj sam in jo notarju predloži v potrditev. Bolj redke oblike so še oporoka sestavljena v tujini, na slovenski ladji, med izrednim ali vojnim stanjem in mednarodna oporoka.
Kot poseben tip oporoke obstaja tudi ustna oporoka. Gre za izreden tip oporoke, ki jo je mogoče skleniti v prisotnosti dveh prič, ki se zavedata, da sta prisotni pri podajanju poslednje volje in velja le 30 dni po prenehanju izrednih razmer. Priči imata po napravi oporoke dolžnost, da njeno vsebino čim prej sporočita sodišču (pisno ali na zapisnik). Takšno oporoko je možno veljavno skleniti le v kolikor so izredne razmere preprečile zapustniku, da bi napravil pisno (lastnoročno) oporoko. Za veljavnost take oporoke je bistven obstoj izrednih razmer, kar pomeni nek izreden (nepričakovan) potek dogodkov. Kot izredne razmere se razume nevsakdanje dogodke objektivnega značaja, kot je vojno stanje, elementarne nesreče (potres, poplava) ali epidemija. Lahko pa gre tudi za dogodke ki so vezani na osebo konkretnega oporočitelja/zapustnika. Takšne subjektivne situacije so na primer nenadna huda bolezen ali naglo nepričakovano slabšanje bolezni, stanje pred samomorom, nesreča v gorah ipd. Te izredne razmere so pogoj za veljavnost in jih sodišče presoja glede na okoliščine vsakega posameznega primera. Uveljavljeno stališče je, da je potrebno pojem izrednih razmer razlagati izredno ozko, zato vsako izredno stanje ne pomeni avtomatično izpolnjenega pogoja. Ustna oporoka tako ne daje enakega varstva kot ostale oblike oporoke in je zato namenjena za izključno posebne izredne primere. Tako velja ustna oporoka bolj kot zanimivost, saj se ta tip praviloma ne sklepa. Kot izhaja iz prakse sodišč je ravno zaradi težkega dokazovanja izrednih razmer ter pomanjkljivosti pri sestavi, ustna oporoka praviloma neveljavna, sklicevanje nanjo pa neuspešno. Problematična pa je tudi dejanska poslednja volja zapustnika, saj se vsebina oporoke zapisuje kasneje, posredno in preko prič. Tako vedno obstaja nevarnost izgube pomembnih podrobnosti ali celo diametralno nasprotna vsebina glede na dejansko voljo.
Primeren trenutek za sestavo oporoke je težko definirati. Izkušnje kažejo, da pa je vendarle bistveno bolje, da je pokojni pripravil oporoko, kot da je ni. Prav tako ni nepomembno, da so dediči vnaprej seznanjeni z vsebino oporoke. Priporoča se, da oporočitelj svojim dedičem po sestavi oporoke predstavi njeno vsebino in razloge zanjo.
Dejstvo je, da je oporoko mogoče v vsakem trenutku preklicati. Preklic ali razveljavitev oporoke je mogoča v celoti ali pa samo v delu oporoke. Tudi preklic oporoke je nujno vezan na obliko. V kolikor bi bil preklic oblikovno neustrezen, se lahko vedno pojavi problem dokazovanja veljavnosti takega preklica. Oporoka je lahko tudi kadarkoli spremenjena ali dopolnjena.
Čeprav je pomembno, da posameznik sestavi oporoko, je morda še pomembneje, da je oporoka vsake toliko časa obnovljena. S potekom časa oporoka mogoče ne odraža več natančne želje zapustnika in lahko privede do sporov med družinskimi člani ob dedovanju.
V nadaljevanju so predstavljeni nekateri dogodki, ki upravičujejo pregled in morebitno posodabljanje oporoke:
- smrt osebe, določene v oporoki
Če oseba, določena v oporoki, umre pred zapustnikom, v oporoki pa to ni spremenjeno, dedujejo namesto pokojnega oporočnega dediča, njegovi potomci. Včasih se zgodi, da oporočitelju to ni po godu, zato je v primeru smrti oporočnega dediča smiselno preveriti določila oporoke in jih ustrezno prilagoditi novi situaciji.
- spremembe v družini
Otroci, imenovani v oporoki, lahko v vmesnem času postanejo odrasli in preskrbljeni. V družini se lahko rodi nov otrok ali vnuk ali pa pride do posvojitve. Po določilih zakona o dedovanju neposrednih potomcev ni mogoče v celoti izpustiti iz oporočnega dedovanja. V takšnih primerih imajo otroci položaj nujnega dediča (nujni dedni deleži so podrobneje razloženi v nadaljevanju), ki lahko zahtevajo določen delež zapuščine, četudi niso bili imenovani v oporoki. Vsak tak zahtevek podaljšuje zapuščinski postopek ali povzroči spor med dediči, zato je priporočljivo, da oporočitelj zagotovi, da so vsi otroci omenjeni v oporoki in jim je namenjen ustrezen delež.
