Policija ima v skladu s 60. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol), če utemeljeno sumi, da je nekdo (kršitelj) storil kaznivo dejanje in obstajajo razlogi za sum, da bo ta oseba ogrozila življenje, osebno varnost ali svobodo osebe, s katero je ali je bila v bližnjem razmerju, možnost zoper kršitelja odrediti prepoved približevanja določenemu kraju oz. določeni osebi (oškodovancu) za 48 ur.
Policija odredi prepoved približevanja določenemu kraju oz. osebi takoj ustno, naknadno pa v roku največ šestih ur še pisno. Policija je dolžna odredbo nemudoma poslati v presojo preiskovalnemu sodniku okrožnega sodišča, ki lahko ukrep potrdi, spremeni ali razveljavi (v roku največ 24 ur).
Če preiskovalni sodnik prepoved približevanja določenemu kraju oz. osebi potrdi, lahko ukrep izreče za čas do 15 dni, pri čemer mora upoštevati začetek veljave ukrepa, ko ga je izrekla policija. Preiskovalni sodnik nato tudi vroči odločbo kršitelju, ki ima zoper odločitev preiskovalnega sodnika pravico do pritožbe.
Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi bila takšna ureditev (60. člen ZNPPol) neskladna z Ustavo, četudi kršitelj nima možnosti pred izdajo odločbe podajati svojih navedb in predlagati razbremenilnih dokazov. Določilo 60. člena ZNPPol sicer ne predvideva kontradiktornosti postopka, vendar je Ustavno sodišče ocenilo, da to ni potrebno, ker je glede na naravo in namen ukrepa prepovedi približevanja kontradiktornost sodnega odločanja po 60. členu ZNPPol nujno omejena s hitrostjo in učinkovitostjo, ki se zahtevata zanj. Ukrep lahko namreč doseže svoj namen le, če je odločitev sprejeta hitro.
Drugačen pa je namen postopka sodnega odločanja o predlogu za podaljšanje odrejenega ukrepa po 61. členu ZNPPol, ki je v nadaljnjem zagotavljanju varnosti oškodovanca po interventni odstranitvi povzročitelja nasilja iz njegovega okolja. Po dosedanji ureditvi kršitelj nima nobene možnosti, da se izjavi o zadevi, da navaja dejstva ter predloži dokaze v svojo korist in da se izjavi o navedbah in dokazih, ki ga bremenijo.
Kršitelju po dosedanji ureditvi ni potrebno vročiti izvoda predloga oškodovanca za podaljšanje ukrepa (skupaj z dokazi). Takšna ureditev pa je ustavnopravno sporna. Ukrep se sme podaljšati za skupno največ 60 dni, kar po oceni Ustavnega sodišča pomeni možnost intenzivnega posega v pravice kršitelja.
Kršitelj ima po dosedanji ureditvi sicer pravico v roku treh dni vložiti pritožbo na zunajobravnavni senat okrožnega sodišča, ki o pritožbi odloči v treh dneh od prejema pritožbe (pritožba ne zadrži izvršitve), vendar je ob pozornem tehtanju pravic obeh (kršitelja in oškodovanca) Ustavno sodišče ugotovilo, da je pri podaljšanju prepovedi približevanja potrebno upoštevati kršiteljeve pravice do izjave, enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva in da je dosedanja ureditev v 61. členu ZPPol v neskladju z Ustavo (odločba številka Up-26/19-31, U-I-227/19-22 z dne 2.9.2021).
Dokler ugotovljeno neskladje ne bo odpravljeno, je preiskovalni sodnik v postopku odločanja o predlogu za podaljšanje ukrepa približevanja po 61. členu ZPPol dolžan vročiti kršitelju predlog oškodovanca, s katerim ta predlaga podaljšanje prepovedi približevanja. Kršitelji se bodo s tem imeli možnost že med postopkom morebitnega podaljšanja ukrepa prepovedi približevanja pravico seznaniti s predlogom in dokazi oškodovanca ter podajati svoje navedbe in predlagati dokaze v svojo obrambo.
Takšno postopanje pa ne izključuje varstva oškodovancev, saj je njihova varnost zagotovljena že na podlagi 60. člena ZPPol, ko je kršitelj urgentno odstranjen iz okolja oškodovanca (za največ 15 dni). Pri presoji utemeljenosti in potrebnosti ter nujnosti podaljšanja takšnega ukrepa (do največ 60 dni) pa je ustavnopravno pravilno oz. pravilneje, da se upoštevajo in natančno proučijo tudi navedbe in dokazi kršitelja.
Ali bo takšna ureditev zgolj sama sebi namen ali pa bo prinesla tudi vsebinske spremembe, pa bo pokazala šele sodna praksa.