Pred začetkom vsakega sodnega postopka (z izjemo kazenskih zadev), sodišče od tistega, ki uveljavlja sodno varstvo, zahteva plačilo sodnih taks, ki so določene v Zakonu o sodnih taksah. Stranke po vložitvi dokumenta, s katerim se postopek začne, prejmejo plačilni nalog z odmerjeno sodno takso. Zaradi relativno visokih sodnih taks je marsikateremu posamezniku onemogočen dostop do sodišča, saj njihovega plačila ne zmore.
Zahteva po dejanskem in učinkovitem izvrševanju pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva zakonodajalcu prepoveduje postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno izvrševanje. Zakonodajalca ima ustavnopravna dolžnost, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev.
Aktualna ureditev je bila z vidika ustavno varovanih pravic sporna, zato je Višje sodišče v Mariboru vložilo na Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah.
Po presoji zakonske ureditve, je Ustavno sodišče z ustavno odločbo št. U-I-191/14 z dne 12.2.2015 odločilo, da ureditev, ki možnost celotne oprostitve plačila sodne takse pogojuje s prejemanjem mesečnih dohodkov v višini minimalnega dohodka, torej na zgolj 269,20 EUR ali manj, ob hkratnem (delnem) zvišanju sodnih taks oziroma uvedbi novih sodnih taks, upoštevaje pri tem, da opustitev plačila sodne takse onemogoča vsebinski preizkus vloge stranke, izvrševanje pravice do dostopa do sodišča in pravice do pravnega sredstva ureja na tako utesnjujoč način, da posega v človekovi pravici do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave (tudi ko gre za dostop do Vrhovnega sodišča) in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
Ker je teža posledic posega v pravici do sodnega varstva in do pravnega sredstva za socialno šibke posameznike, ki niso upravičeni do denarne socialne pomoči, nesorazmerna s koristmi ugodnega javnofinančnega učinka zaostritve pogojev za celotno oprostitev taksne obveznosti (ta je ostal celo nekonkretiziran), je po mnenju Ustavnega sodišča zakonodajalec porušil ravnovesje med legitimnim državnim interesom zaračunavanja sodnih taks in interesom socialno šibkih posameznikov, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva, ne glede na svoj socialni položaj. Izpodbijana ureditev je zato v neskladju s pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva.
Ustavno sodišče je v svoji odločbi zapisalo še, da izpodbijani prvi odstavek 11. člena ZST-1 določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialnovarstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-85/14 z načinom izvršitve določilo, da do odprave protiustavnosti, ki jo je ugotovilo, sodišče oprosti stranko plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. A contrario sme sodišče stranko, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa ali ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, ob izpolnjenih pogojih iz drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 le delno oprostiti plačila sodne takse ali ji odobriti obročno plačilo ali odložiti plačilo sodne takse. Prvi odstavek 11. člena ZST-1 je tako v tesni zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1. Predmet presoje pa je tisti del prvega odstavka 11. člena ZST-1 v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1, ki sodišču preprečuje, da oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, čeprav stranka ni prejemnica denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje pogojev za njeno pridobitev, a bi bila tudi s plačilom delne sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.
Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ta ustavna določba ne zagotavlja zgolj formalne zagotovitve dostopa do sodišča, temveč iz nje izhaja tudi pravica do učinkovitega sodnega varstva, kar pomeni, da mora država zagotoviti možnost za učinkovito izvrševanje te pravice vsakomur, ne glede na okoliščine in ovire socialne narave.
Ustava v 25. členu vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti ali nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Pritožbe, za katere se uporablja ZPP, so devolutivno pravno sredstvo zoper odločitve sodišč prve stopnje in so zakonska izpeljava človekove pravice do pravnega sredstva v sodnih postopkih.
