Po veljavni zakonodaji je družina življenjska skupnost različnospolnih staršev in otroka.[1] Načeloma velja, da otroke preživljata oba starša znotraj družine, vendar se v zadnjem času to pravilo ruši, saj se veliko parov, kljub skupnemu otroku, razide, kar pomeni, da za otroka večino časa skrbi eden izmed staršev, drugi pa ima z otrokom bolj ali manj pogoste stike in zanj plačuje staršu, ki skrbi za otroka, določen denarni prispevek, ki ga predpis, ki ureja družinska razmerja, imenuje preživnina.
Ob razpadu skupnosti, v kateri so živeli starši in otrok, je vedno potrebno urediti, kje bodo otroci v nadaljevanju živeli, kdo bo prevzel varstvo in vzgojo otrok ter kako bo urejeno preživljanje otrok.
Starša se lahko glede vprašanj v zvezi z otroki dogovorita s sporazumom. Če sporazuma ni mogoče doseči, o tem odloči sodišče v sodnem postopku, ki ga začne eden izmed staršev. Pri sporazumnem dogovoru med staršema ima sodišče končno besedo o tem, ali je tak dogovor v korist otroka ali ne. Če bi sodišče presodilo, da dogovor med staršema ni v korist otroka, sporazuma ne bi potrdilo, kar je sicer pogoj za njegovo pravno veljavnost.
Po pravilih Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR)[2] sta starša dolžna preživljati svoje skupne otroka. To še posebej velja v primeru, da starša ne živita skupaj ali pa da ne bosta več živela skupaj. Starši so dolžni preživljati svoje otroke do njihove polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotavljajo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj.
Starši imajo obveznost preživljanja otroka tudi po njegovi polnoletnosti, če se otrok redno šola, vendar najdlje do otrokovega dopolnjenega šestindvajsetega leta.
Vsebina tega prispevka je oprta na določilo 129. člena ZZZDR, ki pravi, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca.
V izpostavljenem členu je opredeljeno merilo za odmero preživnine. Pri odmeri preživnine sodišče ne preverja le življenjskih stroškov preživljanca, temveč tudi sposobnosti preživljalca. Zakon jasno določa, da je potrebno upoštevati tako pridobitno sposobnost kot tudi materialno substanco preživljalca.
V sodnih postopkih občasno nastopijo okoliščine, v katerih sodišče zlasti slednjega merila za določitev preživnine ne upošteva v zadostni meri oziroma ga upošteva kot sekundarni, pomožni ali podredni kriterij. Za sodišče je pri določanju preživnine ključno, koliko preživljalec mesečno zasluži, mesečni zaslužek pa se uporabi kot glavni kriterij za določitev preživnine. Ostali kriteriji so bolj ali manj zanemarjeni.
Obstajajo situacije, ko ima preživljalec precejšnje premoženje v obliki nepremičnin ali v obliki kakšnega drugega premoženja, ki neposredno ne prinaša mesečnega donosa, hkrati pa ima (uradno prikazane) nizke mesečne dohodke. V takšnih primerih sodišča dejansko zanemarijo zakonsko določen kriterij za določitev preživnine – materialno substanco, in določijo nizko preživninsko obveznost, kljub temu, da bi ta morala biti višja iz razloga velike materialnega premoženja, katerega imetnik je preživljalec.
Takšno stališče se mi zdi sporno, vendar pa osebno gledam nanj z dveh strani, tako s pozitivne kot tudi s negativne. Dejstvo je, da posameznik, če nima tekočih prihodkov, težko plača določen znesek (preživnine ali pa druge obveznosti), tako da sodišče v takšnem položaju uveljavi socialno komponento. V vsakem primeru bi težko razumeli obveznost, da bi posameznik, zgolj zato, ker ima v lasti npr. veliko hišo (kmetijo, gozd,…) in bi posledično plačeval od 100 EUR do 200 EUR višjo preživnino, moral prodati hišo, se preseliti v manjše stanovanje, iz pridobljene kupnine pa nato plačeval mesečno preživnino, ki bi jo s sodbo določilo sodišče.
