Na ravni Slovenije, kot tudi Evropske unije (EU), so bili v zadnjih letih, za potrebe zmanjšanja brezposelnosti med mladimi, sprejeti številni ukrepi, namenjeni spodbujanju podjetništva za mlade. V Sloveniji so bili sprejeti ukrepi v obliki sofinanciranja projektov in svetovanja mladim pri začetkih njihove podjetniške poti. Vendar se ti ukrepi v praksi ne uresničujejo v takšni obliki, kot bi bilo to potrebno. Ravno nasprotno, nekateri organi (zlasti inšpekcijski organi) postopajo na način, da mlado podjetništvo »zatrejo že v samem začetku«, še preden mladim svojo podjetniško idejo sploh uspe razviti in uresničiti do te mere, da jim omogoči preživetje.

Sam sem se seznanil s primerom mlade podjetnice, ki je pričela z opravljanjem gostinske dejavnosti, in sicer je od svojega prejšnjega delodajalca prevzela gostinski lokal, vključno z enim zaposlenim delavcem na delovnem mestu natakarja. Preden je pričela z opravljanjem samostojne gostinske dejavnosti v pravnoorganizacijski obliki samostojnega podjetnika (s.p.), se je pozanimala pri izpostavi AJPES – točki Vem, katera dejanja mora za uspešno registracijo s.p. in zaposlitvijo oseb opraviti. V skladu s pridobljenimi informacijami je registrirala s.p. in od lastnika objekta na poslovnem naslovu, kjer se gostinski lokal nahaja, pridobila overjeno izjavo lastnika objekta, ki ji dovoljuje poslovanje na tem naslovu. Pred pričetkom opravljanja samostojne dejavnosti je z delavcem sklenila pogodbo o zaposlitvi in še isti dan skupaj z overjeno izjavo lastnika objekta, delavca želela prijaviti v obvezna socialna zavarovanja.  Na točki eVem je pridobila informacijo, da delavce v obvezna socialna zavarovanja mogoče prijaviti le preko portala eVEM. Glede na to da je bila sama na začetku podjetniške poti,  je za podajo prijave v obvezna socialna zavarovanja preko portala eVem pooblastila računovodski servis.

Zaposleni na računovodskem servisu je še istega dne (v četrtek), ko je bila pogodba o zaposlitvi z delavcem podpisana, overjeno izjavo lastnika objekta, skupaj s pooblastilom, odnesel na najbližjo izpostavo AJPES. Na izpostavi AJPES so izjavo lastnika objekta sprejeli, odklonili pa so prevzem pooblastila računovodskemu servisu za izvedbo vpisov preko portala eVem z obrazložitvijo, da pooblastilo ni potrebno. Zaposleni na računovodskem servisu je nato pooblastilo odnesel še na drugo izpostavo AJPES, kjer pa so pooblastilo izgubili. Podjetnica je zato naslednji dan (v petek) pooblastilo poslala direktno na sedež AJPES. Vse dokler pooblastilo računovodskemu servisu v portal eVEM ni bilo vneseno, podjetnica delavca ni mogla prijaviti v obvezna socialna zavarovanja. Podjetnica je bila kljub temu, da delavca (brez svoje krivde) ni mogla prijaviti v obvezna socialna zavarovanja, primorana z naslednjim tednom pričeti z opravljanjem gostinske dejavnosti, saj bi v nasprotnem primeru imela gostinski lokal zaprt in tako že na začetku svoje podjetniške poti utrpela težko nadomestljivo poslovno škodo.

Ravno prvi dan pa je gostinski lokal obiskala mobilna enota Inšpektorata RS za delo, ki je preverjala, ali podjetnica spoštuje delovnopravne predpise. Ugotovil je, da podjetnica, kot to določa drugi odstavek 45. člena  Zakona o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ-1), pred začetkom opravljanja dela delavca ni prijavila v obvezna socialna zavarovanja. Podjetnica ob inšpekcijskem pregledu v gostinskem lokalu ni bila navzoča, inšpekcija pa je zaposlenemu izdala odločbo, s katero mu je prepovedala nadaljnje opravljanje dela. Podjetnica se je z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu seznanila šele 14 dni kasneje, v tem vmesnem času pa je postalo pooblastilo, s katerim je računovodski servis pooblastila za vpise preko portal eVem, končno aktivno in še isti dan je bila opravljena tudi prijava delavca v obvezna socialna zavarovanja.