Iz pravice do sodnega varstva ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo (odločba št. U-I-112/98, 6. točka obrazložitve), iz pravice do pravnega sredstva pa ne izhaja, da bi morala država zagotoviti brezplačno vlaganje pravnih sredstev (odločba št. U-I-213/03 z dne 12. 1. 2006, Uradni list RS, št. 13/06, in OdlUS XV, 2, 29. točka obrazložitve). Država torej lahko dostop do sodišč in vlaganje pravnih sredstev pogojuje s plačilom sodnih taks, podlago za to ima v 146. členu Ustave. Namen sodne takse je, da stranke delno krijejo stroške, ki nastanejo z delom sodišč, torej plačilo konkretne storitve, praviloma v zasebnem interesu.
Tudi Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) obveznosti plačevanja sodnih taks za tožbe ali pritožbe v civilnih zadevah ne pojmuje kot takšno omejitev izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki bi bila per se nedopustna. Vendar v svojih odločitvah poudarja, da mora biti zagotovljeno pravo ravnotežje med državnim interesom zaračunavanja sodnih taks na eni strani in interesom posameznikov uveljaviti svoje zahtevke pred sodišči na drugi.
Zakonodajalec je s tem, ko je v ZST-1 uzakonil institut oprostitve plačila sodne takse in uredil pogoje za uveljavitev te pravice, izpolnil ustavno in konvencijsko zahtevo zagotoviti dejansko in učinkovito pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali pomeni izpodbijana ureditev zgolj z zakonom predpisan način uresničevanja človekovih pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva, ki je nujen zaradi same narave obeh pravic (drugi odstavek 15. člena Ustave), ali pa pomeni poseg v ti pravici (tretji odstavek 15. člena Ustave). Prvi je skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavnoskladen že, če ni nerazumen, medtem ko je poseg v človekovo pravico ustavno dopusten le, če prestane t. i. strogi test sorazmernosti.
Človekove pravice je dopustno omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Po ustaljeni ustavnosodni presoji je omejitev človekove pravice ali temeljne svoboščine dopustna, če zakonodajalec sledi ustavno dopustnemu cilju in je omejitev skladna s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).
Strožji pogoji za polno taksno oprostitev v primerjavi s pogoji, ki so se izoblikovali v sodni praksi po prej veljavni ureditvi, vplivajo na število taksno zavezanih strank, ob večjem številu taksno zavezanih strank pa je logično predpostaviti zvišanje prihodkov države iz naslova sodnih taks. Namen sodnih taks je, da stranke vsaj delno krijejo stroške za delovanje sodišč, ki jih mora država zagotavljati za učinkovito uveljavljanje pravice do sodnega varstva.
Ne da bi Ustavno sodišče presojalo primernost in nujnost posega, ocenjuje, da je ta nesorazmeren v ožjem smislu. V okviru presoje tega elementa Ustavno sodišče tehta, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo nastale zaradi posega.
Namen instituta oprostitve plačila sodne takse je omogočiti socialno šibkim upravičencem dejanski dostop do sodišč in uveljavljanje pravnih sredstev ter tako odstraniti zanje nepremostljivo oviro za sodno varstvo pravic in za uveljavljanje pravnih sredstev. Ta institut je usodnega pomena za pravico do sodnega varstva in pravnega sredstva v primerih, v katerih je plačilo dolžne takse pogoj za vsebinsko obravnavo vloge ali pravnega sredstva.
Zaostritev praga za upravičenost do polne oprostitve plačila sodnih taks na upravičenost do denarne socialne pomoči oziroma na višino minimalnega dohodka, torej na zgolj 269,20 EUR mesečnih dohodkov, pomeni glede na obrazloženo v razmerju s koristmi cilja nesorazmeren poseg v pravico do sodnega varstva in pravico do pravnega sredstva. Teža posledic izpodbijane ureditve za socialno šibke posameznike, ki niso upravičeni do denarne socialne pomoči, je celo očitno nesorazmerna s koristjo, povezano z neopredeljenim ugodnim javnofinančnim učinkom zvišanja prihodkov države iz tega naslova. Z zaostritvijo pogojev za polno taksno oprostitev na višino minimalnega dohodka je zakonodajalec zato porušil ravnovesje med legitimnim državnim interesom zaračunavanja sodnih taks in interesom socialno šibkih posameznikov, da lahko učinkovito dostopajo do sodišča in učinkovito uveljavljajo pravna sredstva, ne glede na svoj socialni položaj.