Pa vendar je na drugi strani tudi pravica otroka, da se mu zagotovi primerno preživnino, ki bo zadoščala za življenje, vzgojo, šolanje in izobraževanje, ta obveznost pa se razdeli med oba starša. V ta namen bi moral tisti izmed staršev, ki je zavezan za plačevanje preživnine, dejansko prodati del premoženja in iz kupnine plačevati preživnino, če njegovi mesečni dohodki ne bi zadoščali za plačilo teh obveznosti.
Dejstvo je, da v bazi sodne prakse Vrhovnega sodišča RS takšni primeri ne obstajajo, saj sodišča prve stopnje, ob jasnem stališču Vrhovnega sodišča RS, takšne odločitve ne smejo zapisati v svoje sodbe. Vendar pa lahko sodišča takšno odločitev tudi skrijejo za drugačne argumente in se na ta način izognejo formalni nepravilni uporabi materialnega prava. Dejstvo je, da je v družinskih sporih celoten postopek manj formalen in temelji na dogovarjanju in želji po doseganju sporazuma, zato sodišča mnogokrat med sodnim postopkom[3] nakažejo, kakšna bi bila odločitev. Odvetniki zato v takšnih primerih raje dosežemo sporazum glede višine preživnine.
Dolžnost preživljanja otrok s strani staršev v Republiki Sloveniji določa ZZZDR. Zakon določa, da so starši, ki niso živeli skupaj, in starši, katerih (formalna ali neformalna) življenjska skupnost je razpadla, zavezani za preživljanje svojih otrok. Ta obveznost je izpeljana iz koristi otroka, katera zahteva, da starši, v primeru da ne živijo skupaj, uredijo vsa bistvena vprašanja, ki se nanašajo na skupnega otroka.
Med bistvena vprašanja, ki se nanašajo na skupnega otroka, spada problematika glede varstva in vzgoje, vprašanje glede stikov s staršem, pri katerem otrok ne bo živel, in vprašanje prispevanja za preživljanje s strani tistega izmed staršev, pri katerem otrok ne bo živel. Po določilih ZZZDR je mogoča tudi ureditev, v kateri imata oba starša skupno vzgojo (t.i. joint custody), vendar pa je ta v praksi redkeje uporabljena.
Ideja, iz katere izhajajo zakonska določila, je, da se morata starša o vseh teh bistvenih vprašanjih sporazumeti. Če sta starša sposobna sporazumno rešiti vsa bistvena vprašanja gleda skupnega otroka, potem, tako predvideva pravna teorija, bosta življenje s skupnim otrokom lažje usklajevala. Takšno stališče je dejansko zelo pravilno, kar se vidi tudi v praksi. Sodišča in odvetniki, ki zastopamo starše v postopkih, si prizadevamo, da stranke spodbujamo k sporazumni rešitvi.
Na tem mestu bi izpostavil misel, ki mi jo je zaupala mentorica, sodnica Okrožnega sodišča v Celju, pri kateri sem opravljal pripravništvo, in ki me spremlja še danes. Bistveno bolj je pomembno, da se tisti izmed staršev, ki je zavezan za plačevanje preživnino, sprijazni s to obveznostjo v takšni višini, da jo bo zagotovo plačeval, kot če se ga zaveže s sodno odločbo k nekoliko višjemu znesku, ki ga pa potem ne bo plačeval, zaradi česar bo moral drugi izmed staršev v imenu otroka voditi izvršilne postopke za izterjavo preživnine.
Če sta starša ob razpadu njune življenjske skupnosti sposobna doreči bistvena vprašanja, potem jima tudi v nadaljevanju usklajevanje svojih (ločenih) življenj z življenjem otroka ne bi smelo povzročati problemov. Zakon je zato šele kot podredno predvidel možnost odločitve o bistvenih vprašanjih s strani sodišča.
