V praksi je pogosto, da upniki zaradi pravnih dejanj dolžnikov, ostanejo brez poplačila svojih terjatev. V takih primerih je upnikom na voljo institut izpodbijanja dolžnikovih pravnih dejanj, ki je opredeljen v Obligacijskem zakoniku (OZ) in omogoča, da upniki izpodbijajo tista pravna dejanja svojih dolžnikov, ki so bila storjena na škodo upnikov in zaradi katerih dolžnik nima več dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Za primere, kadar je nad dolžnikom začet stečajni postopek, se za izpodbijanje pravnih dejanj stečajnega dolžnika ne uporabijo določbe OZ, pač pa določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki institut izpodbijanja pravnih dejanj (stečajnega) dolžnika urejajo nekoliko drugače.
Izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika predstavlja pomembno sredstvo za zaščito upnikovih interesov. OZ v 255. členu določa, da lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Ključno pri tem je vprašanje, ali je dolžnik s svojimi pravnimi razpolaganji zmanjšal sredstva v tolikšni meri, da ni več sposoben poplačati svojega upnika.
Za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj morata biti po OZ izpolnjena še dva pogoja. Za odplačna pravna dejanja OZ določa, da je dolžnik moral vedeti ali bi moral vedeti, da s svojim ravnanjem škoduje svojim upnikom, kar je moralo biti znano tudi tretji osebi, s katero ali v korist katere je bilo pravno dejanje storjeno. Če je tretji dolžnikov zakonec ali bližnji sorodnik, se domneva, da je tretjemu to bilo znano.
Za neodplačna razpolaganja pa zakon določa domnevo, da je dolžnik vedel, da s takim razpolaganjem škoduje upnikom, za izpodbijanje pa se ne zahteva, da je bilo to znano ali bi moralo biti znano tretji osebi.
*Več v članku Anje Rejec, mag. prava, objavljenem v reviji Pravna praksa, št. 3, 2024, dne 18.1.2024, str. 10-11.