Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisala Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili nekatere pravice in obveznosti iz delovnih razmerij.[1] Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb.

Z določilom 39. člena kolektivne pogodbe so bili vsi delodajalci, na katere se je omenjena kolektivna pogodba nanašala, zavezani na plačilo dajatve v višini dveh odstotkov od določene osnove. Ta obveznost je veljala do 1. avgusta 2008, ko je bila sklenjena Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, ki je razveljavila prej omenjeno kolektivno pogodbo. V »novi« kolektivni pogodbi ni določila za plačevanje dajatev za reševanje stanovanjskih potreb.

Dajatve samostojnih podjetnikov, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih stanovanjskih ustanovah. Te t. i. stanovanjske ustanove pri samostojnih podjetnikih so ustanovile območne obrtno-podjetniške zbornice, ponavadi v povezavi z območnimi organizacijami sindikatov delavcev.

Analiza zaveze iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pokaže, da je ta imela naravo davka. Davek je izvedeni denarni dohodek države, ki ga slednja pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. V skladu z 147. člen Ustave RS lahko zgolj država z zakonom predpisuje davke. Davke lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, vendar le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Brez zakonske podlage niti lokalna skupnost ne more predpisovati davkov ali drugih dajatev.

Zaveza iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci ima prav take lastnosti, tako jih ima davek oziroma druge dajatve iz 147. člena Ustave RS, vendar pa dajatev iz Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci ni bila določena z zakonom.

Kolektivna pogodba je bila pogodba med združenji delavcev na eni strani in združenji delodajalcev na drugi strani in je določala pravice in obveznosti strank (obligacijski del) in pravice in obveznosti iz delovnih razmerij (normativni del). Tako iz delovnopravne teorije kot tudi iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)[2] izhaja, da je kolektivna pogodba zgolj instrument za izpopolnitev določb zakona, nikakor pa v kolektivni pogodbi ni dopustno določiti obveznega in rednega prispevka za financiranje javnih izdatkov. Glede na to, da je to mogoče določiti le z zakonom, se postavlja vprašanje zakonitosti in ustavnosti predmetnega določila kolektivne pogodbe.

Z ureditvijo navedene kolektivne pogodbe, zlasti z njenim 39. členom, se je seznanilo tudi Ustavno sodišče. V letu 2012 je bila s strani konkretnega delodajalca vložena pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 39. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci. Ustavno sodišče je pobudo zavrglo[3] s pojasnilom, da v obdobju, ko kolektivna pogodba ne velja več, Ustavno sodišče ni pristojno za presojo ustavnosti in zakonitosti njenih določb. V skladu z določili Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)[4] so za odločanje o skladnosti kolektivnih pogodb z zakonom pristojna delovna sodišča v kolektivnih delovnih sporih. Če bi delovna sodišča zaznala problem neskladnosti kolektivne pogodbe z Ustavo, pa bi delovna sodišča morala začeti postopek za oceno ustavnosti kolektivne pogodbe pred Ustavnim sodišče. Vlagatelj pobude za presojo ustavnosti določb kolektivne pogodbe dobi možnost presoje pred Ustavnim sodiščem šele v postopku podaje ustavne pritožbe, če v rednem postopku ali s pravnimi sredstvi ne bi bil uspešen.[5]

Določitev zaveze plačevanja dajatve po 39. členu Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pa je očitno ustavnopravno sporna še iz enega razloga. Prispevek delodajalcev v višini najmanj dveh odstotkov od osnove, ki jo predstavljajo obračunani osebni dohodki delavcev v obratovalnici, je bil namenski, s sredstvi ustanove je bilo treba ravnati namensko. Vendar pa v kolektivnih pogodbah ni bilo določeno, kako ravnati v primeru presežka prihodkov nad odhodki.

Posebna dajatev, določena v kolektivni pogodbi iz leta 1991, je za samostojne podjetnike pomenila trajno, redno in fiksno denarno obveznost. Kot sem že pojasnil, je bila dajatev dejansko povsem enaka davku. Višina dajatev, ki so jih morali plačevati samostojni podjetniki, ni bila v odvisnosti od stroškov, ki bi bili vnaprej ocenjeni, o katerih bi lahko podjetniki soodločali in imeli kontrolo nad nastankom. V kolektivni pogodbi niti ni bila predvidena dolžnost vračila presežnih sredstev.

Temeljno ustavno načelo je splošno načelo sorazmernosti, ki je vključeno v določilo 2. člena Ustave in določa ravnotežje med nasprotujočimi si pravnimi interesi subjektov. Določila normativnega dela kolektivne pogodbe neposredno učinkujejo v razmerju do delavcev in delodajalcev in so v tem pomenu prisilne narave.