Staršema, ki sama urejata vprašanja, je zakon v pomoč postavil Center za socialno delo. Moje mnenje, oblikovano s prakso, je, da Center za socialno delo staršem ni v pomoč, temveč še poglablja konflikt, tako, da se načeloma starša, če se sama ne moreta dogovoriti, tudi pred Centrom za socialno delo ne moreta. Menim, da bi Center za socialno delo moral delovati bolj v smeri mediatorja. V praksi se namreč izkaže, da bolj ali manj vedno deluje v korist tistega izmed staršev, ki se je nanje obrnil prvi.
Predložitev sporazuma pred sodišče v potrditev, ali je sporazum v korist otroka ali ne, pomeni nepotrebno podaljševanje ˝agonije˝ staršev po razpadu skupnega življenja. Dvomim, da bi bilo sodišče toliko bolj primerno za presojanje korist otrok kot kakšen drug organ, kateremu bi se z zakonom podelila pristojnost za potrjevanje sporazumov med staršema, in v katerem bi bili zaposleni strokovnjaki, ki bi poleg poznavanja pravnih pravil, imeli občutek za otroke in izkušnje z otroki, zaradi katerih bi bili primerni za odločanje o tem, ali je sporazum, ki sta ga dosegla starša, otroku v korist ali ne. V okoliščinah priprave Družinskega zakonika se je pojavljal predlog, da bi sporazume med staršema lahko potrjevali notarji. Takšna ureditev bi doprinesla k skrajšanju formalnega postopka med staršema, ki sta v zgodnji fazi po razpadu skupnosti (običajno) še v takšnem odnosu, da je dogovarjanje in konstruktivno reševanje problema, povezanega s skupnim otrokom, oteženo.
Predlog, da bi sporazume med staršema lahko potrjevali notarji, se mi zdi sprejemljiv, vendar pod pogojem, da notarji opravili dodatno izobraževanje na temo otrok, starševstva ali podobnih socialnih vprašanj. Na takšen način bi se ustvaril krog strokovnjakov, ki bi imeli tako pravno znanje kot tudi znanje s področja družbenih ved, hkrati pa s potrjevanjem sporazumov med starši ne bi obremenjevali sodišč in iz potrditve sporazuma ustvarjali formalni postopek, ki staršem prvenstveno povzroča težave in stroške.
V primeru, da se starša ne moreta sporazumeti glede bistvenih vprašanj v zvezi z otrokom, lahko katerikoli izmed njiju vloži na sodišče zahtevo, da o teh vprašanjih odloči sodišče. Sodišče mora odločiti o postavljeni zahtevi, vendar pa morata starša predhodno izpolniti formalno predpostavko – obvezni poskus doseči sporazum pred Centrom za socialno delo. Če k vlogi za sodno odločanje ni priloženo potrdilo, da sta se starša poskušala dogovoriti že pri Centru za socialno delo, sodišče vlogo zavrže.
Namen takšne ureditve je v stimulaciji staršev, da sami poiščejo rešitve v korist otroka. S tem bi se naj tudi zmanjšala obremenjenost sodišč. Vendar pa so se že ob uvedbi tega pravila postavljala vprašanja, ali je takšno siljenje staršev k temu, da sporazumno uredita vprašanja v zvezi z otrokom, smiselno ali ne. Pomisleki so se postavljali v smeri podaljševanja postopka glede ureditve bistvenih vprašanj v zvezi z otrokom, kar pa otroku zagotovo ni v korist.
V praksi se mnogokrat zgodi, da se nasprotni udeleženec sploh ne udeleži svetovalnega razgovora, ki ga pripravi Center za socialno delo. Tudi predlagatelj se ga udeleži zgolj iz razloga, ker se ga mora in z namenom pridobiti potrdilo, ki je priloga zahteve, naslovljene na sodišče. Moje mnenje je, da je predhodni obvezni svetovalni razgovor pred Centrom za socialno delo, nepotrebno odlaganje odločitve, kar ni v dobro otroka[4].
