Marsikdo med nami se je na svojem potovanju že srečal s situacijo, da so mu pri letalskem transportu izgubili oz. poškodovali prtljago. Na mednarodni ravni takšna »tveganja« pri  letalskem prevozu potnikov in prtljage ureja Konvencija o poenotenju pravil za mednarodni letalski prevoz (Konvencija o poenotenju nekaterih pravil za mednarodni letalski prevoz - Montrealska konvencija). Konvencija se uporablja, če sta kraj odhoda in namembni kraj na ozemlju države pogodbenice. Evropska unija (EU) je konvencijo odobrila leta 2001, veljati pa je pričela leta 2004, zato se uporablja tudi v vseh državah članicah EU, kadar sta odhodni kraj in namembni kraj v državi članici EU.

Konvencija med drugim ureja dva ločena primera in sicer prevoznikovo odgovornost za oddano in neoddano prtljago. Za škodo na neoddani prtljagi, vključno z osebnimi predmeti, prevoznik odgovarja po načelu krivdne odgovornosti (v primeru, če je škoda nastala po njegovi krivdi oz. krivdi njegovih uslužbencev oz. pooblaščencev). Za škodo v primeru uničenja, izgube ali poškodbe na oddani prtljagi pa prevoznik odgovarja ne glede na krivdo t.j. po načelu objektivne odgovornosti. Konvencija določa domnevo, da se prtljaga »šteje« za izgubljeno, če ne prispe po 21 dneh od dneva, ko bi sicer morala prispeti.

Svoje odgovornosti za škodo se lahko letalski prevoznik razbremeni le v dveh primerih in sicer:

• če je škoda posledica notranje napake ali kakovosti ali napake prtljage;
• če prevoznik dokaže, da je škodo povzročila ali k njej prispevala malomarnost ali drugo nedopustno dejanje ali opustitev potnika, ki zahteva odškodnino.

Odgovornost prevoznika v primeru uničenja, izgube prtljage oz. škode na prtljagi je omejena na 1000 posebnih pravic črpanja za vsakega potnika. Posebne pravice črpanja so finančni instrument, ki ga je določil Mednarodni monetarni sklad. Vrednost s posebno pravico črpanja izražene nacionalne valute države pogodbenice, ki je članica Mednarodnega denarnega sklada, se izračuna v skladu z metodo določitve vrednosti, ki jo uporablja Mednarodni denarni sklad ter na dan sodbe velja za njegove posle in prenos.

Ključnega pomena za uveljavljanje odškodnine zaradi poškodbe prtljage je pravočasno ukrepanje. Konvencija namreč določa, da je potrebno prevozniku škodo na prtljagi prijaviti takoj oz. v primeru oddane prtljage najpozneje pa v roku 7 dni. Prijava  mora biti pisna in izročena oz. odposlana v navedenih rokih. Sodišče EU je pojasnilo, da konvencija drugih vsebinskih zahtev ne določa saj je namen prijave, da se letalskega prevoznika seznani z nastalo škodo (Sodba sodišča EU v zadevi C 258/16 - Finnair Oyj proti Keskinäinen Vakuutusyhtiö Fennia). Rok 7 dni je prekluzivni rok. Slednje pomeni, da v kolikor potnik poškodbe na prtljagi v tem roku ne prijavi, tožba zoper prevoznika ni mogoča. Za lažje dokazovanje vsebine prtljage in vrednosti predmetov, ki se v prtljagi nahajajo, potnikom priporočam, da na letališču pred oddajo prtljage fotografirajo predmete, ki se v prtljagi nahajajo. V primeru izgube prtljage bo tako lažje dokazati višino škode, ki jo je zaradi izgube prtljage utrpel potnik in ki je enaka vrednosti predmetov v prtljagi. Priporočljivo je vsebino prtljage in stanje predmetov v njej nemudoma fotografirati tudi po prevzemu prtljage, saj je na takšen način v primeru nastanka škode lažje dokazati obseg in višino škode, ki je na prtljagi nastala. V izogib zapletom in iz razloga lažje dokazljivosti višine škode je priporočljivo, da se prijava škode opravi takoj ob prevzemu  prtljage na letališču.

V kolikor letalski prevoznik odkloni povračilo škode za poškodovano, uničeno oz. izgubljeno prtljago je potrebno zoper prevoznika vložiti odškodninsko tožbo. Po izbiri potnika se tožba lahko vloži na ozemlju ene od držav pogodbenic konvencije, bodisi pri sodišču po kraju sedeža prevoznika ali v glavnem kraju poslovanja ali poslovne enote, prek katere je bila sklenjena pogodba, bodisi pri sodišču v namembnem kraju. Slednje pomeni, da v kolikor je bil namembni kraj v Republiki Sloveniji, je za odločanje o tožbi pristojno slovensko sodišče.