Gospodarska družba iz okolice Celja je tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa oziroma natančneje določenega sodišča, ki je napačno vročilo tožbo toženi stranki v nekem drugem postopku, ki ga je prvo omenjena gospodarska družba začela zoper njo. Tožena stranka v tem postopku je bilo podjetje iz Republike Makedonije. Sodišče je podjetju iz Makedonije vročilo tožbo neposredno po pošti v Republiko Makedonijo, čeprav Bilateralna konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo določa vročanje sodnih pisanj po diplomatski oz. konzularni poti. Toženo podjetje iz Makedonije je poziv sodišča ignoriralo in na tožbo ni odgovorilo, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, vendar pa gospodarska družba iz okolice Celja v Makedoniji ni mogla doseči priznanja in izvršitve sodbe, ker je makedonsko sodišče štelo, da je bila tožba makedonskemu podjetju napačno vročena.

V postopku je bilo dokazano, da je bilo ravnanje sodišča nedvomno bilo protipravno. Zato se je postopku zoper državo sodišče ukvarjalo predvsem s presojanjem preostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Gospodarski družbi iz okolice Celja se je sprva očitalo, da ni predlagala razveljavitve klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti izdane zamudne sodbe, zaradi česar bi naj ta gospodarska družba zamudila priložnost preprečiti nastanek škode, s tem pa naj bi bilo utemeljeno pretrganje vzročne zveze med protipravnim ravnanjem in škodo. Posledično bi morala gospodarska družba sama nositi škodne posledice neizvršljive sodbe.

Tožeča stranka je v postopku večkrat izpostavila, da je sodišče v celoti odločalo mimo trditvene podlage tožene stranke. Tožena stranka določenih ugovorov sploh ni podala oziroma jih ni podala pravočasno, zaradi česar gre v takem primeru za povsem samovoljno širjenje trditvene podlage tožene stranke s strani sodišča samega. Sodišče je toženi stranki neupravičeno pomagalo. S takim postopanjem sodišča je bila podana kršitev pravil postopka in sicer kršitev razpravnega načela iz 7. člena ZPP, kar je imelo vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je sodišče ravno na te okoliščine oprlo svojo odločitev.

Sodišče je tako s svojim ravnanjem v tem delu izrazito preferiralo toženo stranko, saj je odločalo povsem mimo trditev ter s tem tudi kršilo pravico tožeče stranke do izjave, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka, saj ta dejstva sploh niso bila del ugovorov tožene stranke in se tako kontradiktorno po naravi stvari niso mogla obravnavati.

Višje sodišče je te nepravilnosti prepoznalo in poudarilo, da v zvezi z ugotavljanjem protipravnega ravnanja Okrožnega sodišča pri vročanju sodnih pisanj toženi stranki – pravni osebi iz Makedonije, sodišče ni ubralo pravilnega načina, saj je možnost neposrednega vročanja med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo izključena ter dodalo, da je »tako potrebno zaključiti, da vročitev sploh ni bila opravljena.«

Ravno tako je Višje sodišče izpostavilo, da zgoraj navedeno kaže na to, da ni mogoče sprejeti argumentacije sodišča prve stopnje o nenastopu formalne pravnomočnosti zamudne sodbe, ki dejansko pomeni neizpodbojnost z rednimi pravnimi sredstvi in ki odpade v primeru, če pride do razveljavitve pravnomočne odločitve z izrednimi pravnimi sredstvi.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožnici, ko navaja, da bi po sodišču prve stopnje sugerirani način ravnanja, na katerem temelji sprejeta odločitev, dejansko pomenil zanjo propad in sicer ne samo zaradi zastaranja terjatve, temveč zaradi prenehanja njenega dolžnika, makedonske firme, ki je v času trajanja postopka najprej spremenila firmo in ustanovitelja, sedaj pa je že izbrisana iz sodnega registra.

Stališče sodišča prve stopnje je bilo sicer povsem neživljenjsko in absurdno. Gre za prelaganje odgovornosti za lastno protipravno ravnanje tožene stranke (državni organ) na tožečo stranko (zasebno družbo), ki je v postopku zoper svojega dolžnika dejansko uspela in ni imela niti pravnega niti dejanskega interesa za razveljavitev klavzule o pravnomočnosti in izvršljivosti.

Pravni in dejanski interes za razveljavitev klavzule ima izključno stranka v škodo katere je bila taka klavzula izdana. Torej ne gre le za prelaganje odgovornosti z države na tožečo stranko, ampak tudi za prelaganje odgovornosti iz tožene stranke, v breme katere je bila izdana zamudna sodba ( in ki je bila tako s tožbo kot tudi zamudno sodbo seznanjena, kar med pravdnima strankama sploh ni sporno) na tožečo stranko. Ob odsotnosti pravnega interesa je vprašljiv tudi sam izid postopka razveljavitve klavzule pravnomočnosti in izvršljivosti in gre torej zgolj za neke hipotetične predpostavke sodišča prve stopnje.

Gre za izkustveno in življenjsko nevzdržno interpretacijo sodišča prve stopnje in tudi vsi nadaljnji zaključki sodišča prve stopnje izvirajo iz iste nevzdržne in arbitrarne predpostavke. Stališče sodišča ruši zaupanje v pravo in pravno varnost kot ustavnopravno varovano načelo. Sodišče pravico do pravnega sredstva uporabi in interpretira dejansko proti osebi, v korist katere je taka pravica določena. Sodišče želi povedati, da je naloga in breme tožeče stranke popravljati napake tako sodišča samega (oziroma RS). S tem pa sodišče nalaga preveliko in nesorazmerno breme na tožečo stranko in se pretirano preferira toženo stranko.

Sodišče je s kršitvijo pravil o trditvenem in dokaznem bremenu ter razpravnega načela storilo bistveno kršitev pravil postopka, ki so imela vpliv na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede na to, da tožena stranka substanciranih ugovorov v tej smeri sploh ni podala pravočasno gre tudi za absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.