Starši so dolžni preživljati otroke do polnoletnosti, po njegovi polnoletnosti pa tudi, če se otrok redno šola. Preživnina mora biti takšna, da se z njo lahko pokrije vse ključne stroške za življenje, varstvo, vzgojo, izobraževanje in prostočasne aktivnosti, ki so otroku v korist.
Preživnina se določi glede na potrebe otroka in zmožnosti staršev. Pri določitvi potreb otroka je potrebno pregledati mesečne in letne izdatke, namenjene otroku. Poleg osnovnih stroškov bivanja otrok potrebuje še hrano, obleko in obutev, šolske potrebščine, stroški vrtca, stroški obšolskih dejavnosti, ipd. Koliko otrok potrebuje na mesec, je mogoče preračunati.
Sodna praksa
Kot odvetnik moram poudariti razkorak med pravno teorijo, objavljeno sodno prakso višjih sodišč ter dejansko prakso sodišč na prvi stopnji (zlasti celjskega okrožnega sodišča) na področju določanja preživnine.
Kot sem že navedel, je pravna teorija postavila strogo stališče, kaj vse se upošteva pri določanju preživnine. Širša obrazložitev 129. člena ZZZDR, ki določa, da se zmožnosti staršev presojajo po materialnih in pridobitnih zmožnostih, ki pa se presojajo po rednih in izrednih dohodkih, splošnem premoženjskem stanju glede lastništva premičnin in nepremičnin ter vse zmožnostih za pridobivanje, je v praksi na sodiščih prve stopnje bolj redko upoštevana. V nadaljevanju pojasnjujem, zakaj.
Med obstoječo sodno prakso, ki je na voljo na portalu Vrhovnega sodišča RS[5], se pod rubriko ˝preživnina med starši in otroci, zmožnosti staršev˝ najdejo izključno odločbe Višjega sodišča v Ljubljani.
V enem izmed primerov, ki se najdejo na navedenem portalu, je Višje sodišče v Ljubljani, odločilo, da se je pri oceni preživninskih obveznosti obeh staršev mladoletnega otroka potrebno soočiti z natančnimi podatki o dohodkih in stroških staršev. V takšnih primerih je potrebno o preživninskih zmožnostih sklepati na podlagi načina življenja preživninskih zavezancev kot indikatornega dejstva, ki lahko kaže na večjo zmožnost preživljanja, kot to kažejo podatki o osebnih dohodkih.[6]
V tej zadevi je sodišče na prvi stopnji določilo nižjo preživnino, kot bi jo sicer lahko od dejanske preživninske zmožnosti toženca, saj je toženčeva dejanska zmožnost po mnenju Višjega sodišča večja od tiste, ki jo je v postopku prikazoval. V pritožbenem postopku je bilo ugotovljeno, da navedbe toženca o njegovih mesečnih dohodkih niso realni odraz njegovega dejanskega zaslužka.
Višina preživnine mora biti takšna, da je sposobna zagotoviti otrokove koristi, kar pomeni, da mora biti primerna za uspešen celotni razvoj otroka, zato ni dovolj, da zajema le stroške najosnovnejših sredstev za njegovo preživetje. Poleg tega v konkretnem primeru ugotovljene materialne razmere staršev otroka niso bile tako slabe, da ne bi omogočale kritja potreb otroka preko eksistenčnega minimuma.
