Z 18. januarjem 2017 je začela veljati Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. Namen sprejete uredbe je olajšati čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uporablja se za vse terjatve z izjemo premoženjskih razmerij, ki izhajajo iz zakonske ali zunajzakonske zveze, terjatev iz oporok in dedovanja, terjatev zoper dolžnike, ki so postali insolventni, terjatev iz naslova socialne varnosti ter terjatev, ki izhajajo iz arbitražnih sporazumov. Uredba predstavlja velik korak naprej k uspešnosti mednarodne izvršbe.
Do sprejetja te uredbe se je za izvršbo na sredstva, ki se nahajajo organizacijah za plačilni promet v drugi državi članici EU, uporabljala Uredba Sveta ES številka 44/2001 z dne 22. 12. 2000 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah. Slednja je v 5. točki 22. člena določala, da so v postopkih v zvezi z izvršitvijo sodnih odločb izključno pristojna sodišča države članice v kateri je bila sodna odločba izvršena ali naj bi bila izvršena. To pomeni, da je bila za dovolitev in opravo izvršbe na denarna sredstva na dolžnikovem računu v drugi državi članici EU izključno pristojna ta država članica. V primeru da je upnik vložil predlog za izvršbo na denarna sredstva dolžnika v tuji državi članici je slovensko sodišče zaradi izključne pristojnosti sodišča te države članice EU takšen predlog zavrglo. Enako je odločilo tudi Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Ip 2486/2014. V omenjeni zadevi je upnik predlagal dodatno sredstvo izvršbe z rubežem in prenosom sredstev, ki jih je dolžnik imel v Avstriji. Prvostopenjsko sodišče je zaradi izključne pristojnosti avstrijskega sodišča upnikov predlog zavrglo. Odločitev prvostopenjskega sodišča je v zgoraj navedenem sklepu potrdila tudi druga stopnja (sklep Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Ip 2486/2014). V skladu z določbami prej veljavne uredbe je tako upnik moral, če je želel z izvršbo seči na dolžnikova sredstva v drugi državi članici EU, v tej državi vložiti nov predlog za izvršbo, ki ga je sodišče obravnavalo po svoji nacionalni zakonodaji. Ti postopki so bili dolgotrajni in pretežno neuspešni.
S sprejetjem Uredbe (EU) št. 655/2014 se je postopek in možnost poplačila terjatev upnikov iz sredstev, ki jih ima dolžnik pri organizacijah za plačilni promet v drugi državi članici znatno poenostavil. Po tej uredbi ima sedaj upnik možnost, da v matični državi npr. Sloveniji poda vlogo za izdajo naloga za zamrznitev sredstev dolžnika, ki se nahajajo v drugi državi članici EU, pri čemer ne sme iti za državo upnikovega stalnega prebivališča ali državo, ki odloča o nalogu za zamrznitev (tretji člen Uredbe št. 655/2014). Za odločanje o izdaji naloga za zamrznitev je sedaj pristojno sodišče tiste države članice EU v kateri je upnik pridobil sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino oz. v kateri je sprožil postopek v glavni stvari, na podlagi katerega bo takšno sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino šele pridobil.
S tem se je v primerjavi s prejšnjo ureditvijo postopek zavarovanja terjatev upnikov znatno olajšal in poenostavil. V prej predstavljenem primeru iz prakse, bo odločitev sodišča v skladu z novo uredbo drugačna. Šesti člen nove uredbe določa, da je za izdajo naloga za zamrznitev pristojno tisto sodišče države članice EU, ki je pristojno za odločanje o glavni zadevi, zato bo v primeru, če se bodo sredstva dolžnika nahajala npr. v Avstriji, pristojno slovensko sodišče in ne avstrijsko, kot je to veljalo po prejšnji uredbi.
Tako slovensko sodišče takšnega predloga za izvršbo zaradi nepristojnosti ne bo zavrglo, ampak bo samo odločalo o izdaji naloga za zamrznitev. Takšno odločitev bo morala država, kjer se dolžnikova sredstva nahajajo (država izvršitve), upoštevati. V skladu z 22. členom uredbe se nalog za zamrznitev sredstev prizna v državi izvršitve, ne da bi bil za to potreben kakršen koli poseben postopek in je tudi izvršljiv, ne da bi bila za to potrebna izjava o izvršljivosti.
Nalog za zamrznitev je pod pogojem predhodne zagotovitve varščine na voljo upniku preden v državi članici začne postopek v glavni stvari zoper dolžnika ali v katerikoli fazi takega postopka, vse do izdaje sodne odločbe, potrditve ali sklenitve sodne poravnave. Brez plačila varščine pa v primeru, ko je upnik sodno odločbo, sodno poravnavo ali javno listino že pridobil.
