Širom sveta se odvija trd konkurenčni boj med podjetji v različnih panogah. Tudi sektor motornih vozil ni nobena izjema, zlasti, kadar gre za področje prodaje in servisa motornih vozil, za katerega bi lahko trdili, da velja absolutna konkurenca. Ne samo da med seboj konkurirajo proizvajalci različnih blagovnih znamk, konkurenca je prisotna tudi na področju prodaje, vzdrževanja in distribucije rezervnih delov motornih vozil, kjer so poleg pooblaščenih uradnih serviserjev na trgu tudi ostali neodvisni serviserji, ki zlasti z nižjo ceno svojih storitev in delov ustvarjajo konkurenčni pritisk. Slednji zagotavlja potrošnikom določene koristi, ki se kažejo v nižjih cenah in večji možnosti izbire.

Skozi prispevek si bomo v luči aktualne prakse na slovenskih tleh ogledali, kako člani pooblaščenih mrež v okviru sklepanja vertikalnih sporazumov omejujejo konkurenčno delovanje neodvisnim serviserjem. Dotaknili pa se bomo tudi sankcioniranja in problematike odkrivanja protikonkurenčnih praks s strani pristojnega prekrškovnega organa.

1. Prepoved omejevalnih ravnanj po pravu Evropske Unije

Za zagotovitev izpolnjevanja ukrepov konkurenčnega prava Evropske Unije (dalje EU) so pomembno vlogo s sprejetjem nacionalnih konkurenčnih zakonodaj odigrale tudi države članice. Z namenom enostavnejšega in učinkovitejšega izvajanja ukrepov in postopkov, tudi ureditev slovenskega konkurenčnega prava, določena v Zakonu o omejevanju in preprečevanju konkurence (dalje ZPOmK-1),[1] sledi ciljem konkurenčnega prava EU. Na področju varstva konkurence se v Republiki Sloveniji uporablja tako konkurenčno pravo EU kot nacionalno konkurenčno pravo.[2]

Splošna prepoved vseh ravnanj, ki na skupnem trgu omejujejo konkurenco je določena v 101(1) členu Pogodbe o delovanju EU (dalje PDEU).[3] Navedeni člen zasleduje cilj, s katerim skuša zagotoviti, da podjetja s sklepanjem sporazumov, med katere sodijo tudi vertikalni sporazumi, ne omejujejo konkurence v škodo potrošnikov.[4]

Kljub splošni prepovedi vseh ravnanj, ki na skupnem trgu omejujejo konkurenco, pa se lahko določeni sporazumi, ki prinašajo toliko koristi, da prevladajo nad negativnimi učinki omejevanja konkurence,[5] obravnavajo kot izjeme od prepovedi, v kolikor kumulativno izpolnjujejo štiri taksativno naštete pogoje iz člena 101(3) PDEU.

Veliko število zahtev za izdajo posamičnih odločb o dopustnosti sporazumov na podlagi izjeme od splošne prepovedi omejevanja konkurence in zahtevno preverjanje izpolnjevanja pogojev, je v preteklosti privedlo do preobremenjenosti konkurenčnih organov EU.[6] Ureditev, ki subjektom na trgu zaradi dolgotrajnih postopkov ni zagotavljala zadostne stopnje pravne varnosti, je Evropska Komisija (dalje Komisija) odpravila z izdajo uredb o skupinskih izjemah.[7]

Institut skupinskih izjem je omogočil razbremenitev konkurenčnih organov EU, saj iz prepovedi omejevanja konkurence avtomatično izvzema celotne skupine sporazumov.[8] Zanje se namreč domneva, da izpolnjujejo pogoje, zaradi katerih bi morala biti izdana posamična izjema po 101(3) PDEU.[9]

Na področju distribucije rezervnih delov ter storitev popravljanja in vzdrževanja motornih vozil (dalje na poprodajnem trgu motornih vozil) se zaradi specifičnih konkurenčnih pogojev upoštevnega trga vzporedno uporabljata kar dve uredbi za skupinske izjeme.