Toženec, od katerega se je zahtevalo plačevanje preživnine, je imel sicer res le občasne dohodke, vendar pa si je sliko o njegovem premoženjskem stanju mogoče ustvariti šele na podlagi podatkov o lastništvu nepremičnin, njegovih sposobnosti glede na pridobljeno izobrazbo, strokovno usposobljenost ter zdravstveno stanje. Tudi v tem postopku so bile realne pridobitne zmožnosti toženca boljše, kot jih je sam prikazoval v postopku. V tem primeru je pritožbeno sodišča zavrnilo pritožbo toženca in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Izpostavil bi tudi primer, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani predstavilo stališče, da so potrebe otroka in pridobitne zmožnosti staršev okoliščine, katerih ugotovitev narekuje zakon. Brez le-teh ni mogoče opraviti presoje, ali je bila citirana materialnopravna določba uporabljena pravilno.[7] V tem postopku je prvostopenjsko sodišče premalo natančno ugotavljalo potrebe otrok, zato je Višje sodišče zadevo razveljavilo in vrnilo v ponovno odločanje z navodilom, da je potrebno raziskati, kakšne so potrebe mladoletnega otroka, v ta namen pa mora sodišča storiti vse, da se zavarujejo pravice in interesi otroka. V postopku na prvi stopnji oče ni želel biti zaslišan, Višje sodišče pa je poudarilo, da se temu ne more izogniti, temveč mora sodišče v novem postopku raziskati vse podatke o prejemkih staršev, pridobiti podatke o premoženjskem stanju in upoštevati delovne obremenitve toženca.
Za ta prispevek se mi zdi pomemben primer, v katerem je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo delno ugodilo pritožbama in v tem delu spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.[8] Bistvo tega postopka je bila odmera preživnine. Tožnik ni bil zadovoljen z določeno preživnino s strani sodišča prve stopnje, zato je zahteval znižanje preživnine, na drugi strani pa je toženka zahtevala višjo preživnino. Višje sodišče je pri obravnavanju poudarilo, da otrokove potrebe niso matematičen, temveč vrednosten pojem, obseg otrokovih potreb pa ni nekaj objektivnega. Problematična je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je pri določitvi preživninske obveznosti upoštevalo le višino plače preživninskega zavezanca.
Pri upoštevanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti. To so tiste, ki jih je zavezanec dolžan poiskati in izkoristiti, da lahko preživninsko obveznosti, ki ima prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem, izpolni.
Za oceno pridobitne zmožnosti preživljalca torej ni pomembna le njegova plača, temveč tudi predpostavke, kakšne dohodke lahko doseže glede na svojo sposobnost in objektivne okoliščine. V postopku je bilo ugotovljeno, da je preživljalec na lastno željo zamenjal obstoječe delovno mesto za manj zahtevno delovno mesto, ki ne zahteva njegove daljše odsotnosti. Znižanje plače za več kot tretjino iz razlogov, ki so izključno na strani preživljalca, še ne pomeni, da se je za toliko zmanjšala njegova pridobitna sposobnost in zmožnost. Tožnik je sposoben za delo, zato je dolžan izkoristiti vse zmožnosti za pridobitev dodatnega dohodka, da bo lahko izpolnjeval preživninsko obveznost do mladoletne hčerke.
V zadnjem primeru, ki je dosegljiv v okviru objavljene sodne prakse na portalu Vrhovnega sodišča in se mi tudi zdi pomemben za to nalogo, pa je bilo poudarjeno, da ni mogoče šteti raznih stroškov preživljanca (kot so stroški za fitnes, prosti čas, stroški bencina za avto, s katerim se vozi v šolo in stroški za vozniški izpit) kot stroške za zadovoljevanje življenjskih potreb, ki jih je dolžan kriti preživljalec.[9]
V konkretnem postopku je tožnik kot preživljalec vložil tožbo zoper preživljanca zaradi znižanja preživnine. Kot razlog, zaradi katerega zahteva znižanje preživnine, je bil v tem, da je preživljalec dobil še enega otroka. Sodišče je v postopku ugotovilo, da je to res, vendar pa bi se naj tožniku znižali stroški bivanja hkrati pa se mu je povišal osebni dohodek. Hkrati naj bi se tudi preživljancu povišali življenjski stroški. Sodišče prve stopnje je kot stroške za zadovoljevanje življenjskih potreb štelo tudi stroške, ki jih po stališču pritožbenega sodišča kot take ni mogoče šteti. Pritožbeno sodišče je namreč poudarilo, da se stroški fitnesa, prostega časa, bencina za avto in stroški izpita za avto, ne morejo šteti kot stroški za zadovoljevanje življenjskih potreb, katere je sicer dolžan plačevati preživljalec v okviru preživnine.
