Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)[1] je v letu 2007 na področju insolvenčnega prava vnesel možnost, da so fizične osebe, ki so bile prezadolžene, začele postopek osebnega stečaja, med tem postopkom pa so lahko predlagale odpust obveznosti, posledica česar je bila, da so se jim po poteku določene preizkusne dobe s sodno odločbo izbrisali vsi dolgovi.

Smisel zakonske ureditve osebnega stečaja, ki je bil v slovensko insolvenčno pravo prenesen iz nemškega pravnega sistema, je bil v tem, da se je posamezniku, ki v daljšem obdobju nikakor ni mogel odplačati dolgov in je neprestano živel v stiski, ki je nastala zaradi vse večjih obveznosti do upnikov, omogočilo, da je z delnim poplačilom terjatev upnikov ob prodaji premoženja, ki ga je imel ob začetku osebnega stečaja ali ga je pridobil med njim, ter z odpustitvijo vseh obveznosti, ki so nastale do začetka osebnega stečaja, lahko zaživel »na novo«, brez dolgov in obveznosti, ki so ga zasledovale iz preteklosti. Zakonska ureditev osebnega stečaja vključuje dve ključni poglavji: o osebnem stečaju in o odpustu obveznosti stečajnega dolžnika.[2]

Začetek postopka stečaja je vezan na izpolnitev določenih pogojev.[3] Zakon izrecno zahteva, da mora biti predlogu za začetek stečajnega postopka priloženo tudi dokazilo o plačilu sodne takse. To velja tudi za postopek osebnega stečaja.

V praksi se je pojavil problem, ker fizične osebe, ki so bile kandidati za začetek osebnega stečaja, niso imeli finančnih sredstev, da bi lahko plačali sodno takso, ki presega 2.000 evrov.

Ureditev oblike sodnega varstva, ki je pogojena s plačilom določene vsote denarja v obliki sodne takse, je diskriminatorna do tistih, ki nimajo premoženja, ki bi omogočilo plačilo določene vsote, ne da bi tako plačilo ogrozilo preživljanje njih samih ali njihovih ožjih družinskih članov. Ustavno načelo, da je Republika Slovenija pravna in socialna država, se mora konkretizirati tudi na primerih, da se posameznikom iz prejšnjega stavka zagotovi dostop do sodišča s pomočjo države.

Država je z namenom zagotavljanja uresničitve pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj posameznika v letu 2001, sprejela Zakon o brezplačni pravni pomoči (ZBPP).[4] Z njim je uzakonila ustavno varovano pravico do sodnega varstva,[5] brezplačna pravna pomoč po tem zakonu pa je pomenila pravico upravičenca do celotne ali delne zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč in oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Po določilih tega zakona je bil vsakdo, ki je izpolnjeval pogoje po tem zakonu, upravičen brezplačne pravne pomoči, bodisi v obliki zagotovitve sredstev za pokritje stroškov za pravno pomoč ali pa do oprostitve plačila stroškov sodnega postopka.

Takšno pravilo bi načeloma moralo veljati tudi za postopek osebnega stečaja. Posameznik, ki je kandidat za začetek postopka osebnega stečaja, običajno nima prav nobenega premoženja. Mogoče ima taka oseba kakšen minimalen dohodek, običajno je lastnica premičnin manjše vrednosti, redkeje je taka oseba lastnica osebnega vozila, ki pa je ponavadi dejansko brez vrednosti. Izkušnje iz prakse kažejo, da kandidati, ki bi želeli začeti postopek osebnega stečaja, nimajo prihrankov v višini več kot 2.000 evrov, da bi lahko plačali sodno takso za začetek osebnega stečaja.

Kandidatom, ki so želeli začeti postopek osebnega stečaja in so izpolnjevali vse pogoje za začetek, razen možnosti plačila sodne takse za začetek postopka osebnega stečaja, sem kot odvetnik svetoval vložitev prošnje za brezplačno pravno pomoč. Zgolj spomnim naj, da so organi za brezplačno pravno pomoč (organi za BPP), ki so organizirani v okviru okrožnih sodišč po Sloveniji, na začetku odobrili brezplačno pravno pomoč ne samo glede oprostitve plačila sodne takse, temveč so zagotovili tudi sredstva za pokritje odvetniških stroškov pravne pomoči – vložitev predloga za začetek osebnega stečaja in predloga za odpust obveznosti.