2. Skupinske izjeme vertikalnih sporazumov na poprodajnem trgu motornih vozil

Vertikalni sporazumi se navadno sklepajo med podjetji, ki poslujejo na različnih stopnjah distribucijske ali proizvodne verige in si medsebojno ne konkurirajo. [10]

V zvezi s poprodajnim trgom motornih vozil je pomembno sklepanje distribucijskih (vertikalnih) sporazumov, ki proizvajalcem blaga ali storitev zagotavlja učinkovito distribucijo in prodajo na končnem trgu. V praksi ločimo številne metode distribucije, na poprodajnem trgu motornih vozil pa je trenutno prevladujoča oblika selektivna distribucija.[11] Gre za vrsto distribucije, po kateri se dobavitelj zaveže, da bo prodajal pogodbeno blago/storitev samo distributerjem, izbranim na podlagi določenih (objektivnih) meril, ti pa se zavežejo, da takega blaga/storitev ne bodo prodajali nepooblaščenim serviserjem na ozemlju, ki ga je določil dobavitelj.[12]

Nekatere vrste vertikalnih sporazumov (mednje običajno sodijo tudi vertikalni sporazumi selektivne distribucije) spodbujajo konkurenco ter pripomorejo k precejšnjemu izboljšanju blaginje ter učinkovitosti na trgu, saj lahko vodijo k zmanjševanju distribucijskih in transakcijskih stroškov udeležencev, s čimer določen delež koristi prinašajo tudi uporabnikom.[13]

Izhajajoč iz dejstva, da nekateri vertikalni sporazumi spodbujajo konkurenco in izpolnjujejo pogoje za izjemo iz člena 101(3) PDEU, je Komisija za določene skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj sprejela Uredbo št. 330/2010 o uporabi člena 101(3) PDEU za skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj (dalje Uredba o splošni vertikalni skupinski izjemi).[14]

Poglobljene tržne analize Komisije so pokazale, da uporaba Uredbe o splošni vertikalni skupinski izjemi ni prinesla željenih učinkov na poprodajnem trgu motornih vozil, saj je njeno izvajanje še nadalje vzdrževalo pogoje protikonkurenčnega vedenja.[15]

Ob upoštevanju posebnih konkurenčnih pogojev na poprodajnem trgu motornih vozil je bila za zagotovitev učinkovite konkurence dodatno sprejeta Uredba št. 461/2010 (dalje Uredba o skupinski izjemi za motorna vozila), ki je določila strožje klavzule o nedopustnih omejitvah. Vertikalni sporazumi na poprodajnem trgu motornih vozil bodo tako upravičeni do ugodnosti skupinske izjeme le v primeru, če  bodo izpolnjevali pogoje iz Uredbe o splošni vertikalni skupinski izjemi, hkrati pa ne bodo vsebovali nobenih nedopustnih omejitev iz Uredbe o skupinski izjemi za motorna vozila.[16] Navedeni uredbi se uporabljata vzporedno.

Poglavitni cilj Uredbe o skupinski izjemi za motorna vozila je v zagotovitvi konkurence med člani pooblaščenih mrež in neodvisnimi serviserji, proizvajalci delov in distributerji. Zadostna stopnja konkurence med pooblaščenimi in neodvisnimi serviserji igra osrednjo vlogo na poprodajnem trgu motornih vozil, saj potrošnikom prinaša korist, ki se kaže v nižjih cenah in širši izbiri konkurenčnih rezervnih delov.[17]

V luči povedanega se posebna pozornost namenja trem vrstam ravnanj, ki lahko v okviru sklepanja vertikalnih sporazumov omejujejo konkurenco na poprodajnem trgu motornih vozil in sodijo pod domet splošne prepovedi omejevanja konkurence iz 101(1) PDEU.[18] Za potrebe presoje aktualnega primera omejevanja konkurence si bomo podrobneje pogledali le nedopustno zlorabo garancij.