Pregled objavljene sodne prakse pokaže, da za enotnost sodne prakse na področju družinskega prava skrbi bolj ali manj zgolj Višje sodišče v Ljubljani, saj zaradi določil pravdnega postopka družinski spori sploh ne pridejo v presojo na Vrhovno sodišče RS. Instančna presoja je ključna, saj tudi po objavljeni sodni praksi vidimo, da sodišča prve stopnje v premalem obsegu upoštevajo pravilo, da se preživninska dolžnost določa glede na preživljalčeve materialne in pridobitne zmožnosti. Višja sodišča ob upoštevanju pravne teorije kreirajo krog elementov, ki bi jih morala sodišča na prvi stopnji upoštevati pri določanju višine preživnine.
Dejansko se v praksi dogaja, da sodišča kriterije za določanje preživnine ne upoštevajo v zadostni meri, saj je dostop do pritožbenega preverjanja otežen tako v dejanskem kot tudi formalnem smislu. To pomeni, da v družinskih sporih nastajajo precejšnji sodni stroški, katerih stranke načeloma ne dobijo povrnjenih. Vložitev pritožbe te stroške le še dodatno povečuje, hkrati pa odlaga pravnomočnost odločitve sodišča na prvi stopnji ter s tem dokončnost zaveze za plačevanje preživnine. Mnogi starši se v takšnih situacijah zadovoljijo s prisojeno preživnino na prvi stopnji in se ne odločijo za njeno izpodbijanje pred Višjim sodiščem, četudi je odločitev nezakonita z vidika materialnega prava.
V formalnem smislu pa je instančna presoja omejena, saj v družinskem sporu ni dopustno vložiti revizije, državni tožilci pa zahteve za varstvo zakonitosti vlagajo le še v redkih utemeljenih primerih.
To je razlog, da odvetniki v družinskih sporih načeloma stremimo k poravnavi, ki je nekakšen kompromis med tistim, kar določa materialno pravo, ter interesi obeh vpletenih staršev in otroka. Mnogokrat se namreč zgodi na obravnavi, da odvetnik zasluti, da sodišče ne bo priznalo zahtevane preživnine, zato usmeri napore v prepričevanju nasprotne stranke za sklenitev poravnave.
Tako je bilo v enem izmed zadnjih primerov, v katerem sem zastopal polnoletnega upravičenca do preživnine, zoper katerega je njegov oče vložil tožbo zaradi znižanja preživnine.[10] V postopku je preživljalec uveljavljal znižanje preživnine iz razloga poslabšanja zdravstvenega stanja, zaradi katerega naj ne bi bil več tako pridobitno sposoben kot v času določitve preživnine. Tožnik (preživljalec) se je poškodoval pri delu, vendar je bila poškodba po končanem zdravljenju popolnoma sanirana. Kljub temu je bil brez dela in je prejemal zgolj socialno pomoč. Bistveno je, da je tožnik imel zelo veliko nepremičnin (kmetijska zemljišča, gozdovi,…), tako da je bilo tožnikovo materialno stanje vse prej kot slabo.
Sodišče je po prejemu tožbe in odgovora na tožbo razpisalo obravnavo, na kateri je želelo izvesti dokaze. Na poravnalnem naroku je sodišče v okviru odprtega sojenja pojasnilo svoje stališče in predstavilo, da je tožbeni zahtevek v temelju utemeljen, saj naj bi bila podana podlaga za znižanje preživnine iz razloga zmanjšanih prihodkov tožnika.
