Pravica do objave popravka je eno od temeljnih pravnih sredstev, ki posameznikom in pravnim osebam omogoča zaščito pred objavo neresničnih, nepopolnih ali zavajajočih informacij v medijih. V Sloveniji to pravico ureja Zakon o medijih (ZMed), natančneje od 26. do 44. člena, v katerih so določani pogoji, način uveljavljanja popravka oziroma odgovora ter seveda tudi določene omejitve.

Pri tem pravnem inštitutu gre namreč za prepletanje na eni strani ustavno varovane pravice do popravka in odgovora, kar je določeno v 40. členu Ustave RS, in s katero je omogočeno, da posameznik zahteva popravek objavljenega obvestila, s katerim sta prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, prav tako pa je zagotovljena pravica do odgovora na objavljeno informacijo, ter na drugi strani za vprašanje medijske svobode, ki izvira iz pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave RS), ter pravice do svobodne gospodarske pobude lastnikov medijev (74. člen URS). 

V spornih primerih gre tako za opredelitev, katera pravica ima v konkretnem primeru prednost. To opredeljevanje, ki je v spornih primerih naloga sodišča, pa izhaja iz  31. člena Zmed, kjer so določeni razlogi za odklonitev zahteve za objavo popravka.

Popravek je izjava osebe, ki je bila prizadeta z objavljeno informacijo, in katere namen je pojasniti ali popraviti navedbe, ki niso resnične ali so zavajajoče. Namen popravka ni izražanje mnenja ali polemika z novinarjem, temveč korekcija ali dopolnitev informacije, ki je bila že objavljena.

Pravico od odgovornega urednika zahtevati, da brezplačno objavi njegov popravek objavljenega obvestila ima vsakdo, kateremu je bila z objavljenim besedilom prizadeta njegova pravica ali interes. Objava popravka se lahko zahteva v 30 dneh od dneva, ko je zainteresirana oseba izvedela za objavo obvestila, vendar najpozneje v treh mesecih od objave obvestila. Z izrazom obvestilo je mišljena vsaka objava vsebine, s katero sta lahko prizadeta pravica ali interes posameznika, organizacije ali organa, ne glede na to, ali je bila vsebina objavljena v obliki vesti, komentarja oziroma v kakršni koli drugi obliki.

Zakonodajalec pa pri sestavi zakona ni imel v mislih samo popravka v ožjem smislu, to je zanikanje oziroma popravljanje zatrjevanih napačnih ali neresničnih navedb v objavljenem obvestilu, ampak tudi v širšem smislu, kar pomeni navajanje oziroma prikaz drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi prizadeti spodbija ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjuje navedbe v objavljenem besedilu.

Zakon določa, da mora medij, ki je objavil sporno informacijo, popravek objaviti v istem mediju, na enakovrednem mestu in na način, ki omogoča enako zaznavnost, kot je imela prvotna informacija. Rok za objavo je praviloma sedem dni po prejemu zahtevka, razen če zakon določa drugače.

Urednik ima sicer pravico zahtevo za popravek zavrniti, če ne izpolnjuje zakonskih pogojev – ti so našteti v 31. členu, in sicer gre za odklonitvene razloge, ki so taksativno našteti:

-       če se zahtevani popravek ne nanaša na obvestilo, na katero se sklicuje zainteresirana oseba;

-       če zahtevani popravek v ničemer ne zanika navedb v obvestilu in se v njem tudi ne navaja oziroma prikazuje drugih ali nasprotnih dejstev in okoliščin, s katerimi bi prizadeti spodbijal ali z namenom spodbijanja bistveno dopolnjeval navedbe v objavljenem besedilu;

-       če bi bila objava popravka v nasprotju z zakonom;

-       če zahteve za objavo popravka s strani državnega organa oziroma pravne osebe ni podpisala pooblaščena oseba ali oseba, ki bi bila s strani tega organa oziroma pravne osebe pooblaščena za odnose z javnostmi;

-       če je popravek napisan žaljivo;

-       če je zahtevani popravek nesorazmerno daljši od obvestila, v katerem so navedbe, zaradi katerih se daje, oziroma od dela obvestila, na katerega se neposredno nanaša;

-       če je bila zahteva za objavo popravka dana po preteku roka iz drugega odstavka 26. člena tega zakona;

-       če je bila zahtevana objava popravka z isto vsebino, kot jo ima zahtevani popravek, o katerem teče spor pred sodiščem zaradi zavrnitve ali neustreznosti načina njegove objave.