1. Zloraba garancij

Praksa omejevanje konkurence s pomočjo zlorabe garancij poteka tudi na slovenskih tleh, kar lahko najlažje prikažemo z aktualnim primerom. Pooblaščeni serviser je na preventivnem pregledu vozila s pisno izjavo ugotovil, da je zamenjano vetrobransko steklo na vozilu kopija in ne original, vsled česar je uporabniku (lastniku vozila) na vozilu zavrnil garancijo. Uporabnik je menjavo vetrobranskega stekla, ki ga garancija ni vključevala, opravil pri neodvisnem serviserju.

Postavlja se vprašanje, ali je pogojevanje garancije, ki uporabniku narekuje, da vsa servisna in vzdrževalna dela, torej tudi tista, ki jih garancija ne zajema, opravi v okviru pooblaščene mreže, združljivo z notranjim trgom po pravu EU in nacionalnemu konkurenčnemu pravu, in ali lahko pooblaščeni serviser rezervni del, ki nima proizvajalčeve blagovne znamke označi za kopijo, uporabniku pa avtomatično odreče veljavnost garancije.

V 69. točki Smernic je  določeno, da lahko kakovostni selektivni (vertikalni) distribucijski sporazumi prav tako spadajo na področje uporabe 101(1) PDEU, če dobavitelji in člani njegove pooblaščene mreže popravila na nekaterih kategorijah motornih vozil implicitno ali eksplicitno omejijo na člane pooblaščene mreže. Do tega lahko pride, če se bodisi osnovno bodisi razširjeno garancijo proizvajalca kupcu, pogojuje s tem, da mora končni uporabnik vsa vzdrževalna in servisna dela, ki niso zajeta v garanciji, opraviti v okviru pooblaščenih mrež. Enako velja za garancijske pogoje, ki zahtevajo uporabo rezervnih delov proizvajalčeve blagovne znamke za menjave, za katere ne velja garancija.

Navedeni učinki izključevanja konkurence pa bi lahko izvirali tudi iz drugih vrst vertikalnih sporazumov in ne zgolj iz sporazumov kakovostne selektivne distribucije, kot to določa 69. točka Smernic.[19]

Omejitve glede servisiranja ali uporabe rezervnih delov so lahko določene že v kupoprodajni pogodbi, osnovni garanciji, razširjeni garanciji ali servisni knjižici. Ne glede na to, kje je omejitev navedena, se kot nezdružljiva z notranjim trgom štejejo tudi dejanja, zaradi katerih uporabnik utemeljeno meni, da se bo njegova garancija razveljavila, če servisiranje opravi neodvisni serviser oz. če neodvisni serviser uporabi rezervne dele alternativnih blagovnih znamk in ne blagovne znamke proizvajalca.[20]

Zakonodaja daje pooblaščenim serviserjem možnost dobave originalnih rezervnih delov in pa rezervnih delov „enake kakovosti“.  Kljub temu pooblaščeni serviserji v praksi največ rezervnih delov pridobijo s strani proizvajalcev motornih vozil, s katerimi imajo sklenjene obvezujoče pogodbe. Neodvisni serviserji pa so prosti pri nakupu in uporabi tako originalnih rezervnih delov kot rezervnih delov „enake kakovosti“ od neodvisnih proizvajalcev in distributerjev.[21]

Originalni rezervni deli so izdelani v skladu s tehničnimi zahtevami in proizvodnimi standardi, določenimi s strani proizvajalca motornih vozil za proizvodnjo delov ali opreme za sestavo motornega vozila.[22]

Deli „enake kakovosti“ pa morajo dosegati dovolj visoke standarde, da ne ogrožajo ugleda zadevne pooblaščene mreže. Primerljivost delov „enake kakovosti“  se per se ne nanaša na kakovost prvotnega dela motornega vozila, temveč na rezervne dele specifičnega razpona, dobavljenega s strani proizvajalca motornega vozila v okviru pooblaščene mreže.  Dokazno breme, da določen rezervni del „enake kakovosti“ ne izpolnjuje zahtev, leži na samem proizvajalcu motornih vozil. V izogib pravnim sporom je zato priporočljivo, da tudi neodvisni dobavitelji zahtevano stopnjo kakovosti rezervnih delov „enake kakovosti“ izkažejo z izdajo ustreznega certifikata.[23]