Temu stališču sem nasprotoval, saj materialno pravo jasno določa, da je predmet presojanja tudi substanca, ki jo tožnik poseduje. Sodišče je pojasnilo, da nikakor ne more zavezati preživljalca k temu, da prodaja svoje nepremičnine za to, da bo plačeval preživnino. Pri tem je bilo vseskozi poudarjano, da so prihodki tožnika nizki.
Odvetnik mora na eni strani upoštevati pravila družinskega prava, ki mu narekujejo vztrajanje pri ugovorih, uveljavljanju pravic in izkoriščenje vseh pravnih sredstev za dosego ciljev, ki ga utemeljuje materialno pravo, pa hkrati mora na drugi strani pa tudi interes stranke, ki preživnino, četudi nekoliko nižjo, nujno potrebuje, in sicer v najkrajšem možnem času, hkrati pa niti nima sredstev za plačevanje vseh stroških, ki bi v postopku še nastajali.
Menim, da se je v takšni situaciji najbolje poravnati in med strankama poskusiti doseči sporazum, na podlagi katerega bosta obe zadovoljni. Zavedam se, da je takšno stališče pragmatično, ne pa tudi nujno pravno, vendar pa je v takšni situaciji rešitev mnogokrat boljša tudi za preživljanca, saj (ponavadi) preživljalec, ki je vsaj delno uspel znižati preživnino, to dejansko tudi plačuje, saj preživljancu, ki ima sodbo s prisojeno visoko preživnino, dejansko pa le-te ne dobi plačane, vse mu takšna sodba nič ne koristi.
Sklep
Določilo 129. člena ZZZDR določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca ter materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Opredeljeno merilo za odmero preživnine določa, da mora sodišče pri določitvi preživnine preveriti ne le življenjske stroške preživljanca, temveč tudi sposobnosti za pridobivanje preživljalca. Sodišča pri odmerjanju preživnine v sodnih postopkih mnogokrat v okviru preverjanja sposobnosti za pridobivanje ne upoštevajo meril, ki prikazujejo substanco, v zadostni meri oziroma jih upoštevajo le kot podredne kriterije. Za sodišča je velikokrat pri določanju preživnine najpomembneje, koliko preživljalec mesečno zasluži, ostali kriteriji pa so bolj ali manj zanemarjeni, kar pa ni v skladu z materialnim pravom.
Obstajajo situacije, ko ima preživljalec precejšnje premoženje v obliki nepremičnin ali v obliki kakšnega drugega premoženja, ki neposredno sicer ne prinaša mesečnih donosov, hkrati pa ima (uradno prikazane) nizke mesečne dohodke. V takšnih primerih se sodišča odločijo za določitev nizke preživnine (ki odgovarja izkazanim nizkim dohodkom) in pri tem pa se dejansko zanemari zakonsko določen kriterij za določitev preživnine – materialna substanca. Praksa Višjega sodišča v Ljubljani opozarja, da bi morala sodišča natančno raziskati, kakšne so pridobitne zmožnosti preživljalca, pri čemer ni pomembna le njegova plača, temveč tudi, kakšne dohodke lahko doseže glede na svoje sposobnosti in objektivne okoliščine. Če je preživljalec sposoben za delo, je dolžan izkoristiti vse možnosti za pridobitev dodatnega dohodka, da bi lahko izpolnjeval preživninsko obveznost do preživljanca.
Pri preverjanju zmožnosti preživninskega zavezanca se ne upoštevajo samo dejanski prejemki, torej že izkoriščene možnosti pridobivanja dohodka, temveč tudi neizkoriščene možnosti. Zavezanec je dolžan poiskati in izkoristiti vse možnosti, da lahko preživninske obveznosti, ki imajo prednost pred vsemi drugimi obveznostmi in tudi pred lastnim preživljanjem, izpolni v celoti, kakor to zahtevajo koristi preživljanca.