Inšpektorat je nato zaradi naknadno izvedene prijave, odločbo o prepovedi opravljanja dela delavca razveljavil. Takoj, ko se je podjetnica z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu seznanila, je inšpekcijskemu organu posredovala dokazilo o prijavi delavca v obvezna socialna zavarovanja, vendar je inšpektorat kljub temu izdal odločbo, s katero je ugotovil kršitev prve alineje 5. člena Zakona o preprečevanju dela in zaposlovanja na črno (ZPDZC-1), ter podjetnici izrekel globo v višini 5.000,00 EUR in stroške postopka v znesku 500,00 EUR zgolj iz razloga, ker je delavec pričel z opravljanjem dela pred prijavo v obvezna socialna zavarovanja. V inšpekcijski odločbi organ sploh ni obrazložil, na podlagi katerih dejstev je prišel do zaključka, da je izrek globe upravičen, še manj pa, da bi sploh presojal okoliščine, zakaj delavec ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja. Nenazadnje se v prekrških smiselno uporabljajo pravila Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki pozna dve obliki krivde in sicer naklep in malomarnost (8. člen ZP-1). Inšpekcijski organ pa nobene od oblik krivde sploh ni ugotavljal, še manj pa svojo odločitev obrazložil, ampak je zgolj na podlagi dejstva, da delavec ni bil prijavljen v obvezna socialna zavarovanja arbitrarno odločil, da gre za kršitev prve alineje 5. člena ZPDZC-1 in podjetnici izrekel globo.

Inšpekcijski organ je podjetnici globo izrekel, ne da bi podjetnici omogočil dodatni rok, kot mu to omogoča 16. člen Zakona o inšpekciji dela (ZID-1), v katerem bi podjetnica lahko delavca prijavila v obvezna socialna zavarovanja. Vsekakor bi bilo navedeno podaljšanje roka v konkretni zadevi smiselno, saj podjetnica ni po svoji krivdi delavca prepozno prijavila v obvezna socialna zavarovanja, ampak iz razlogov, ki so bili zunaj njene sfere obvladovanja. Do prepozne prijave je prišlo zaradi nepravilnega in nepravočasnega postopanja izpostav AJPES. Nadalje pa bi inšpekcijski organ lahko tudi posegel po milejši obliki sankcije, ki mu je po ZID-1 na voljo, in sicer bi lahko glede na vse okoliščine podjetnici glede izrekel le opozorilo.

S prikazom zgornjega primera sem skušal prikazati, da je Slovenija kljub določenim ukrepom, ki jih je sprejela z namenom spodbujanja podjetništva mladih, še vedno zelo daleč od tega, da bi imeli njeni ukrepi vidne rezultate v resničnem življenju. Uspešen razvoj podjetništva pri mladih namreč zavirajo nezadostne informacije s strani pristojnih organov pri katerih se opravi registracija podjetniške dejavnosti ter togi in neživljenjski pristopi inšpekcijskih organov, ki v primeru kršitve delovnopravne oz. druge zakonodaje, do katerih največkrat pride prav zaradi nezadostnih informacij oz. neustreznega postopanja s strani pristojnih organov oz. nevednosti mladih podjetnikov, zgolj »slepo« sledijo črki zakona. Inšpekcijski organi bi morali v primerih kot je predstavljen pristopiti bolj »življenjsko« in pred sprejetjem odločitve o tem, kakšno sankcijo bodo izrekli, upoštevati vse okoliščine posameznega primera ter načelo sorazmernosti med težo kršitve in posledicami, ki bodo kršitelju zaradi izrečene sankcije nastale.  S takšnim pristopom bi lahko inšpekcijski organ pravilno ocenil, ali je izrek globe glede na težo kršitve sploh smiseln, in ali morebiti ni ustreznejša kakšna (npr. v obliki opozorila) milejša oblika sankcije.

Takšen neživljenjski pristop inšpekcijskih organov, ki je pretežno usmerjen v kaznovanje prekrškarjev (retributivnost), zaradi česar je pri mladih podjetnikih prisoten konstanten strah pred sankcioniranjem z izrekanjem visokih glob, je ključni razlog za to, da se številni mladi za samostojno podjetniško pot v Sloveniji ne odločijo in namesto tega svoje podjetniške ideje uresničujejo v tujini, kjer organi v drugih evropskih državah opravljajo specialno preventivno funkcijo (v obliki ozaveščanja prekrškarjev, opozorili) in globe izrekajo le izjemoma ob najhujših kršitvah, kjer izrekanje milejših sankcij ni primerno.

Primerno bi bilo, da bi slovenski nadzorni organi sledili praksi, ki je vzpostavljena v drugih evropskih državah in je usmerjena v ozaveščanje mladih podjetnikov, saj je le na takšen način mogoče doseči, da se bodo mladi v Sloveniji odločili za samostojno podjetniško pot ter s tem prispevali k zmanjšanju brezposelnosti.