V obravnavanem primeru pooblaščeni serviser ni upošteval, da lahko neodvisni serviser pri menjavi rezervnih delov na vozilu uporabi rezervne dele „enake kakovosti“, katerih lastnosti je izkazal s predložitvijo ustreznega certifikata. Prav tako pooblaščeni serviser uporabniku ne more avtomatično odreči garancije z golo obrazložitvijo, da je menjani rezervni del na vozilu kopija in ne original, zgolj zaradi dejstva, ker je popravilo na vozilu opravil neodvisni serviser, pri čemer ni uporabil rezervnih delov blagovne znamke proizvajalca motornega vozila. Takšno ravnanje pri uporabniku utemeljeno vzbuja prepričanje, da mora za ohranitev garancije proizvajalca vsa servisna dela opraviti v okviru pooblaščenih servisih mrež, sicer tvega veljavnost garancije.

Obrazložitev praktičnega primera nam jasno kaže določene načine omejevanja konkurence s strani članov pooblaščene mreže, ki neodvisne serviserje izključujejo iz nekaterih opravil. Obravnavano ravnanje pooblaščenega serviserja, ki je stranki odrekel veljavnost garancije, ne izpolnjuje pogojev za uporabo ugodnosti iz Uredbe o skupinski izjemi za motorna vozila. Gre namreč za ravnanje, ki spada v okvir splošne prepovedi omejevanja konkurence iz člena 101(1) PDEU. Pooblaščeni serviser bi lahko v danem primeru uveljavljal ugodnost posamične izjeme iz člena 101(3) PDEU, kjer bi moral dokazati obstoj potrošnikove koristi.

Glede na to, da se zagotavljanje konkurenčnega pritiska med neodvisnimi in pooblaščenimi serviserji na trgu odraža v nižjih cenah in širši izbiri blagovnih znamk rezervnih delov, pa je težko verjeti, da bi sporazumi, ki vključujejo prakso omejevanja neodvisnih serviserjev, potrošnikom lahko prinesli korist na način, da bi bili upravičeni do ugodnosti posamične izjeme iz člena 101(3) PDEU.

3. Postopek pred Javno agencijo RS za varstvo konkurence

V Sloveniji za učinkovito varstvo konkurence v skladu s pravili konkurenčnega prava skrbi Javna agencija RS za varstvo konkurence (dalje Agencija).

Uredbe EU o skupinskih izjemah se uporabljajo tudi v primerih, kadar vpliv na trgovanje med državami članicami EU ni izkazan. Za omenjena področja skupinskih izjem je tako omogočena neposredna uporaba predpisov EU, vsled česar sprejem posebnih predpisov v nacionalnem konkurenčnem pravu ni več potreben.[24] V okviru presoje učinkov vertikalnih sporazumov na poprodajni trg motornih vozil, Agencija neposredno uporablja Uredbo o splošni vertikalni skupinski izjemi in Uredbo o skupinski izjemi za motorna vozila.

V letu 2016 je Agencija zoper podjetje XY d.o.o. uvedla postopek[25], saj je bila izkazana verjetnost, da je omenjeno podjetje s pooblaščenimi serviserji motornih vozil določene znamke, sklepalo selektivne (vertikalne) distribucijske sporazume, ki so veljavnost 5-letne garancije pogojevali na način, da  mora uporabnik vsa servisna in vzdrževalna dela, ki niso zajeta v garanciji, opraviti pri pooblaščenem serviserju vozil določene znamke. Kot garancijski pogoj pa je bila določena tudi uporaba rezervnih delov določene blagovne znamke, ki jih je dobavljalo podjetje XY d.o.o.[26]

