Pogoji za pridobitev vdovske pokojnine so določeni v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2). Zakon določa, da če umrli še ni bil uživalec pravic iz obveznega zavarovanja, je moral do dneva smrti izpolniti pogoje za predčasno, starostno oziroma invalidsko pokojnino – njegova smrt se šteje kot nastanek I. kategorije invalidnosti. Če je bil umrli že uživalec pravic, so pogoji na njegovi strani izpolnjeni, če je užival predčasno, starostno ali invalidsko pokojnino iz obveznega zavarovanja ali pravice na podlagi invalidnosti iz obveznega zavarovanja. Če pa je zavarovanec oziroma uživalec pravic umrl zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, so pogoji na njegovi strani izpolnjeni, ne glede na to koliko pokojninske dobe je dopolnil.

Vdova oziroma vdovec, v primeru smrti zakonca, lahko v letu 2019, pridobi vdovsko pokojnino z dopolnitvijo določene starosti, če:

• je do smrti zavarovanca oziroma uživalca pravic dopolnil 56 let in šest mesecev starosti ali
• do smrti zavarovanca ali uživalca pravic še ni dopolnil 56 let in šest mesecev starosti, dopolnil pa je že 51 let in šest mesecev, vendar šele po poteku čakalne dobe, ki traja do dopolnitve starosti 56 let in šest mesecev.

Vdova oziroma vdovec, v primeru smrti zakonca, lahko v letu 2019, pa pridobi vdovsko pokojnino ne glede na starost, če:

• je bil do smrti zavarovanca ali uživalca pravic popolnoma nezmožen za delo ali je to postal v enem letu po smrti ali
• mu je po smrti zavarovanca ali uživalca pravic ostal otrok ali več otrok, ki imajo pravico do družinske pokojnine po umrlem in do katerih ima dolžnost preživljanja,
• je v času trajanja oziroma uživanja na podlagi pridobljene pravice do vdovske pokojnine (ob otrocih) postal popolnoma nezmožni za delo, obdrži pravico do pokojnine toliko časa, dokler je podana takšna nezmožnost,
• je v času trajanja oziroma uživanja na podlagi pridobljene pravice do vdovske pokojnine oziroma prejemanja pridobljene pravice do vdovske pokojnine (ob otrocih) dopolnil 56 let in šest mesecev starosti, to pravico trajno obdrži,
• mu je v času uživanja pridobljena pravica do vdovske pokojnine (ob otrocih) prenehala pred dopolnitvijo starosti 56 let in šest mesecev, vendar po dopolnitvi 51 let in šest mesecev starosti, jo ponovno uveljavi pri starosti 56 let in šest mesecev,
• je (vdova) otroka umrlega zavarovanca ali uživalca pravic rodila najkasneje 300 dni po smrti zavarovanca.[1]

Dejstvo je, da se je pokojninska zakonodaja v zadnjih letih precej spreminjala. Z novimi zakoni pride do poseganja v pravice tistih, ki so pravice že pridobili oziroma za določene pravice že izpolnjujejo pogoje in jih upravičeno pričakujejo.

Zakon tudi določa, kdaj se posamezne pravice izgubijo. Tako ZPIZ-2 v 116. členu določa, kdaj se pokojnina preneha izplačevati. Do tega pride, ko uživalec starostne, predčasne, vdovske in družinske pokojnine na območju Republike Slovenije začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost, kar pomeni, da znova pridobi lastnost zavarovanca iz 14., 15., 16. in 17. člena tega zakona.

Uživalcu pokojnine iz prvega odstavka 116. člena ZPIZ-2, ki v tujini začne ponovno delati oziroma opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko zavarovanje, se pokojnina preneha izplačevati z dnem začetka opravljanja dela oziroma dejavnosti.

Če začne uživalec invalidske pokojnine v tujini ponovno delati ali opravljati dejavnost in je na tej podlagi v tujini vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, izgubi pravico do pokojnine z dnem vključitve v zavarovanje.

