Delitev solastnine lahko poteka na miren način, kjer se solastniki sporazumejo brez posredovanja sodišča. Kadar pa sporazuma solastniki ne morejo doseči, lahko kdorkoli izmed njih začne sodni postopek delitve solastnine. V postopku bi sodišče moralo stremeti k čim večjem upoštevanju interesov vseh solastnikov ter v skladu s tem izvršiti delitev po lastni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin primera mnenja izvedenca ustrezne stroke. Delitev solastnine je lahko fizična, kar pomeni, da se stvar, ki je predmet delitve deli fizično med solastnike, da vsak dobi določen del. Delitev je lahko tudi civilna, kar pomeni, da sodišče odredi prodajo stvari ter razdelitev kupnine med nekdanje solastnike. Za civilno delitev se sodišče odloči, kadar stvari, ki je predmet delitve, ni mogoče deliti v naravi. Bistveno za oba opisana načina delitve solastnine je, da nihče izmed nekdanjih solastnikov ne pridobi nobenega bremena v razmerju do drugih solastnikov, razen če tega sam ne želi. Obstaja pa še tretji način razdelitve, ki je izjema od zgoraj opisanega in ga sodišča zelo redko uporabijo. Gre za delitev solastnine, v kateri sodišče po ugotovljeni vrednosti stvari odloči, da stvar v celoti pripade enemu izmed solastnikov, hkrati pa mu naloži obveznost izplačila sorazmernega dela vrednosti drugim solastnikom.

Solastnina pomeni, da več oseb hkrati izvaja pravno oblast nad isto stvarjo. Kot izhaja iz reka ˝v španoviji še pes crkne˝, je solastninsko razmerje dejansko eno izmed bolj zapletenih pravnih razmerjih, saj zahteva nujno usklajevanje različnih interesov. Interesi posameznih solastnikov so lahko tako nasprotujoči, da je edini izhod iz solastništva delitev solastnine. Običajno pride do delitve solastnine po končanem postopku ločitve zakonske zveze ali po zaključenem zapuščinskem postopku, kadar je dedovalo več dedičev in so s tem postali solastniki.

Delitev solastnine lahko poteka na miren način, kjer se solastniki sporazumejo brez posredovanja sodišča. Kadar pa sporazuma solastniki ne morejo doseči, lahko kdorkoli izmed njih začne sodni postopek delitve solastnine. V postopku bi sodišče moralo stremeti k čim večjem upoštevanju interesov vseh solastnikov ter v skladu s tem izvršiti delitev po lastni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin primera mnenja izvedenca ustrezne stroke. Delitev solastnine je lahko fizična, kar pomeni, da se stvar, ki je predmet delitve deli fizično med solastnike, da vsak dobi določen del. Delitev je lahko tudi civilna, kar pomeni, da sodišče odredi prodajo stvari ter razdelitev kupnine med nekdanje solastnike. Za civilno delitev se sodišče odloči, kadar stvari, ki je predmet delitve, ni mogoče deliti v naravi. Bistveno za oba opisana načina delitve solastnine je, da nihče izmed nekdanjih solastnikov ne pridobi nobenega bremena v razmerju do drugih solastnikov, razen če tega sam ne želi.

Obstaja pa še tretji način razdelitve, ki je izjema od zgoraj opisanega in ga sodišča zelo redko uporabijo. Gre za delitev solastnine, v kateri sodišče po ugotovljeni vrednosti stvari odloči, da stvari v celoti pripade enemu izmed solastnikov, hkrati pa mu naloži obveznost izplačila sorazmernega dela vrednosti drugim solastnikom. Sodišče v sodnem postopku naloži enemu solastniku (tožencu) plačilo določenega zneska drugemu solastniku (tožniku) v višini, ki se ujema s teoretičnim preračunom vrednosti nepremičnine. Sodišče morajo biti pri odločanju o takšnih zahtevkih zelo previdna, saj lahko z napačno uporabo materialnega prava dopustijo izigranje pravil nepravdnega postopka in stvarnopravnega zakona, ki sicer določata delitev skupnega premoženja v nepravdnem postopku na način kot je opisano v prejšnjem odstavku. Če bi tožnik – solastnik uspel z zahtevkom, ki se nanaša na ugotovitev (teoretične) skupne vrednosti solastne stvari ter izplačilo sorazmerne vrednosti njegovega deleža, bi to pomenilo, da je v nezakoniti prednosti glede na situacijo, ko bi zahteval delitev nepremičnine v nepravdnem postopku, v katerem bi sodišče odredilo prodajo stvari, nekdanja solastnika pa bi si delila realen izkupiček, torej le toliko kot bi znašala kupnina, ki bi jo dobila od prodaje te stvari