Za ugotovitev dejstva, ali ni poseg (zaveza iz kolektivne pogodbe) v neko pravico (v konkretnem primeru lastninsko pravico samostojnih podjetnikov kot zavezancev za plačilo določene dajatve – 33. in 67. člen Ustave) čezmeren, je treba preveriti:

• ali je poseg nujen (potreben) v smislu, da cilja ni mogoče doseči brez posega ali z milejšim sredstvom;
• ali je poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v smislu, da je zasledovani cilj s posegom dejansko mogoče doseči;
• ali je teža posledic posega sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi tega nastale.

Določitev obveznega plačevanja prispevka je bila namensko urejena (za reševanje stanovanjskega vprašanja delavcev), sama zaščita (te) namenskosti prispevka pa ni bila urejena. Kot sem že pojasnil, je bila pravna podlaga za plačevanje obveznega prispevka za reševanje stanovanjske problematike delavcev pri samostojnem podjetniku nezakonita in protiustavna.

Posamezen delodajalec je bil zaradi plačevanja rednega prispevka v korist območnih obrtno-podjetniških zbornic oziroma njihovih ustanov prikrajšan, saj je plačeval nekaj, kar mu sploh ne bi bilo treba. Na drugi strani pa so bile območne obrtno-podjetniške zbornice zaradi plačevanja prispevkov obogatene.

Samostojni podjetniki so v korist območnih obrtno-podjetniških zbornic oziroma njihovih ustanov skozi čas vplačali velika sredstva. Delodajalci so do leta 2006 te prispevke plačevali neposredno na Davčno pravo RS, v višini, ki je zajemala dva odstotka od bruto mesečnega dohodka posameznega delodajalca. Ta prispevek je bil dohodek stanovanjske ustanove. Ta znesek je DURS nakazovala posamezni stanovanjski ustanovi. Od januarju leta 2007 so posamezni delodajalca predstavljene zneske začeli nakazovati neposredno stanovanjskim ustanovam.

Delodajalci niso bili svobodni (do prenehanja veljavnosti Kolektivne pogodbe) v odločitvi, ali bodo ta prispevek plačevali ali ne. Delodajalci so prispevek morali plačevati neposredno na poseben konto pri DURS. Prispevek za stanovanjske potrebe delavcev pri samostojnih podjetnikih (razen v popolnoma zadnjem obdobju) je pobirala in izterjevala Davčna uprava RS. Če samostojni podjetnik ni plačal obveznosti, je DURS za izterjavo tega prispevka vodila davčno izvršbo. Po plačilu prispevka s strani delodajalca na poseben konto pri DURS, je DURS ta znesek odvedel na bančne račune območnih obrtno-podjetniških zbornic oziroma njihovih stanovanjskih ustanov.

Danes stanovanjskih ustanov praktično ni več. Kaj se je zgodilo z njihovim premoženjem, ni znano. Na celjskem je Območna obrtno-podjetniška zbornica, ki so bile ustanoviteljica stanovanjske ustanove delavcev pri samostojnih podjetnikih, stanovanjsko ustanovo ukinila, njeno premoženje pa prenesla na novoustanovljeno gospodarsko družbo z omejeno odgovornostjo, katere edina družbenica je Območna obrtno-podjetniška zbornica Celje.[6] S pogodbo o prenosu premoženja sta stranki izrecno zapisali, da je Stanovanjska ustanova delavcev pri samostojnih podjetnikih Celje neprofitna organizacija, ki se statusno preoblikuje s prenosom premoženja na prevzemno družbo, da s tem ustanova preneha, premoženje pa v celoti ostane pri gospodarski družbi, ki je namenjena za opravljanje pridobitne dejavnosti na trgu zaradi pridobivanja dobička. V pogodbi o prenosu je določeno, da bo prevzemna družba opravljala dejavnost ustanove, ki prenaša premoženje, še najmanj pet let.

Menim, da lahko prav vsak v tem vidi sporno ravnanje območne obrtno-podjetniške zbornice. Ustanove imajo v skladu z zakonom o ustanovah visoke omejitve glede razpolaganja s premoženjem. Ko je bilo premoženje v ustanovi, je bilo varovano, saj ga ustanoviteljica ni mogla prodati ali ga obremeniti, saj je za kaj takega potrebovala soglasje posebnega organa.

