Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) v 7. členu določa, da je na delovnem mestu prepovedano spolno in drugo nadlegovanje. Spolno nadlegovanje je kakršnakoli oblika neželenega verbalnega, neverbalnega ali fizičnega ravnanja ali vedenja spolne narave z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe. S tem se na zakonski ravni ureja prepoved nadlegovanja in trpinčenja na delovnem mestu, ki vključuje mobing, šikaniranje oziroma čustvene zlorabe. S takšno prepovedjo želi zakon ustvariti pogoje za zagotovitev ustrezne ravni dostojanstva v delovnem okolju. Zakon za kršitve prepovedi mobinga in šikaniranja omogoča uveljavljanje odškodnine za pretrpljene duševne bolečine.

V konkretnem primeru je sodišče s pravnomočno sodbo odločilo, da je delodajalec (družba, v kateri je bila zaposlena tožnica) odškodninsko odgovoren zaradi mobinga, ki ga je izvajal direktor družbe zoper tožnico v obliki nagovarjanja k intimnim odnosom. Primer, ki je predstavljen v tem članku, je še toliko bolj pomemben, saj gre za lokalnega pomembneža iz okolice Ptuja, pri katerem sodišče ni imelo nobenih pomislekov, da zavržnega očitanega dejanja napram svoji podrejeni delavki ni storil.

V članku je podrobno opisano dogajanje med direktorjem in delavko, saj je pomembno, da se vidi, kakšno ravnanje se šteje kot mobing. Takšne situacije je zagotovo zelo pogoste širom Slovenije v najrazličnejših okoljih. Čeprav lahko na eni strani takšno obnašanje nadrejenih zgleda kot šaljivo in nedolžno, je to za podrejenega izjemno ponižujoče in obremenjujoče. Vsak, ki je izpostavljen takšnemu ravnanju, bi se mu moral upreti, nadrejenega pa izpostaviti kot nekoga, ki krši osebno dostojanstvo in varnost svojega podrejenega.

Tožnica je bila zaposlena v družbi iz okolice Ptuja (toženka), s katero sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas, njene delovne naloge pa so obsegale predvsem administrativno delo. Pred zaposlitvijo je tožnica direktorja družbe, pri kateri se je zaposlila, bežno poznala, saj se je z njim že nekajkrat srečala. Pri zaposlitvi tožnice je posredoval tožničin prijatelj, ki je osebno poznal tudi direktorja te družbe. Direktor je skupnemu znancu obljubil, da bo tožnico zaposlil. Nenavadno je, da je direktor pred zaposlitvijo tožnico povabil, naj se oglasi kar pri njemu doma, da se bosta pogovorila o podrobnostih v zvezi s službo. To se je tudi zgodilo in tožnica je kmalu pričela z delom v podjetju.

Tožnica bi v začetku opravljanja dela direktorja opisala kot izredno prijaznega, saj ji je pomagal pri vseh zadevah, pri ureditvi stanovanja, vključevanja v novo okolje ipd. Že prvi mesec je tožnica vsako jutro sodelovala na sestankih, ki so se dogajali v direktorjevi pisarni.  Direktor je tožnico večkrat klical v svojo pisarno, da je z njo sprva govoril o delu, o njenem prilagajanju in vklapljanju v družbo, o poteku njenega delo, kar je bilo za tožnico že takrat neprijetno, saj so pogovori trajali tudi po 45 minut in so jo nato sodelavke spraševale, kaj je bilo, kje je hodila toliko časa in kaj sta se pogovarjala.

Po prvem mesecu so se pogovori med direktorjem in tožnico v pisarni preselili na bolj osebno raven. Direktor je začel tožnici razlagati o sebi, o svoji družini, kako si želi resne veze in da je naveličan biti sam. Kasneje je dodal, da bi tožnica bila idealna za njega in da mu je zelo všeč, ter da ji on lahko v svojem okolišu ponudi vse.

Tožnica je takšne monologe direktorja večino časa le poslušala, se jim poskušala izogniti ter nanje odgovarjala vedno izključno v smislu, da je prišla v njegovo podjetje z namenom, da opravlja delo in da kaj drugega od nje ne more pričakovati. Kljub temu je direktor tožnico večkrat spraševal, zakaj ga nikoli ne pokliče po službi in jo redno, vsak teden, in jo vabil na privatne izlete. Že takrat mu je tožnica jasno povedala, da si z njim intimne veze ne želi.

Sčasoma so se njuni medsebojni odnosi začeli spreminjati. Tožnica ni bila več vabljena na kosila, morala si je poiskati drugo stanovanje, pa tudi na sestanke ni bila več vabljena. Tožnica je takšno dogajanje v službi vseeno občutila kot olajšanje, saj (začasno) ni prihajalo več do zanjo neprijetnih situacij, kot pred tem. Vestno in marljivo je opravljala svoje delo, kar se je odrazilo tudi v tem, da ji je bila pogodba o zaposlitvi podaljšana, njena plača pa povišana.