Sčasoma se je izoblikovala praksa, da so organi za BPP priznavali posameznikom zgolj še pravico do oprostitve plačila sodne takse. Med gospodarsko krizo pa je prišlo do občutnega premika in spremembe sodne prakse, ko so organi za BPP začeli zavračati tudi prošnje za oprostitev plačila sodne takse, s čimer so pokazali, da se lahko zelo lahkomiselno, na podlagi težjih ekonomskih razmer, brezkompromisno poseže v ustavno varovane pravice, predvsem v pravico do sodnega varstva.

Organi za BPP so v letu 2012 (po mojem védenju) množično začeli izdajati odločbe, s katerimi je bila prošnja posameznika za dodelitev brezplačne pravne pomoči za postopek osebnega stečaja zavrnjena z obrazložitvijo, da ni razumno, da se posamezniku dodeli BPP za oprostitev plačila predujma stečajnega postopka, če dolžnik ne razpolaga z vsaj nekaj premoženja, ki bi predstavljalo stečajno maso. Po mnenju organov za BPP je ena od predpostavk za uvedbo stečajnega postopka tudi, da dolžnik razpolaga z vsaj nekaj premoženja, ki predstavlja stečajno maso. Če posameznik nima premoženja, nima dohodkov in tudi ni izgledov, da bo pridobil kakšno premoženje, naj bi bila izvedba osebnega stečaja nerazumna, saj v takem primeru naj ne bi bil uresničen namen osebnega stečaja.[6]

Po mnenju organov za BPP, bi se naj postopek osebnega stečaja v primerih, ko dolžnik nima nobenega premoženja, končal hitro, saj upniki ne bi prišli do poplačila svojih terjatev. V primerih, ko ni bilo stečajne mase, ki je sicer dejanska predpostavka za uvedbo postopka, sodišče naj ne bi imelo pravne podlage za začetek postopka, posledično pa mora tudi organ za BPP zavrniti prošnjo za oprostitev plačila sodnega takse za začetek postopka osebnega stečaja. Tako stališče so organi za BPP dobili od Upravnega sodišča RS, ki je v vrsti odločitev predstavilo stališče, ki so ga organi za BPP izpeljali v svojih odločbah.[7]

Ob prejetju prve odločbe organa za BPP, s katero je bila prošnja stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči v obliki oprostitve plačila sodne takse za začetek postopka osebnega stečaja zavrnjena kot neutemeljena,[8] sem se zgrozil. V TEJ POVEDI NEKAJ MANJKA Obrazložitev prejete odločbe je kazala na spremembo prakse na področju podeljevanja BPP za začetek postopka osebnega stečaja.

Jasno je bilo, da je  bilo stališče pripravljeno izključno za izvajanje nalog »zategovanja pasov«, čeprav na račun socialno najšibkejšega in najbolj prizadetega člena družbe, z očitnim poteptanjem bistvenih človekovih pravic, določenih in varovanih z Ustavo RS.

Nezaslišano se mi zdi, da lahko organ za BPP obravnava vprašanje smiselnosti postopka osebnega stečaja. Kot sem že omenil, postopek osebnega stečaja ne pomeni zgolj vnovčenja stečajne mase in razdelitve izkupička med upnike (in stečajnega upravitelja), temveč vsebuje postopek osebnega stečaja tudi pomembno nadgradnjo insolvenčnega postopka, ki za pravne osebe ni značilen – odpust obveznosti stečajnega dolžnika.

Prepričan sem, da organ za BPP v fazi odločanja o prošnji za oprostitev plačila stroškov postopka osebnega stečaja nima na voljo dovolj informacij, da bi lahko odločal o razumnosti in smiselnosti postopka osebnega stečaja in postopka odpusta obveznosti.

Organ za BPP je v postopku odločanja o prošnji sicer ugotovil, da prosilec izpolnjuje premoženjske pogoje za odobritev brezplačne pravne pomoči, vendar pa je odločil, da postopek osebnega stečaja naj ne bi bil razumen in smiseln.

Zagotovo je, da je v tem delu organ za BPP prekoračil svoje pristojnosti po ZBPP.

ZBPP pa v 24. členu določa, da organ pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoj upošteva okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči, predvsem pa:

• da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati, in
• da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

Nadalje zakon opredeljuje tudi pojem očitno nerazumne zadeve. V tem smislu se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih sredstev, tudi če bi ji njen finančni položaj to omogočal ali če pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem ali pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale.

