V zadnjih letih je postalo popolnoma običajno, da gostinci in lastniki trgovin ali storitvenih salonov prejemajo položnice za plačevanje prispevkov t.i. kolektivnim organizacijam, ki naj bi zastopale vse tiste, ki so tako ali drugače povezani z glasbo. Najbolj znane takšne organizacije so SAZAS, Zavod IPF in Zavod AIPO. Vsem tem organizacijam je skupno, da je njihov cilj kolektivno varstvo intelektualne lastnine na področju glasbe in razvoj glasbene industrije, pravico do takšno udejstvovanje pa črpajo iz odločb, ki jim jih je podelil Urad RS za intelektualno lastnino.
Postavlja se vprašanje, ali so gostinci in lastniki trgovin ali storitvenih salonov, ki v svojih prostorih predvajajo glasbo, res dolžni plačevati zgoraj predstavljenim kolektivnim organizacijam? Sodna praksa še ni enotna, v vsakem primeru pa se bolj nagiba na stran uporabnikov glasbe kot pa v prid kolektivnih organizacij, saj je pravna podlaga, iz katere kolektivne organizacije izhajajo, nejasna.
V časih, ko so obremenitve gospodarstva že zelo visoke, se postavlja vprašanja pravilnosti in smiselnosti plačevanja nadomestila kolektivnim organizacijam, za katere marsikaj ni jasno, še najmanj pa pravna podlaga za takšno nadomestilo. Dejstvo je, da večina gostincev oziroma drugih, ki uporabljajo pri svojem delu glasbo kot kuliso, prostovoljno pristanejo na to plačilo, pomembno pa je vedeti, da so tisti, ki se temu uprejo, pred sodiščem načeloma uspešni. Res je, da se velika večina postopkov konča s poravnavo, pomembno pa je vedeti, da sodna praksa (še) ni podelila splošnega sodnega varstva aktivnostim kolektivnih organizacij.
Kolektivnim organizacijam je tudi skupno, da vse promovirajo, kako jim je dobro znano, da se gostinci ter lastniki trgovin ali storitvenih salonov ne ukvarjajo s prodajo glasbe, pa vendar jim pripisujejo dodaten zaslužek zaradi prijetne zvočne kulise, ki se razlega po njihovih prostorov. Ker bi naj prijetna glasba v ozadju dobro vplivala na zaposlene, bi to naj pripomoglo k boljšemu poslovanju teh lokalov.
S sklicevanjem na Ustavo RS, ki naj bi vsakemu človeku zagotavljala pravico, da od svojega dela tudi živi, ter da nihče nima pravice uporabljati tistega, kar ni njegovo, če nima dovoljenja lastnika, kolektivne organizacije prepričujejo gostince ter lastnike trgovin ali storitvenih salonov, da naj z njimi podpišejo pogodbo ter na tej podlagi plačujejo nadomestilo za uporabo glasbe.
Tisti uporabniki oziroma predvajalci glasbe, ki podpišejo pogodbo, se s tem zavežejo, da bodo plačevali obveznosti do kolektivnih organizacij, vendar pa še vedno ostaja odprto vprašanje, ali so takšno pogodbo res dolžni podpisati ali ne.
Uporabnike oziroma predvajalce glasbe, ki pogodbe ne podpišejo, običajno kmalu obiščejo terenski zastopniki kolektivnih organizacij in preverijo, kakšna glasba se predvaja v njihovem lokalu. Če ugotovijo, da se glasba predvaja, sprva sicer ponudijo v podpis pogodbo, vendar pa tistim, ki to odklonijo, vseeno pošljejo račun. Kolektivne organizacije neplačnike običajno opominjajo, v primeru ignorance pa sprožijo tudi sodne postopke. Na tem mestu pa se situacija za kolektivne organizacije običajno zaplete, saj terenski zastopnik ne more preveriti, ali se v lokalu predvaja glasba iz spektra, za katerega imajo ustrezno pooblastilo.
V vsakem sodnem postopku mora tožnik dokazati, da je upravičen zahtevati tisto, kar zahteva od toženca. Pri tem mora izkazati temelj za svojo terjatev ter višino svojega zahtevka. Če temelja ali višine svojega zahtevka ne mora dokazati pred sodiščem, sodišče s sodbo tožbo zavrne.
V primeru kolektivnih organizacij se na njihovi strani pojavi problem, saj ne morejo izkazati aktivne legitimacije, saj zelo težko dokažejo, katera glasba se je v lokalu, ki ga je obiskal terenski zastopnik, predvajala. Gre za to, da vse kolektivne organizacije niso zastopniki vseh glasbenikov po celem svetu, temveč imajo določen spekter izvajalcev ali proizvajalcev fonogramov, ki so jim podelili pooblastilo za upravljanje njihovih pravic intelektualne lastnine.
Zgolj splošne navedbe kolektivnih organizacij v sodnih sporih, da bi naj uporabniki oziroma predvajalci glasbe v svojih poslovnih prostorih predvajali glasbo in uporabljali avtorska dela ne zadoščajo. Tožnik (kolektivna organizacija) mora v sodnem postopku dokazati, da so pri tožencu oziroma v njegovem poslovnem objektu bili predvajani fonogrami, ki bi sodili v varovani repertoar tožnika.