Bilo bi nevarno, če bi se takšen način delitve začel uporabljati na splošno. Določila stvarnega prava, ki dopuščajo takšno razlago, je potrebno uporabljati zelo restriktivno in omejujoče. To je že poudarilo Vrhovno sodišče RS, ki dopušča civilno delitev v pravdi, vendar pa le v izjemnih primerih ter ob posebnih pogojih. Sodna praksa se je natančno opredelilo do pogojev, v katerih je mogoča civilna delitev v pravdnem postopku (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, ki povzema stališče Vrhovnega sodišča RS, opr. št. I Cp3052/2011 z dne 25.4.2012)

Večkrat se zgodi, da stvari, ki je predmet delitve, že pred sodnim postopkom sploh ni bilo mogoče prodati. Tržna cena takšne stvari je enaka nič. Če se stvari ne da prodati, je nerazumno, da bi sodišče zavezalo enega solastnika k plačilu denarja drugemu solastniku. V takšnim primerih bi sodišče moralo solastnikom zgolj naložiti breme prodaje stvari. Če prodaja stvari ni mogoča, pa še naprej ostaja solastništvo. S priznanjem denarne terjatve enega solastnika zoper drugega, pridobi takšen solastnik (denarno) premoženje, ki nima podlage v naravi, saj stvari ni mogoče prodati in zagotoviti primerljiv znesek iz kupnine.

Delitev solastništva se rešuje v nepravdnem postopku. V pravdnem postopku pa se rešujejo predvsem sporna vprašanja glede posameznih deležev solastnikov. Zakonodajalec je predvidel delitev v dveh postopkih. V pravdnem postopku si lahko posameznik iztoži solastninsko pravico, v nepravdnem postopku pa lahko zahteva prodajo solastnine in v primeru prodaje delitev izkupička. Če do prodaje ne pride, stranki ostaneta solastnika.

Načeloma je za odločanje o delitvi skupnega premoženja pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Izjemoma pa je mogoče delitev solastnine izvesti tudi v pravdi, v kateri se sicer ugotavlja le skupno premoženje. Sodna praksa dopušča uveljavljanje zahtevka, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja, pod pogoji, da je premoženje res bilo skupno, da je toženec nedovoljeno razpolagal s skupnim premoženjem in da to premoženje sploh ni več v lasti pravdnih strank.

Posebne okoliščine, ki sodišču v pravdnem postopku, narekujejo delitev premoženja, so lahko zgolj objektivne narave. Takšna (pravdna) delitev solastnine je dopustna zgolj, če se okoliščine nanašajo na samo stvar. Sodna praksa pokaže, da so taki zahtevki dopuščeni v primeru, ko stranka soglaša z izplačilom drugega solastnika, kar pravzaprav tudi sledi logiki ureditve delitve solastnih stvari v nepravdnem postopku. Sodna praksa dopušča take zahtevke tudi v primeru, ko je bil solastni predmet prodan, odtujen… torej v primerih, ko stranka niti ni mogla več zahtevati delitve v nepravdnem postopku (npr. sklep II Ips 22/98, sodba in sklep II Ips 876/2006),

Bistven pogoj za delitev solastnine v pravdnem postopku je torej bodisi soglasje tistega, ki bi naj izplačal drugega solastnika, bodisi gre za objektivne okoliščine, ki se nanašajo na sam predmet delitve, ki utemeljujejo tak dajatveni zahtevek v pravdi. Subjektivni odnos med strankama ne more predstavljati takšnih posebnih okoliščin, ki bi utemeljevala tak zahtevek v pravdi, niti ni sodna praksa do sedaj omogočala takih zahtevkov iz takih razlogov. Izjemoma in pogojno bi se te okoliščine lahko upoštevale v okviru vprašanja, ali je možna delitev v naravi ali pa civilna delitev po določbah in pravilih SPZ, predvsem njegovega 70. člena, nikakor pa te okoliščine ne morejo utemeljevati dajatvenega zahtevka v pravdi v smislu izvedbe delitve že v pravdi. Glede na izpostavljeno se tako postavlja vprašanje, ali lahko subjektivne okoliščine, ki se ne nanašajo na sam predmet delitve (sovražen odnos med strankama) sploh utemeljujejo dajatveni zahtevek, ki meri na civilno delitev skupnega premoženja že v pravdnem postopku namesto stvarnopravnega zahtevka? Kakšne morajo biti ˝posebne okoliščine˝, ki bi utemeljevale civilno delitev skupnega premoženja že v pravdi in ali so v konkretnem primeru podane take okoliščine?