Zgodi se, da posameznik, ki nima tekočih prihodkov, težko plača določen znesek preživnine. V takšnem primeru bi težko razumeli obveznost, da bi moral posameznik prodajati substanco, zgolj zato, ker jo ima v lasti, da bi posledično lahko plačeval nekoliko višjo preživnino. Vendar je na drugi strani potrebno upoštevati tudi pravice otrok, da se jim zagotovi primerno preživnino, ki bo zadoščala za njihovo življenje, vzgojo, šolanje in izobraževanje, ta obveznost pa se mora razdeliti med oba starša. V ta namen bi moral tisti izmed staršev, ki je zavezan za plačevanje preživnine, tudi prodati del premoženja in iz kupnine plačevati preživnino, če njegovi mesečni dohodki ne bi zadoščali za plačilo teh obveznosti.
Dejstvo je, da mnoga sodišča pri odločanju na prvi stopnji o preživnini spregledajo kriterije za določitev preživnine, saj ne upoštevajo meril, ki v pridobitne zmožnosti vključujejo tudi substanco, ki jo ima preživljalec v lasti. Takšne odločitve predstavljajo napačno uporabo materialnega prava, vendar pa lahko sodišča takšno odločitev tudi skrijejo v drugačne argumente in se na ta način izognejo formalni nepravilni uporabi materialnega prava.
V družinskih sporih je postopek za stranke manj formalen in temelji na dogovarjanju in želji po doseganju sporazuma, zato sodišča mnogokrat med sodnim postopkom nakažejo, kakšna bo končna odločitev. Odvetniki v takšnih primerih raje poskusimo doseči sporazum glede višine preživnine. Odločiti se je potrebno med pravili družinskega prava, ki narekujejo uveljavljanje pravic in izkoriščenje pravnih sredstev za dosego legitimnih ciljev, hkrati pa moramo upoštevati tudi interes preživljanca, ki preživnino nujno potrebuje v kar se da kratkem času.
V takšni situaciji je zato najbolje, da se stranki sporazumeta in podpišeta poravnavo, saj je (vsaj) za preživljanca bolje, da preživljalec tudi dejansko plačuje preživnino, četudi je ta nekoliko manjša. Če preživljanec uspe izposlovati pravnomočno sodbo z visoko preživnino, ki je morda preživljalec ne bo spoštoval in ne bo plačeval preživnine, preživljancu ne koristi kaj dosti, saj mora posledično začeti nov (izvršilni) postopek, ki pa je ponavadi še dolgotrajnejši kot je bil družinski.
[1] Predlog družinskega zakonika predvideva drugačno definicijo družine. V kolikor bi Družinski zakonik bil sprejet v predlagani vsebini, bi bila družina življenjska skupnost otroka z enim ali obema od staršev ali z drugo odraslo osebo, če ta skrbi za otroka in ima po tem zakoniku do otroka določene obveznosti in pravice.
[2] Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR-ZPB1), Ur. l. RS, št. 69-3093/04
[3] Ponavadi v okviru poravnalnega naroka, ki ga morajo sodišča izvesti pred izvedbo prvega naroka glavne obravnave.
[4] Dr. Karl Zupančič, dr. Barbara Novak, Predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, str. 116.
[5] http://www.sodisce.si /znanje/sodna_praksa, ob datumu 28.2.2012.
[6] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 2571/2005 z dne 24.8.2005.
[7] Sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 1483/2005 z dne 7.4.2005.
[8] Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 2207/2010 z dne 23.6.2010.
[9] Sodba Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 4982/2005 z dne 5.1.2006.
[10] Družinski spor, ki je tekel pred Okrožnim sodiščem v Celju opr. št. III P 349/2011.