ZBPP organu za BPP nikakor ne nalaga, da v upravnem postopku dodelitve BPP meritorno presoja in ugotavlja dejanske okoliščine ter razlaga pravno podlago v zadevi, za katero prosilec uveljavlja BPP, v konkretnem primeru za podajo predloga za začetek postopka osebnega stečaja in odpusta obveznosti tožnika.

Za postopek osebnega stečaja in postopek odpusta obveznosti je po ZFPPIPP pristojno stečajno sodišče in ne organ za BPP. Argumentacija in pravilna presoja dejanskih okoliščin in dejstev ter pravilna uporaba ZFPPIPP je torej v pristojnosti stečajnega sodišča, nikakor pa ne v pristojnosti organa za BPP. Organi za BPP so nedvoumno presegli svoja pooblastila in pristojnosti po ZBPP, ob tem pa kršili ustavno varovane pravice posameznikom, brez kančka slabe vesti, kakšne hude posledice lahko ima to za posameznika.

Osebni stečaj je za posameznikov osebni, socialni in ekonomski položaj zelo pomemben. Posameznik – kandidat za osebni stečaj bi rad preostanek življenja preživel brez finančnih obremenitev, ki jih je pridobil v času svojega aktivnega življenja. To pa je tudi namen postopka osebnega stečaja, da se posamezniku omogoči novo življenje brez finančnih obremenitev, ki bi ga sicer spremljale celo nadaljnje življenje. Objektivne okoliščine so povzročile trajne spremembe posameznikov življenjskih razmer in trajno poslabšale njegov finančni položaj, v posledici tega pa je posameznik nezmožen kadarkoli v prihodnosti poravnati svoje dolgove.

Postopek osebnega stečaja in odpusta obveznosti je tako za posameznika edini razumen in smiseln postopek, hkrati pa je zanj tudi nujen, saj ZFPPIPP celo izrecno določa, da je dolžnik v primeru nastanka trajnejše nelikvidnosti dolžan predlagati uvedbo postopka stečaja pod grožnjo osebne odgovornosti. Pojem trajnejše nelikvidnosti pa ZFPPIPP opredeljuje položaj, ki nastane če dolžnik za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega trikratnik njegove plače, nadomestil ali drugih prejemkov, ki jih prejema redno v obdobjih, ki niso daljša od dveh mesecev.

Povsem samovoljna in materialnopravno povsem napačna je ugotovitev organov za BPP, ki izhajajo iz stališča Upravnega sodišča RS, da ZFPPIPP določa, da je pogoj za uvedbo postopka osebnega stečaja obstoj stečajne mase.[9]

Gre za povsem napačno razlago zakonskih določil nepristojnega organa. ZFPPIPP res določa, da je namen stečajnega postopka enakomerno poplačilo upnikov, vendar pa iz te zakonske opredelitve ne izhaja, da je pogoj tudi obstoj stečajne mase. V nasprotnem primeru, ko bi veljala argumentacija sodišča, bi bil institut postopka osebnega stečaja zgolj mrtva črka na papirju, saj je jasno, da posameznik predlaga uvedbo stečajnega postopka zgolj v stiski, ko presodi, da ne bo zmogel poravnati svojih obveznosti v prihodnje.

Organi za BPP so v upravnih postopkih presojali izpolnjevanje pogojev za odpust obveznosti, kar je nedopustno, saj je to v izključni pristojnosti stečajnega sodišča v postopku, ki se izvede na podlagi priporočila stečajnega upravitelja po poteku t. i. preizkusne dobe. Zakon o BPP, poleg splošnega načela da brezplačna pravna pomoč obsega uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, določa tudi, da država skrbi za uresničevanje načela enake dostopnosti do sodnega varstva, tako da v proračunu zagotavlja sredstva za plačilo storitev osebam, ki so po zakonu upravičene do nje.