Situacija je za tožnico ponovno začela postajati neznosna čez nekaj časa. Ob določeni priliki se je tožnica počutila slabo in je prosila za izostanek z dela zaradi koriščenja bolniškega dopusta. Tožnico je direktor osebno poklical in želel izvedeti, kako se počuti, ter da ga skrbi zanjo. Tožnica mu je odgovorila, da ni posebnega razloga za skrb, da gre za običajne zdravstvene težave in da se bolje počuti.

Direktor pa je tožnico ponovno poklical čez nekaj dni in ji pojasnil, da so zadeve v službi resne in da se morata pogovoriti o teh zadevah in da se naj zvečer ob 20.30 uri oglasi pri njemu doma, ker prej nima časa. Tožnica je bila prepričana, da gre za problem porodniških dopustov in posledičnem manjku delavk, dopustu sodelavke, ki je nekatere pomembne zadeve takrat že prepuščala tožnici in jo je pred odhodom tudi informirala o tem ter jo za čas koriščenja svojega dopusta direktorju priporočila kot dovolj primerna in dovolj sposobna za začasno vodenje njenih zadev.

Tožnica se je istega dne ob 20.30 uri oglasila pri direktorju doma, kjer jo je povabil v kuhinjo za mizo. Nato pa je sledilo presenečenje. Direktor je tožnici najprej podaril izjemno drago žensko torbico priznane blagovne znamke. Rekel je, da je to zahvala za njeno marljivo delo, resnost in hitro učenje. Ob tem ji je sicer razlagal o delu v službi, o skrbeh, ki jih ima zaradi omenjenih porodniških dopustov. Tožnici je obrazložil, kako si predstavlja njeno delo, jo hvalil in omenil, da ima občutek, kot da je v podjetju dlje kot eno leto, da izredno hitro napreduje in se uči ter da se zelo dobro vključuje in razume zadeve. Takšen pogovor, v katerem je pretežno govoril direktor, je trajal skoraj dve uri.

Nato pa je začel direktor govoriti o zasebnih zadevah. Spraševal jo je, zakaj je sama, da je tudi on osamljen, da bi bila lahko skupaj in jo nagovarjal, da bi se lahko kaj dogovorila. Govoril ji je, da je lepa, pametna, postavna, da si tako želi ob sebi, tako v službi kot privatno, da ji bo dal vse, vendar je potrebno najprej rešiti vprašanje stanovanja, da bi ji lahko v roku dveh mesecev stanovanje kupil v bližini podjetja, da bi nato vikende preživljala na morju ali kjerkoli bo želela. Povedal ji je, da bo imela dober avto, da se bo lahko peljala, kamor koli bo hotela, da bo lahko imela čas in denar za kolege in kolegice in preživljala čas z njimi, torej vse, kar bo želela. Poudaril je, da bo v službi prevzela vodilno mesto, da bo hodila z njim po sestankih v tujino, saj je komunikativna, jezike zna govoriti in se dobro znajde med ljudmi in da je privlačna. Omenil je celo, da v kolikor bo želela otroke, bo lahko kariero prestavila.

Takšna analiza oziroma načrti so tožnico zelo šokirali. Kakšnih 30 minut je zgolj nepremično in tiho sedela ter samo poslušala. Najprej je mislila, da gre bolj za šalo in da jo direktor preizkuša, da vidi njeno reakcijo. Po končanem govoru direktorja je tožnica postavila le par vprašanj, in sicer od kod mu takšne ideje, kje je prav njo našel pri vseh ženskah, ki jih ima okrog sebe, in da sem mu že povedala, da jo takšne ponudbe ne zanimajo. Izpostavila je, da je vedno skrbela sama zase in da nima namena sklepati takšnih zvez. Nato je vstala in odšla iz hiše, direktor pa jo je prepričeval, naj ostane, da ne bo nihče vedel, da se bosta v službi delala kot da ni nič. Ob odhodu jo je hotel še poljubiti, vendar se je izmaknila in odšla.

Tožnica se je odpeljala domov, med vožnjo pa se ji je govor Vuka začel vračati v zavest. Ob prihodu domov je bila šokirana, pretresena. Noč po razgovoru sploh ni spala. Tožnico je dogajanje začelo resno obremenjevati. Razmišljala je o prenehanju dela v podjetju, zato je iskala rešitev za odpoved pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa jo je bilo strah, kaj bo to pomenilo za njeno nadaljnje življenje oziroma ali se ji ne bi kaj zgodilo.