Povsem materialnopravno napačen je zaključek kakšnega pravdnega sodišča, ki delitev v pravdi dopusti, da bi do istega rezultata, torej izplačila vrednosti solastnikovega deleža lahko prišlo tudi v nepravdnem postopku. Da bi do izplačila po pravilih SPZ prišlo, je potreben predlog in soglasje solastnika, ki bi tako prevzel celotno nepremičnino v last. Ne more pa solastnik v nepravdnem postopku s prisilo doseči, da ga drugi solastnik izplača. Tudi ZNP, na katerega se sodišča tudi še  sklicujejo (te določbe so sicer prenehale veljati s sprejetjem in veljavnostjo SPZ) tega ne omogoča in je sklicevanje sodišč na določbo 122. člena ZNP materialnopravno zmotno.

Razveljavljeni 3. odst. 122. člena ZNP je določal, da če izkaže kateri od solastnikov, glede na velikost svojega deleža ali druge okoliščine, upravičeno večji interes za stvar, nepravdno sodišče odloči, da dobi to stvar ta solastnik. V tem primeru sodišče odloči, da mora solastnik, ki prevzame stvar, izplačati ostalim solastnikom vrednost njihovih deležev. Določba je jasna – pobuda lahko pride zgolj s strani tistega, ki ima interes, da dobi stvar v celoti in je pripravljen izplačati drugega solastnika. Te določbe pa ni mogoče razumeti tako, da daje drugemu solastniku upravičenje, da zahteva od solastnika izplačilo vrednosti solastnega deleža.

Podobno določilo ima tudi sedaj veljavni SPZ in sicer v 70. členu, ki ureja način delitve solatne stvari. V petem odstavku 70. člena je določeno, da na predlog solastnika lahko sodišče odloči, da namesto prodaje pripada stvar v celoti njemu, če izplača druge solastnike tako, da jim plača sorazmerni del prodajne cene, ki jo določi sodišče. Na podlagi povedanega je jasno, da do izplačila solastnega deleža v nepravnem postopku po pravilih SPZ lahko pride zgolj s privolitvijo, predlogom in soglasjem tistega, ki bo izplačilo opravil. Solastnik nima materialnopravne podlage takega zahtevka postavljati in siliti drugega solastnika v izplačilo. SPZ je jasen – če fizična delitev v naravi ni mogoča, sodišče odloči, naj se stvar proda in razdeli kupnina (civilna delitev). Solastnik torej že v okviru nepravdnega postopka ne bi mogel (prisilno) doseči izplačila svojega deleža in tega tako tudi ne more doseči v pravdnem postopku, ki sicer niti ni predviden za samo izvedbo delitve, da bi bila ˝vprašanja pravdnih strank v zvezi s skupnim premoženjem dokončno rešena in preprečeni morebitni nadaljnji konflikti med strankama v zvezi s tem premoženjem˝.

Obstoječa sodna praksa stoji na stališču, da je potrebno zahtevke v pravdnih postopkih po delitvi solastnine na način, da se enega solastnika zaveže k izplačilu vrednosti deleža drugega solastnika, restriktivno obravnavati. Pri presoji utemeljenosti dajatvenega zahtevka namesto stvarnopravnega je potrebna previdnost in posebno skrbna presoja okoliščin, ki vplivajo na odločitev o utemeljenosti dajatvenega zahtevka. Stvarnopravno upravičenje je namreč nastalo po zakonu samem, torej originarno, lastninska pravica pa je najmočnejša (stvarna) pravica (tako v sklepu II Ips 22/98). S široko interpretacijo sodišč v posameznih primerih pa se breme delitve solastnih nepremičnin nesorazmerno in nepravično prenese na eno izmed strank. To je še zlasti nepravično v primeru, ko ena stranka (solastnik) nima sredstev za izplačilo in je torej prisiljena sama prodajati sporno nepremičnino, ali pa pride do prisilne prodaje v izvršbi, zato da bi drug solastnik dobil izplačan znesek po sodbi.