Agencija je glede na dejstvo, da je bilo podjetja XY d.o.o. izključno pooblaščeno za distribucijo motornih vozil določene znamke za celotno ozemlje RS, pravilno ugotovila, da bi z vertikalnim sporazumom, ki vsebuje navedene garancijske pogoje, za čas veljavnosti garancije, lahko bila onemogočena učinkovita konkurenca, tako med pooblaščenimi in neodvisni serviserji kot tudi med podjetjem XY d.o.o. in dobavitelji rezervnih delov enake kakovosti drugih blagovnih znamk. Takšen sporazum bi lahko učinkoval med državami članicami, vsled česar bi lahko zapadel tudi pod splošno prepoved omejevanja konkurence iz 101(1) PDEU. V skladu z nacionalno zakonodajo je Agencija sprejela rešitev v obliki zavez, s katerimi je želela odpraviti stanje, iz katerega je izhajala verjetnost kršitve.[27]

Kljub sprejetim zavezam se praksa omejevanja konkurence s pomočjo zlorabe garancij še nadaljuje, kar je razvidno iz predstavljenega aktualnega primera. Njihovo dokazovanje pa je sedaj še zahtevnejše, saj člani pooblaščenih mrež po sprejemu zavez s strani Agencije, protikonkurenčnih omejitev velikokrat ne navajajo več pisno v  garanciji ali servisni knjižici, temveč se poslužujejo bolj prikritih (ustnih) dejanj, ki uporabnika utemeljeno puščajo v dvomu glede veljavnost garancije motornega vozila.

4. Zaključek

Primeri iz prispevka nam kažejo, kako močan konkurenčni boj poteka na poprodajnem trgu motornih vozil. Kljub temu, da konkurenčno pravo EU in slovensko konkurenčno pravo načelo prepovedujeta vsa ravnanja omejevanja konkurence, pa so ob izpolnjevanju določenih pogojev, možne tudi izjeme.

Sklepanje nekaterih vrst vertikalnih sporazumov igra ključno vlogo pri vzpodbujanju ekonomske učinkovitosti in zagotavljanju koristi potrošnikom na poprodajnem trgu motornih vozil. Iz teh razlogov so skupine vertikalnih sporazumov in usklajenih ravnanj avtomatično izvzete iz splošne prepovedi omejevanja konkurence, če izpolnjujejo z zgoraj navedenima uredbama o skupinskih izjemah določene pogoje in omejitve (glej 2. poglavje).

Obravnava aktualnega primera nam je prikazala, kako člani pooblaščenih mrež v okviru sklepanja vertikalnih sporazumov omejujejo konkurenco. Neposredno ali posredno pogojevanje garancije, ki vse servise omeji na člane pooblaščene mreže, ne izpolnjuje pogojev Uredbe o skupinski izjemi za motorna vozila in sodi na področje splošne prepovedi omejevanje konkurence iz člena 101(1) PDEU.

Spoštovanje pravil konkurence v EU ustvarja enakovredne konkurenčne pogoje za podjetja, ki poslujejo na trgu, in zmanjšuje neenake pogoje za potrošnike. Organi, ki nadzorujejo izvajanje pravil konkurence, morajo zato imeti ustrezno znanje, na voljo morajo imeti zadostno količino informacij in človeških virov, da lahko prijave kršitev konkurence ustrezno pregledajo in reagirajo, če se izkaže, da gre v posameznih primerih za kršitve predpisov.

V primeru, predstavljenemu v prispevku, se je ravnanje organa izkazalo kot učinkovito, čeprav je bil njegov ukrep zoper kršitelja opominjevalne narave. Na tak način se podjetjem, ki so kršili določena pravila, da možnost, da svoje nezakonito ravnanje odpravijo. Z začetkom in vodenjem postopka se kršiteljem in ostalim na trgu da vedeti, da organ spremlja dogajanje in da bo reagiral, če bo zaznal kršitev. Vsekakor pa se morajo vpleteni zavedati, da opomin ne pride v poštev ob ponovni kršitvi. V tem primeru pa je primerno, da se izreče konkretnejša sankcija.

*Članek je bil objavljen v reviji Pravna praksa št.19/2021 dne 13.5.2021.

** Avtorja članka sta Anamarie Potrč, univ. dipl. prav., strokovna sodelavka, in mag. Primož Feguš, odvetnik, specialist gospodarskega prava.