Ta člen je verjetno tudi najbolj sporen, saj so razlogi oblikovani tako, da omogočajo različno interpretacijo. Na to kaže tudi obširna sodna praksa, ki se v najbolj mejnih primerih tudi pogosto spreminja odločitve na posameznih stopnjah.

Gre za pomembno sredstvo varstva posameznika pred neresničnimi, nepopolnimi ali zavajajočimi informacijami, vendar ta pravica ni zamišljena kot splošna pravica do replike ali izražanja mnenj, temveč kot orodje za popravljanje dejanskih navedb.

31. člen ZMed določa razloge, zaradi katerih urednik ni dolžan objaviti popravka. Eden najpogostejših razlogov za zavrnitev je, da popravek ne vsebuje konkretnih dejstev ali okoliščin, s katerimi bi prizadeti lahko spodbil ali bistveno dopolnil navedbe v že objavljenem prispevku. V takih primerih ne gre za popravek v zakonskem pomenu, temveč za izražanje osebnega mnenja, čustvenega odziva ali splošno polemiko z vsebino članka.

Sodišča pri tem dosledno zahtevajo, da popravek vsebuje konkretna, preverljiva in relevantna dejstva, kot to izhaja tudi iz 4. odstavka 26. člena ZMed. Če je popravek zgolj pavšalen ali mnenjski, urednik ni dolžan objaviti popravka. To stališče je potrdilo Vrhovno sodišče RS v sodbi II Ips 69/2021, kjer je izpostavilo, da mora zanikanje v popravku vsebovati argumentirana in nasprotna dejstva, ki ustvarjajo razumen dvom v trditve iz prvotne objave (točka 18 obrazložitve).

31. člen ZMed je pogosto predmet sporov, saj so odklonitveni razlogi oblikovani relativno odprto, kar omogoča različno interpretacijo in neenotno sodno prakso. Pri mejnih primerih pogosto prihaja do različnih odločitev sodišč prve, druge in tretje stopnje, kar dodatno potrjuje kompleksnost presoje. Primer sodne prakse, ki se pogosto uporablja kot referenca, je Višje sodišče v Ljubljani v zadevi I Cp 2619/2012, kjer je bilo jasno zapisano, da mora popravek vsebovati nasprotne ali drugačne podatke o dejstvih, ne pa subjektivnih ocen. Tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi II Ips 84/2009 poudarja, da popravek ni namenjen izražanju mnenj, temveč izključno popravljanju dejstev.

Če zahteva za popravek zgolj zanika navedbo, brez da bi ponudila preverljivo alternativno dejstvo, ne ustreza zakonskim kriterijem. V takem primeru bi moralo sodišče, kot npr. v zadevi II Ips 51/2024 in sklepu II Ips 4/2023, presoditi, da zahteva ne izpolnjuje pogojev za objavo popravka.

Sodišče mora vedno pretehtati, ali je predlagani popravek ciljno usmerjen in ali vsebinsko ustreza temu, kar posega v pravico ali interes prizadete osebe. Ključno vprašanje je, kakšen vtis je objava ustvarila pri povprečnem bralcu oziroma gledalcu. To izhaja tudi iz ustavnega varstva svobode izražanja (21. člen Ustave RS in 10. člen EKČP), po katerem je treba pravico do popravka razlagati ozko in namenoma – kot sredstvo za varovanje pred škodo, ki jo povzročajo napačne dejanske navedbe, ne pa za utišanje medijev ali omejevanje kritike.

Če medij popravka ne objavi, lahko prizadeta oseba vloži tožbo pri sodišču. Sodišče lahko z odločbo mediju naloži objavo popravka in celo izreče denarno kazen za neizpolnitev te obveznosti.

Pravica do popravka je pomemben del pravice do zasebnosti, hkrati pa predstavlja mehanizem, ki omogoča odgovorno in verodostojno novinarstvo. S tem se ohranja ravnovesje med svobodo izražanja in varstvom osebnih pravic, kar je ključno za vsako demokratično družbo.