Zdaj, ko je celotno premoženje ustanove prešlo na gospodarsko družbo z omejeno odgovornosti, ki je ustanovljena z namenom nastopanja na trgu in pridobivanja dobička, pa je premoženje pod veliko nevarnostjo odtujitve ali obremenitve, saj bo območna obrtno-podjetniška zbornica lahko s tem premoženjem, ki so ga dejansko ustvarili delodajalci, ki so plačevali del svojega prihodka za potrebe delavcev, prosto razpolagala in ga porabljala za svoje redno poslovanje.

Tako ravnanje pa je moralno in ustavnopravno sporno. Ustanova mora delovati neprofitno in z namenom, ki je splošnokoristen ali dobrodelen in praviloma trajen. Namen ustanove je splošnokoristen, če je ustanova ustanovljena za namene na področjih znanosti, kulture, športa, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja, varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine, za verske namene in podobno. Namen ustanove je dobrodelen, če je ustanova ustanovljena z namenom pomagati osebam, ki so pomoči potrebne. Zaveza iz pogodbe o prenosu, da bo prevzemna družba nadaljevala z dejavnostjo prenosnika najmanj pet let, ni v skladu z določili Zakona o ustanovah (ZU).[7] Ministrstvo RS za okolje in prostor, ki pa ima v skladu z ZU pristojnost podajati soglasja za preoblikovanje ustanov, ob takih dikciji pogodbe o prenosu premoženja ne bi smelo dati soglasja za preoblikovanje ustanove.

Nikjer ni zagotovila, da bo prevzemna družba splošnokoristno dejavnost tudi dejansko izvajala, saj zdaj, ko je to premoženje v »rokah« gospodarske družbe z omejeno odgovornosti, ni nobenega nadzora nad razpolaganjem s premoženjem nekdanje ustanove. Hkrati je v ZU določeno, da se prihodki ustanove lahko uporabljajo le za izvajanje namena ustanove in za njeno poslovanje. V gospodarski družbi bo ustanovitelj in edini družbenik[8] zagotovo zahteval izplačilo dobička, saj mu to omogoča zakon. Po ZU je določeno, da lahko ustanova razpolaga z nepremičninami ob izrecnem soglasju organa, pristojnega za ustanove. Pri gospodarskih družbah te omejitve ni, kar pomeni, da bo družba lahko prosto odsvajala ali obremenjevala nepremično premoženje, brez nadzora tistih, ki so to premoženje dejansko ustvarili – delodajalcev.

Sklep

Pravilno ravnanje območnih obrtno-podjetniških zbornic v postopku preoblikovanja stanovanjskih ustanov bi bilo, če bi delodajalce, ki so dolga leta plačevali prispevek, ustvarili premoženje, iz katerega so se zgradile, kupile in ohranjale številne nepremičnine po vsej Sloveniji, povabile, da kot družbeniki vstopijo v novoustanovljene družbe z vložkom, ki bi ustrezal višini njihovega prispevka. Pri ustanovah to ni bilo mogoče, statusno preoblikovanje ustanov v družbe z omejeno odgovornostjo pa to omogoča.

Če bi Območna obrtno-podjetniška zbornica Celje resnično imela namen nadaljevanja dejavnosti, ki jo je do pred kratkim izvajala stanovanjska ustanova, bi ustanovitev gospodarskih družb, prenos premoženja iz ustanove na družbo ter likvidacija ustanove, izvedla transparentno, javno in s povabilom delodajalcev za vstop v položaj družbenika v novi družbi. Predstavljeni primer kaže še eno zlorabo položaja oblasti na račun obrtništva.

[1] Kolektivna pogodba med delavci in zasebnimi delodajalci, Ur. l. RS, št. 26I/91.

[2] Ur. l. RS, št. 21/13 (78/13 – popr.).

[3] Sklep Ustavnega sodišča RS št. U-I-53/11-3 z dne 9. marca 2012.

[4] Ur. l. RS, št. 2/04 (10/04 – popr.) in nasl.

[5] Izpostavljen delodajalec je začel sodni postopek zoper stanovanjsko ustanovo delavcev pri samostojnih podjetnikih, v katerem zahteva vrnitev plačanih prispevkov, ker je bila določitev obveznega plačevanja prispevkov v korist stanovanjske ustanove nezakonita in protiustavna. Postopek je še vedno na prvi stopnji.

[6] Stanovanjska ustanova delavcev pri samostojnih podjetnikih Celje in družba Območna obrtno-podjetniška zbornica Celje – nepremičnine in storitve d.o.o. sta sklenili pogodba o prenosu podjetja v obliki notarskega zapisa notarja Marka Salmiča iz Velenja opr. št. SV 447/11 z dne 30. junija 2011.

[7] Ur. l. RS, št. 60/95 in nasl.

[8] Območna obrtno-podjetniška zbornica Celje.