Tožnica je zato sprejela odločitev, da bo podala odpoved pogodbe o zaposlitvi. Takšno obnašanje direktorja je tožnica dojela kot mobing. Ravnanje direktorja je tožnici onemogočalo, da bi delo lahko opravljala vestno, porušen je bil njen občutek varnosti, sproščenosti in zadovoljstva na delovnem mestu. Direktor je kot nadrejeni toženki posegel v njene osebnostne pravice, v njeno osebno dostojanstvo in varnost. Toženka tako ni mogla več funkcionirati v delovnem okolju podjetja, zato je podala odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Tožnica po razgovoru z direktorjem pri njemu doma ni bila psihično in fizično sposobna za delo. Po vsem dogajanju, po odločitvi, da zapusti delovno mesto, po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je adrenalin v njej popustil, zaradi česar se je počutila zelo slabo, psihično in fizično popolnoma izčrpano.

Zaradi vse hujše notranje stiske je poiskala tudi pomoč pri psihiatru, kjer ji je bilo svetovano, naj se ne vrača v okolje, kjer se počuti ogroženo.

Tožnica je bila zaradi ravnanja direktorja osebno prizadeta. Neprimerna povabila in ponudbe z njegove strani so jo prizadele, zaradi česar je potrebovala zdravniško pomoč. Tožnica je bila zaradi ravnanja direktorja, odškodovana, zaradi česar je v sodnem postopku uveljavljala odškodnino kot nadomestilo za pretrpljene duševne bolečine zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pravica do pravične denarne odškodnine temelji na 181. členu Obligacijskega zakonika, ki opredeljuje kršitev osebnega dostojanstva in varnosti.

V članku je podrobno opisano dogajanje med direktorjem in delavko, saj je pomembno, da se vidi, kakšno ravnanje šteje kot mobing. Takšne situacije je zagotovo zelo pogoste širom Slovenije. Čeprav lahko na eni strani takšno obnašanje nadrejenih izgleda kot šaljivo in nedolžno, je to za podrejenega izjemno ponižujoče in obremenjujoče. Vsak, ki je izpostavljen takšnemu ravnanju, bi se mu moral upreti.

Sodišče je v konkretnem primeru zaključilo, da se je razmerje med direktorjem in tožnico začelo na prijateljski ravni. Direktor se je tekom sodnega postopka branil, da ima z vsemi zaposlenimi takšen, bolj družinski odnos. Sodišče je poudarilo, da s takšnim odnosom ni nič narobe, dokler se z njim vsi strinjajo. Če pa delavcu takšen odnos ne ustreza, pa je to direktor dolžan spoštovati in prenehati z vsemi ravnanji, ki lahko posežejo v delavčevo dostojanstvo.

Tekom izvedbe dokaznega postopka je sodišče ugotovilo, da direktor in tožnica nista imela zgolj poslovnega (delovnopravnega) odnosa, saj ni običajno, da nadrejeni kliče podrejenega k sebi na dom in mu ponuja dragocena darila, še zlasti, ker je bilo ugotovljeno, da ostalih delavcev direktor ni vabil na dom.

Sodišče je ocenilo, da ravnanja direktorja niso bila dopustna. Upoštevajoč njegov položaj v družbi, starost in izkušnje, bi se direktor moral zavedati, da imajo lahko njegova ravnanja posledice v smislu očitkov spolnega in drugega nadlegovanja delavke na delovnem mestu. Tudi pritožbeno sodišče je potrdilo ugotovitve sodišča prve stopnje, da so ravnanja direktorja imela znake kršitve prepovedi spolnega in drugega nadlegovanja na delovnem mestu, da so takšna ravnanja protipravna in da nasprotujejo varovanju in spoštovanju delavčeve osebnosti in dostojanstva na delovnem mestu.

Ravnanje direktorja je pri tožnici povzročilo psihično stisko, ki je izvor njenih duševnih bolečin. Zaradi protipravnih ravnanj direktorja je tožnica utrpela škodo. Ne samo zakon, tudi mednarodne direktive prepovedujejo vsakršne oblike nadlegovanja na delovnem mestu. Hkrati s prepovedjo so predvidene določene kazni, ki imajo namen generalne in personalne prevencije.

Delodajalci morajo sprejeti ustrezne preventivne ukrepe, da zagotovijo stabilno delovno okolje, v katerem ne prihaja do kakršnihkoli oblik nadlegovanja. Delodajalci morajo tudi ustrezno ukrepati, kadar takšno ravnanje zaznajo.

Sodišče je s sodbo[1] tožnici prisodilo primerno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine, glede na to, da so sporni dogodki neugodno vplivali na njeno zdravstveno stanje in pri njej povzročili akutno stresno reakcijo, anksioznost, težave s spanjem, predpisano terapijo z zdravili, ipd.

[1] Sodba Delovnega sodišča v Mariboru, zunanji oddelek na Ptuju, opr. št. Pd 65/2012 z dne 14.2.2013 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 591/2013 z dne 28.11.2013.