- razveza zakonske zveze, nova zakonska zveza ali izvenzakonska skupnost
V primeru razveze zakonske zveze, sklenitve nove zakonske zveze ali nastanka izvenzakonske skupnosti je nujno potrebno posodobiti oporoko. Nekdanji zakonec nima nobenih pravic iz naslova zakonitega dedovanja, če mu zapustnik kaj izrecno ne nakloni v oporoki. Če pa je iz oporoke izpuščen novi zakonec ali partner, lahko takšen zakonec ali partner upravičeno zahteva določen delež zapuščine. Čeprav ima razveza zakonske zveze neposredni učinek na pravila zakonitega dedovanja, pa se to ne nanaša na oporočno dedovanje. Če bi kljub razvezi zakonske zveze, nekdanji zakonec še vedno bil zaveden v oporoki, sestavljeni pred razvezo zakonske zveze, bi to pomenilo, da je nekdanji zakonec oporočni dedič in upravičen do dela zapuščine, ki mu je naklonjen z oporoko. Zaradi jasnosti situacije in da v izognitev morebitnim sporom, je zelo priporočljivo, da se po razvezi zakonske zveze oporoka posodobi. Nobenega problema ni, da se nekdanjemu zakoncu zapusti določen del zapuščine, vendar pa je pravilno, da je takšna odločitev sprejeta po razvezi zakonske zveze in da se s takšno naklonitvijo odpravi vsakršen dvom v pravilnost oporočiteljeve volje. V nekaterih primerih lahko oporočitelj bivšemu zakoncu nakloni le posamezno stvar, kar pomeni, da nekdanji zakonec ni dedič, temveč zgolj volilojemnik.
- spremembe premoženja
Vrednost premoženja posameznika se s časom lahko poveča ali bistveno zmanjša. Podobno se lahko tekom časa pridobijo nove ali odtujijo stare nepremičnine. Vse te spremembe je priporočljivo zajeti v oporoko, saj se s tem odpravijo dvomi v to, kaj je zapustnik imel v mislih, ko je sestavljal oporoko. Vsi dvomi in pomisleki glede oporočnega dedovanja pa so običajno odlična osnova za začetek dolgotrajnih sodnih sporov med dediči, ki se borijo za določen (večji) delež zapuščine.
Obstajajo številni razlogi za posodabljanje oporoke. Na splošno se priporoča posodobitev oporoke vsaj enkrat letno oziroma v odvisnosti od sprememb osebnih in premoženjskih razmer/stanj oporočitelja.
Na koncu velja opozoriti na sicer že zgoraj omenjeno, a vseeno pogosto prezrto past oporoke, ki se imenuje nujni dedni delež. Zapustnik je namreč omejen glede razpolaganja z delom premoženja, ki pripada nujnim dedičem. Nujni dediči so pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dodatno so lahko nujni dediči tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika, vendar le tedaj, če so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Vsi našteti pa so nujni dediči le, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati.
Nujni dedni delež je določen z zakonom in je izražen v določenem deležu, ki bi ga dedič dobil, v kolikor bi prišlo do dedovanja na podlagi zakona (kot da oporoke ne bi bilo). V praksi to dostikrat pomeni, da oporočitelj oporočnim dedičem povzroči ne malo težav, ko nujni dediči uveljavljajo delež na dostikrat težko deljivi zapuščini. Sicer se pod določenimi pogoji nekatera darila in naklonitve s strani zapustnika nujnim dedičem vštevajo, vendar pomislek ostaja.
Oporočitelj, ki želi katerega izmed dedičev z oporoko izključiti iz dedovanja, tako dostikrat dela medvedjo uslugo ostalim dedičem, saj, razen v posebnih okoliščinah, potencialnega dediča ne bo uspel popolnoma izključiti, to pa v praksi pomeni dolgoletno pravdanje ter porušene odnose med sorodniki. V kolikor želi zapustnik koga od nujnih dedičev izločiti iz dedovanja in ima za to tehtni razlog, velja razmisliti o razdedinjenju ali sklenitvi katerega od poslov, s katerim se prenaša zapustnikovo premoženje že za časa življenja.
Glede na ta hiter pregled, zakon omogoča veliko variacij na temo oporoke. Vsekakor pa je pot za laika, ki želi za primer smrti svojo poslednjo voljo izraziti tako, da bo tudi zdržala pravno presojo, lahko zelo zahtevna in posejana s pastmi. Že tako majhna pomanjkljivost lahko povzroči pravdanje ter rezultat, ki bo daleč od dejanske volje oporočitelja. Zato se odgovornemu oporočitelju, ki ni vešč prava, priporoča, da se pred sestavo oporoke posvetuje s pravnim strokovnjakom (odvetnikom, notarjem), ki mu bo svetoval, da bo poslednja volja ter njena končna realizacija takšna, kot si jo oporočitelj resnično želi.