Problem nastane, ker Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje podatkov iz tujine ne pridobiva sproti, temveč z zamikom, ki je v praksi lahko tudi večleten. Upravičenci ne poznajo pravil in običajno tudi vso pokojnino, ki so jo prejeli, porabijo, saj jo potrebujejo za življenje. Iz tega razloga je šok izredno velik, ko posamezniki prejmejo odločbo Zavoda, da jim je pravica do pokojnine prenehala že pred leti in da morajo razliko sedaj vrniti.

Sodna praksa je na to temo našla odgovor, ki gre v korist upravičencem do pokojnine. V zadevi Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 220/2017 je bilo sporno, ali je prišlo do preplačila in nadalje, ali je upravičenka dolžna Zavodu vrniti znesek izplačane starostne pokojnine ter letni dodatek.

Za odločitev v sporni zadevi so bila odločilna dejstva, da je bila upravičenki tudi v spornem obdobju izplačana starostna pokojnina na podlagi veljavnega pravnega naslova in sicer na podlagi pravnomočne odločbe o priznanju pravice do starostne pokojnine. Pravna podlaga za izplačilo ni odpadla, niti ne gre za stanje, da se pravna podlaga ne bi uresničila. Ker gre za pravnomočno odločbo, tako tudi ni mogoče govoriti, da bi bila tožnica brez pravnega temelja obogatena na škodo Zavoda.

V pravnomočno odločbo je mogoče poseči le z izrednimi pravnimi sredstvi. V sporni zadevi pa je bilo nenazadnje izplačilo tudi že realizirano, tako da pokojnine ni mogoče prenehati izplačevati za nazaj, temveč le za naprej.

Takšno stališče je pred prej navedeno zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča zavzelo tudi Vrhovno sodišče, ki je v zadevi opr. št. VIII Ips 20/2015 odločilo, da za izdajo odločbe v rednem postopku o tem, da zavarovanec nima pravice do izplačevanja za nazaj (ko je to pravico imel na podlagi pravnomočne odločbe), v ZPIZ-1 ni podlage. To sicer ne pomeni, da takšne odločbe zavod ne sme izdati, vendar pa jo lahko izda le z veljavnostjo za naprej (npr. hkrati z izdajo odločbe o ugotovitvi lastnosti zavarovanca).

Zavarovanec pridobi pravico do invalidske pokojnine in do njenega izplačevanja ob izpolnjevanju zakonsko določenih pogojev. Ker je uživanje pravice vezano na daljše časovno obdobje, se lahko dejansko stanje v tem obdobju spremeni, tako da se spremeni ali celo odpade pravna podlaga za nadaljnje uživanje pravice. Če zavarovanec zamolči relevantno spremembo dejstev, ki so mu znana in ki bi pomenila spremembo njegove pravice oziroma upravičenost do izplačil, ima zavod možnost izterjati preveč plačane zneske na podlagi pravil o odškodninski odgovornosti, sicer pa tudi na podlagi 275. člena ZPIZ-1. V tej določbi ima izrecno pravno podlago, da v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih izda odločbo o ugotovitvi preplačila in načinu, po katerem mu bo preplačilo povrnjeno (tretji odstavek 275. člena ZPIZ-1).

Z izdajo izpodbijanih odločb za nazaj pa je Zavod dejansko posegel v pravnomočno urejeno razmerje na način, za katerega v procesnem smislu ni zakonite podlage. Takšen poseg je v nasprotju z institutom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave RS in zanj Zavod tudi v določbah 178. in 275. člena ZPIZ-1 ni imel podlage.

Za prejemnike pokojnine, katerim je izdana odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je pomembno, da se ob prejemu posvetujejo s pravnim strokovnjakom, ki jim bo pojasnil, kakšne posledice lahko ima odločba Zavoda zanje. Zaradi očitno nejasnega stališča (vsaj z vidika Zavoda) so v postopku mogoče napake, zaradi katerih upravičenci niso dolžni vračati že prejetih pokojnin, vendar pa se mora zoper takšno nezakonito odločbo pravočasno reagirati in jo izpodbijati s pravnimi sredstvi.