Sodni postopki so tudi razkrili, da iz dovoljenj Urada RS za intelektualno lastnino, na katerega se sklicujejo kolektivne organizacije, ne izhaja, da bi kolektivne organizacije bile upravičene do uveljavljanja vseh pravic v vezi sekundarnega radiofuznega oddajanja, saj so dovoljenja običajno limitirana na druge pravice, ki pa dajejo podlage za aktivno legitimacijo kolektivnih organizacij v sodnih postopkih zaradi izterjave neplačanih nadomestil.
Dejansko imajo kolektivne organizacije težavo v sodnih postopkih, saj ne morejo dokazati, da naj bi toženec nezakonito javno priobčeval fonograme v določenem spornem obdobju. Tožeča stranka z ničemer ne izkaže, da bi prihajalo do predvajanja varovanih del v celotnem vtoževanem obdobju, saj se lahko tožnik sklicuje zgolj na posamezne obiske lokala s strani svojega terenskega kontrolorja, ki pa bi naj bil v poslovnem prostoru zgolj nekajkrat.
Tožeča stranka tako običajno neutemeljeno zahteva plačilo nadomestila za celotno vtoževano obdobje, saj ne more dokazati uporabe varovanih del skozi celotno obdobje. Tudi v kolikor bi sodišče upoštevalo, da se je v času terenske kontrole ugotovila uporaba fonogramskih del (in da je pri tem šlo za poseg v varovane pravice tožeče stranke), s tem še ni izkazana tudi uporaba skozi celotno vtoževano obdobje.
Vendar pa težave nimajo samo tisti, ki v svojih lokalih predvajajo glasbo, ampak tudi tisti, ki imajo v svojih lokalih televizije. V podobnem postopku je kolektivna organizacija, ki je tožila gostinca, ki je v svojem lokalu imel televizijo, navajala, da nadomestila tožeči stranki ni treba plačevati le tedaj, ko so bile pravice z izvornimi imetniki sorodnih pravic na avdiovizualnih delih urejene, pri čemer pa bi naj tožena stranka (gostinec) s tem, ko je predvajala fonograme preko kabelske TV, predvajala tudi avdiovizualna dela, pri katerih pravice z izvornimi imetniki pravic naj ne bi bile urejene (npr. reklame, oddaje, kjer se v ozadju predvaja glasba…).
Tudi navedbe so v postopku ostale na ravni pavšalnosti in so povsem neizkazane. Tožeča stranka niti ni opredelila, katere reklame bi se naj predvajale in bi naj predstavljale kršitev varovanih del tožeče stranke in pri katerih pravice z izvornimi imetniki sorodnih pravic naj ne bi bile urejene. Tožeča stranka niti ni dokazala, da bi se naj v konkretnem primeru sploh predvajale reklame.
Tudi sicer pa tožeča stranka neutemeljeno širi svoje pravice, da je upravičena do nadomestila tudi v primeru predvajanja morebitnih naključnih reklam. Tožeča stranka bi morala konkretno izkazati kršitev konkretnih varovanih del, saj je le v tem primeru upravičena do nadomestila.
Popolnoma v vseh sodnih postopkih pa se zadeva zakomplicira glede višine izterjevanega. Kolektivne organizacije se sklicujejo na nekakšne svoje tarife, ki so nerazumljive in predvsem nezakonito sprejete.
Ni razumljivo, zakaj se tožeča stranka v sodnih postopkih glede višine nadomestila sklicuje na svojo tarifo, saj bi bilo potrebno v konkretnem primeru uporabiti kvečjemu Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja posamezne kolektivne organizacije, ki je bil sklenjen med kolektivnimi organizacijami, OZS in ZTG GZS, glede na 5. člen sporazuma, ki določa osebno veljavnost sporazuma (uporabnik v okviru gostinske dejavnosti), ki je bil objavljen v Uradnem listu RS št. 106/2007. Mesečno nadomestilo po tem sporazumu bi tako moralo biti zgolj 8,35 EUR.
Glede tega vprašanja je tudi že oblikovana sodna praksa, sodišča so namreč zavrnila stališče tožeče stranke glede uporabe Tarife (Ur.l.RS št. 68/2005) za konkretne primere (glej npr. VSL I Cpg 102/2013).
Dejstvo je, da vse predstavljene kolektivne organizacije, ki varujejo intelektualne pravice, povezane z glasbo, pretiravajo, ko se predstavljajo kot varuha glasbenikov in drugih, povezanih z glasbeno industrijo. Dejstvo je, da imajo v vsakem primeru omejeno pooblastilo, saj lahko zastopajo le tiste, ki s katerimi so dejansko podpisali kak sporazum o zastopanju njihovih interesov. V praksi pa je nemogoče dokazati, da je posameznik uporabljal glasbo ravno tistega, katerega zastopa posamezna kolektivna organizacija.
V časih, ko so obremenitve gospodarstva že zelo visoke, se postavlja vprašanja pravilnosti in smiselnosti plačevanja nadomestila kolektivnim organizacijam, za katere marsikaj ni jasno, še najmanj pa pravna podlaga za takšno nadomestilo. Dejstvo je, da večina gostincev oziroma drugih, ki uporabljajo pri svojem delu glasbo kot kuliso, prostovoljno pristanejo na to plačilo, pomembno pa je vedeti, da so tisti, ki se temu uprejo, pred sodiščem načeloma uspešni. Res je, da se velika večina postopkov konča s poravnavo, pomembno pa je vedeti, da sodna praksa (še) ni podelila splošnega sodnega varstva aktivnostim kolektivnih organizacij.