Uredba smiselno enako kot Zakon o izvršbi in zavarovanju za izdajo začasne odredbe kot pogoj za izdajo naloga določa nujnost, da bo brez takšnega ukrepa poznejša izvršitev upnikovega zahtevka zoper dolžnika ovirana oz. precej otežena. Upnik more torej dokazati nujnost izdaje takšnega naloga. To mora dokazati tako v primeru, ko že razpolaga s sodbo, sodno poravnavo ali javno listino kot tudi v primeru, ko te še nima. V slednjem primeru mora predložiti tudi zadostne dokaze na podlagi katerih sodišče ugotovi, da bo verjetno uspel v glavni stvari zahtevka zoper dolžnika.
V primeru če upnik utemeljeno domneva, da ima dolžnik pri banki v državi izvršitve enega ali več računov, ne razpolaga pa s podatki o teh računih, ki bi omogočali identifikacijo računa in banke, lahko od sodišča pri katerem je podal vlogo za izdajo naloga za zamrznitev zahteva, da od informacijskega organa države izvršitve zahteva pridobitev informacij za identifikacijo dolžnikovega računa in banke.
Problem nove ureditve je v tem, da sodišče, ki odloča o izdaji naloga za zamrznitev po uradni dolžnosti ni dolžno pridobivati podatkov o računih, ki jih ima dolžnik v državi izvršitve. Breme zatrjevanja je na upniku, ki zahtevo za posredovanje informacij lahko poda le v primeru, ko že razpolaga z izvršljivo sodno odločbo, poravnavo ali javno listino, v primeru neizvršljivosti pa le, če je znesek, ki se naj zamrzne precejšen, upnik pa je predložil zadostne dokaze, da so informacije o računu nujno potrebne.
Pomanjkljivost nove ureditve je v tem, da upnik ni upravičen do posredovanja podatkov v primeru, če se želi posluževati naloga za zamrznitev pred izdajo sodne odločbe, sodne poravnave ali javne listine. V tem primeru si mora podatke o dolžnikovih računih pridobiti sam.
V primeru če upnik svojemu dokaznemu bremenu o nujnosti izdaje naloga za zamrznitev zadosti, sodišče na podlagi informacij in dokazov, ki jih je upnik priložil, nalog izda. Sodišče ob izpolnitvi pogojev nalog izda po hitrem postopku, ne da bi dolžnika o tem predhodno zaslišalo, torej brez predhodne kontradiktornosti. Nalog za zamrznitev se nato posreduje banki države izvršitve. Banka je v skladu z zakonodajo države izvršitve, ki se uporablja za izvršitev naloga, dolžna takoj po prejemu zamrzniti sredstva dolžnika v višini zneska, ki je naveden v nalogu upoštevaje zneske izvzete iz zamrznitve.
Šele po zamrznitvi sredstev je zagotovljena naknadna kontradiktornost. Dolžniku je omogočeno, da se seznani z vsebino predloga, naloga in dokumentacije, ki je bila podlaga za njegovo izdajo in zoper nalog vloži pravno sredstvo, naslovljeno na državo izdajateljico naloga s katerim lahko zahteva preklic oz. spremembo naloga. Dolžnik ima poleg navedenega na voljo tudi pravna sredstva zoper izvršitev naloga za zamrznitev, ki jih lahko vloži v državi izvršitve. V skladu s 37. členom uredbe je dolžniku zagotovljena še pritožba zoper odločitev o pravnem sredstvu zoper nalog oz. izvršitev naloga za zamrznitev.
Kljub odsotnosti predhodne kontradiktornosti pravna sredstva zoper nalog, dolžniku omogočajo zadostno mero pravne varnosti.
Uredba (EU) št. 655/2014, ki je stopila v veljavo januarja letos predstavlja velik korak k poenostavitvi in olajšanju postopkov za zagotovitev poplačila terjatev upnikov iz sredstev dolžnikov, ki jih imajo pri bankah v drugih državah članicah EU. Uredba preprečuje dolžnikom ˝da bi skrili˝ svoje denarna sredstva v tujino in s tem preprečiti uspešnost nacionalnih izvršb.
Novost uredbe je predvsem v tem, da je za izdajo naloga za zamrznitev pristojno sodišče tiste države članice, ki je sodbo ali sodno poravnavo izdalo oz. začelo postopek v glavni stvari. Slednja je brez presoje utemeljenosti nalog dolžna izvršiti. Dolžniki se tako po novi ureditvi ne morejo zatekati k pravnim ureditvam tistih držav članic EU, ki običajno niso naklonjene tujim predlogom za izvršbo na denarna sredstva, ki se nahajajo v njihovi državi. Uredba je, z izjemo zgoraj predstavljene pomanjkljivosti pri pridobivanju podatkov o bančnih računih, zastavljena sodobno in teži k večji uspešnosti mednarodnih izvršb, vendar je čas tisti ki bo pokazal, ali se bo njena vsebina uresničila tudi v praksi.