Pravica do informacijske zasebnosti je temeljna ustavna pravica, ki posameznika varuje pred neupravičenimi posegi v njegovo zasebno življenje in s tem povezanimi osebnimi podatki (vsak posameznik ima pravico zadržati informacije o sebi zase in je v izhodišču on tisti, ki odloča, koliko sebe bo razkril in komu[1]). Pomemben korak k še večjemu zagotavljanju in  varovanju te ustavne pravice je naredilo Ustavno sodišče RS z delno odločbo št. U-I-152/17-30, s katero je razveljavilo določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol) v delu, ki ureja novo tehnično sredstvo za optično prepoznavo registrskih tablic.

Četrti  odstavek 113. člena ZNPPol se namreč glasi: »Zaradi zagotavljanja pogojev za udeležbo voznika in vozila v cestnem prometu ter iskanja oseb in predmetov smejo policisti na ali v vozilih policije uporabljati tudi tehnična sredstva za optično prepoznavo registrskih tablic.

Navedena tehnična sredstva se morajo uporabljati na način, ki ne omogoča množičnega nadzora in obrazne prepoznave«. Nadalje iz 32. točke 125. člena ZNPPol izhaja, da optična prepoznava registrskih tablic zajema: datum, čas in kraj nastanka podatka, fotografijo registrske tablice in znakovni podatek o registrski tablici.

Iz pojasnil Vlade RS izhaja, da tehnično sredstvo v splošnem deluje tako, da optična enota na vozilih policije zajame fotografijo registrske tablice, programska oprema iz nje prepozna znakovni podatek, ta podatek pa služi navzkrižnemu primerjanju (preverjanju) z drugimi evidencami osebnih podatkov.

Če se podatki ujemajo, sistem na to opozori policista in na tej podlagi policist lahko vozilo in voznika ustavi in ga podrobneje preveri. Namen uvedbe tehničnega sredstva naj bi bil dvojen: zagotavljanje prometne varnosti ter iskanje oseb in predmetov.

Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da je poseg v pravico do varstva osebnih podatkov dopusten le, če je v zakonu med drugim določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati. To so le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko določenega cilja.[2]

US RS v delni odločbi pojasnjuje, da je zbiranje podatkov o registrski tablici, skupaj s podatki o datumu, kraju in času nastanka posnetka osebni podatek, ki je namenjen identifikaciji posameznika (izločanje iz prometa oseb, ki ne izpolnjujejo pogojev za udeležbo v prometu, iskanje oseb), zato predstavlja osebni podatek v smislu ZVOP-1, MKVP in Direktive 680/2016.[3]

Nadalje US RS pojasnjuje, da za obdelavo osebnih podatkov ne zadošča le »gola« zakonska podlaga, ampak mora biti tudi jasno in pomensko določljiva tako, da jo je mogoče izvajati. Za vsako dejanje, ki se izvaja v zvezi z osebnimi podatki, mora obstajati zakonska podlaga. Iz zakonske določbe mora tako konkretno in jasno izhajati podlaga za vsako dejanje (ukrepe) v zvezi z osebnimi podatki, tako za zbiranje, hrambo, dostop do njih, obdelavo in cilji, ki se s temi ukrepi zasledujejo itd.

Takšna »pavšalna zakonska določba« četrtega odstavka 113. člena ZNPPol, ki določa neselektivno zbiranje osebnih podatkov in (po navedbah Vlade) omogoča primerjanje podatkov o registrskih tablicah z drugimi evidencami podatkov, dopušča samovoljnost in omogoča zlorabo teh podatkov s strani izvršilne veje oblasti.

Po stališču US RS tako četrti odstavek 113. člena ZNPPol omogoča le samodejno beleženje registrskih tablic in shranjevanje teh podatkov v evidenci še 7 dni. Ravno iz razloga ker izpodbijana določba 3. odstavka 113. člena ZNPPol ni jasno določila, za kakšne namene se ti podatki o registrski tablici lahko nadalje obdelujejo (ne določa da se bodo zajeti podatki o registrski tablici samodejno primerjali z drugimi evidencami osebnih podatkov oz. ne določa s katerimi evidencami se bodo ti podatki sploh primerjali), US RS tudi ni moglo opraviti ožjega testa sorazmernosti (t.j. ali je ukrep sorazmeren s ciljem, ki se z ukrepom zasleduje).

Zato je četrti odstavek 113. člena ZNPPol in preostale določbe (32. točko drugega odstavka 123. člena ZNPPol, 32. točko 125. člena in 22. alinejo 1. odstavka 128. člena ZNPPol) neposredno povezane z izpodbijano določbo razveljavilo.

US RS je tako določbo četrtega odstavka 113. člena ZNPPol, ki ureja novo tehnično sredstvo za prepoznavo registrskih tablic, zaradi neskladnosti z drugim odstavkom 38. člena Ustave RS, razveljavilo. S tem je odpadla tudi zakonska podlaga za odkrivanje in prepoznavo prekrškov s tem tehničnim sredstvom.

Tako imajo storilci prekrška zoper odločbo o prekršku, ki je bil zaznan s pomočjo tega tehničnega sredstva (ker se odločba s katero jim je bila izrečena sankcija za storjeni prekršek opira na dokaz pridobljen s kršitvijo z ustavo določenih človekovih pravic in svoboščin), možnost vložiti ustrezno pravno sredstvo in doseči razveljavitev.

Iz odločbe US RS je tako mogoče povzeti da je US RS na strogem stališču, da je v pravico do informacijske zasebnosti mogoče poseči zgolj na podlagi zakona, ki mora jasno in konkretno določati pogoje za zbiranje osebnih podatkov, hrambo, posredovanje, obdelovanje, cilje ki se zasledujejo ter mora prestati strogi test sorazmernosti.

Zgolj nekonkretizirana zakonska podlaga, ki jasno ne določa, za kakšne namene se podatki obdelujejo oz. komu se lahko posredujejo, za zbiranje in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov ne zadošča.

[1] odločba Ustavnega sodišča št. U-I-98/11 z dne 26.9.2012

[2] odločbe Ustavnega sodišča št. U-I 238/99, št.U-I-411/06 in št. U-I-312/11

[3] odločba Ustavnega sodišča št. U-I152/17-30 z dne 5.7.2019