S šikanozno obrazložitvijo Upravnega sodišča RS, ki so jo brez potrebne pravniške in pravičniške kritičnosti povzeli organi za BPP,[10] se je veliko posameznikom zgodila krivica, verjetno pa tudi materialna in moralna škoda. V praksi, ki se je razvila, so se pojavila številna pomembna pravna vprašanja, za katere je bilo nujno, da o njih odloči Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Z namenom podaje odgovora, na vprašanja, kakšna je pristojnost organa BPP v okviru postopka za dodelitev brezplačne pravne pomoči za uvedbo postopka osebnega stečaja in kako daleč segajo njegova pooblastila v smislu vsebinske presoje in meritorne odločitve po ZFPPIPP, ali je pravilna razlaga organa BPP, da je obstoj stečajne mase pogoj za uvedbo stečajnega postopka, ali ta razlaga res izhaja iz zakonske opredelitve namena stečaja (enakopravno poplačilo vseh upnikov), ter ali taka obrazložitev in stališče zadosti načelo enakopravnosti in enakosti v zakonu, smo s privolitvijo stranke v naši odvetniški pisarni izrabili vsa razpoložljiva pravna sredstva, pri čemer pa je bilo šele Vrhovno sodišče RS tisto, ki je argumentaciji prisluhnilo in reviziji ugodilo, sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v ponovno odločanje.[11]

Sklep

Po več kot dveh letih kršitev ustavne pravice do sodnega varstva na področju dostopa do postopka osebnega stečaja prek oprostitve plačila sodne takse je jasno, da so organi za BPP prekoračili svoje pristojnosti, saj so z obrazložitvami, kot sem prikazal zgoraj, presegli pravni standard očitne nerazumnosti zadeve. Vrhovno sodišče RS je poudarilo, da mora preizkus razumnosti oziroma verjetnosti za uspeh v postopku osebnega stečaja in postopku odpusta obveznosti opraviti skozi prizmo sistemske ureditve in samega namena teh dveh obeh institutov ter instituta brezplačne pravne pomoči.

Vnaprejšnje zavračanje prošenj za brezplačno pravno pomoč za začetek osebnega stečaja zaradi neobstoja stečajne mase po mnenju Vrhovnega sodišča RS vodi v izvotlitev z zakonom predvidene možnosti odpusta obveznosti in njegovih učinkov. Tako institut odpusta obveznosti kot tudi brezplačna pravna pomoč sta instrumenta socialne države.[12] Ker je postopek osebnega stečaja že sam po sebi namenjen reševanju slabega finančnega položaja posameznika, je pogojevanje dodelitve brezplačne pravne pomoči za vodenje postopka z obstojem premoženja posameznika po presoji Vrhovnega sodišča RS v navzkrižju tako z namenom, ki se zasleduje z institutom brezplačne pravne pomoči (zagotovitev pravice do socialne države in načela enakosti) kot tudi z interesi, ki se zasledujejo v osebnem stečaju, katerega del pa je tudi lahko odločanje o odpustu obveznosti.

Po mnenju Vrhovnega sodišča RS so organi za BPP in Upravno sodišče RS s svojimi stališči, ki so se serijsko pojavljala v zadnjem obdobju v odločitvah o (zavrnjenih) prošnjah za dodelitev BPP v primerih osebnega stečaja, nezakonito utemeljevali očitno nerazumnost posameznikovega predloga za odpust obveznosti in na taki podlagi zavračali brezplačno pravno pomoč zaradi neizpolnjevanja pogoja (iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP), ki ga sicer ni dolžno presojati niti pristojno (stečajno) sodišče.

[1] Ur. l. RS, št. 126/07.

[2] Poglavje 5.11.1 in 5.11.2 ZFPPIPP.

[3] ZFPPIPP, 232. člen.

[4] Ur. l. RS, št. 48/01.

[5] Za sodno varstvo po tem zakonu se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike zunajsodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom.

[6] Odvetnik Igor Cek, Iz sodne prakse: Dodelitev brezplačne pravne pomoči, objavljeno na portalu www.iusinfo.si/dnevnevsebine/aktualno, dne 17.1.2013.

[7] Odločbe Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 66/2011 z dne 17.5.2011, I U 21/2012 z dne 24.1.2012, III U 74/2012 z dne 13.4.2012, II U 255/2012 z dne 255/2012,…

[8] Odločba Okrožnega sodišča v Celju, Organ za BPP, opr. št. Bpp 1678/2012 z dne 16. oktobra 2012.

[9] Sodba Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 219/2012-5 z dne 11.12.2012.

[10] Odločbe Upravnega sodišča RS opr. št. IV U 66/2011 z dne 17.5.2011, I U 21/2012 z dne 24.1.2012, III U 74/2012 z dne 13.4.2012, II U 255/2012 z dne 255/2012,…

[11] Sodba Vrhovnega sodišča RS X Ips 16/2013 z dne 30. maja 2013.

[12] Sodba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-112/98 z dne 17. junija 1998.