Že vse od leta 2004 velja Uredba 805/2004 o uvedbi evropskega naloga za izvršbo nespornih zahtevkov. Ta Uredba ima primarni namen olajšati izvršbo za tako imenovane nesporne zahtevke, kjer dolžnik ne ugovarja sodni izvršbi. Enako velja za izvršljive listine, kjer je bilo dano dolžnikovo soglasje k izvršljivost. V teh primerih gre za izvršilne naslove, kjer je dolžnik izrecno soglašal z izvršljivostjo naslova ali pa je bil izvršilni naslov izdan zaradi dolžnikove pasivnosti.[1] Med te spada tudi pogodba v obliki notarskega zapisa.
Temeljno načelo delovanja Uredbe 805/2004 je, da pristojno nacionalno sodišče za primerno sodno odločbo ali izvršljivo listino, ki vsebuje nesporni zahtevek, izpolni poseben standariziran obrazec potrdila, ki izkazuje, da so izpolnjeni vsi pogoji iz uredbe. Takšno potrdilo potrjuje izvršilni naslov kot evropski nalog za izvršbo in omogoča izvršitev v drugih članic Evropske Unije (z izjemo Danske).[2]
Vendar pa evropsko potrdilo o izvršljivosti ne velja samo za sodbe in sodna pisanja, temveč tudi za javne listine, ki jih sestavi notar. Dejansko je evropsko potrdilo uporabno za vse javne pravne dokumente, pri katerih gre za nesporne zahtevke, ki so jih po začetku veljavnosti uredbe izdala, sestavila ali overila sodišča ali drugi organi države članice izvora. Ta evropska potrdila je potem mogoče izvršiti v drugi državi članici, pri čemer v tej drugi državi članici organi ne morejo več preverjati zavrnitvenih razlogov ali pridržka javnega reda.[3] Uredba 805/2004 je s tem uvedla domnevo mednarodnega zaupanja med državami članicami glede pravosodnega sistema oziroma da so si pravni redi med seboj enakovredni in da ponovno preverjanje tujih izvršilnih naslovov ni več potrebno.
Do nedavnega se je ta pravna podlaga množično uporabljala predvsem za izvršbe oziroma za denarne zahtevke, kadar sta stranki prihajali iz različnih držav članic. O tem smo na naših spletnih straneh pisali v članku: https://fegus.si/studije-in-razmisljanja/izterjava-dolgov-v-avstriji.
Sedaj pa se je v praksi potrdilo, da je mogoče z uporabo Uredbe 805/2004 pripraviti pogodbo civilnega prava, ki je izvršljiva v tujini, v drugi državi članici. Stranke lahko tako v eni državi članici sklenejo prodajno pogodbo, darilno pogodbo, pogodbo o dosmrtnem preživljanju, preužitkarsko pogodbo ali izročilno pogodbo, in če so izpolnjeni vsi pogoji po Uredbi 805/2004, jo bodo organi v drugih državah članicah, kjer bi naj pogodba imela pravne učinke, morali upoštevati.
Konkretni primer v zadnjem času je bil s področja izročilne pogodbe. Družina, ki je potrebovala pravno pomoč, je določeno premoženje med seboj razdelila tako, da sta prevzemnika s strani izročitelja pridobila nepremičnino na Hrvaškem. Po slovenskem obligacijskem pravu in pravilih, ki ureja notariat, mora biti izročilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodba je vsebovala vse potrebne zemljiškoknjižne podatke, kakor jih predvideva hrvaška zemljiška knjiga, za razpolagalni pravni posel, s katerim je izročitelj prenesel lastninsko pravico na prevzemnika.
Glede na to, da je bila izročilna pogodba sklenjena v obliki notarskega zapisa, da jo je torej sestavil organ, ki izvaja javno službo, da sta pri pogodbi sodelovala tako izročitelj kot ˝upnik˝ in prevzemnika kot ˝dolžnika˝, da med njimi ni bila sporna izvršljivost oziroma, da so vsi trije delovali po principu aktivnega nespornega zahtevka, je bilo potrebno pri notarju dobiti evropsko potrdilo o izvršljivosti, sam notarski zapis je bilo potrebno prevesti v hrvaški jezik po hrvaškem sodno zapriseženem tolmaču, nakar je hrvaški notar na podlagi predloženih listin podal predlog za vpis spremembe lastninske pravice pri nepremičninah, ki so bile na Hrvaškem in so bile predmet pogodbe.
Praksa, ki jo omogoča Uredba 805/2004, bo bistveno poenostavila in pospešila pravne posle, ki bomo imeli mednarodne posledice. Če bo namreč mogoče skleniti določeno pogodbo v Sloveniji in bo veljala v drugi državi članici, se bodo ljudje bistveno pogosteje odločali za tovrstne pravne storitve, saj bodo imeli večji občutek pravne varnosti, glede na to, da bodo vse uredili v matični državi pred organi, ki jim bodo pojasnili vsebino pogodbe in posledice v njihovem maternem jeziku.