Izhodišče za sestavo tega članka je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8, z dne 12.11.2015. S predstavljeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ustavno sodišče je odločilo, da predstavljena zakonska ureditev ni v nasprotju z Ustavo. Namen tega članka je predstaviti stališče upnikov in njihove nemoči v boju zoper dolžnike.
S problemom, ki je v končni fazi rezultiral v odločbi Ustavnega sodišča, sem se srečal, ko je upnica, ki jo je zastopala naša odvetniška pisarna, zoper večje gradbeno podjetje (v nadaljevanju tudi dolžnica, stečajna dolžnica) začela sodni postopek za izterjavo svojih terjatev. Na podlagi predloga upnice je sprva Okrožno sodišče v Kranju izdalo predhodno odredbo, v nadaljevanju pa je isto sodišče s sklepom I Pg 384/2012 z dne 3. 2. 2014 postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavilo in razveljavilo opravljena dejanja v postopku zavarovanja zaradi dne 9. 1. 2014 začetega stečajnega postopka nad dolžnico. Zoper odločitev sodišča v Kranju se je upnica pritožila, Višje sodišče v Ljubljani pa je pritožbo upnice s sklepom zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.
Upnica je vložila pobudo za začetek postopka ocene ustavnosti določila 4. točke 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP v zvezi z ločitveno pravico, ki jo je kot upnica pridobila pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F in pred začetkom stečajnega postopka nad svojo dolžnico. Ta določba, ki je bila z novelo ZFPPIPP- F vnesena v insolvenčno zakonodajo, je namreč neposredno posegla v upniški položaj upnice v naknadno začetem stečajnem postopku, saj je bila upnica iz položaja privilegiranega upnika z ločitveno pravico na dolžničinem premoženju degradirana v navadnega upnika stečajnega postopka, brez zavarovane terjatve, četudi je upnica s predhodno odredbo z rubežem dolžničinega denarnega dobroimetja pravočasno, pred začetim stečajem, že najkasneje 5. 10. 2013 pridobila zastavno pravico na dolžničinih denarnih sredstvih.
Dejstvo je, da je bila situacija, v kateri se je znašla upnica v preteklih letih zelo pogosta. Dolžnica je namreč končala v stečaju. V tem obdobju se je premalokrat slišalo glas upnikov, ki korektno poslujejo, spoštujejo pravila pravne države in se pri izterjavi svojih terjatev poslužujejo veljavnih pravnih institutov, da bi uspeli z izterjavo svojih dolžnikov, na koncu pa po začetih stečajnih postopkih dolžnikov ostanejo brez poplačila svojih terjatev in so hkrati tudi preslišani v kolesju sprememb stečajne zakonodaje in formalističnega odločanja sodišč.
Slovenska izvršilna zakonodaja je dolžnikom v korist v tolikšni meri, da jim omogočeno dolgotrajno izmikanje plačilu dolgov z zlorabo procesnih pravic, s čimer zavlačujejo sodne postopke. Tudi v stečajnem postopku navadni upniki ne dobijo praktično nobenega poplačila, saj pred začetkom stečajnega postopka niso pridobili nobenega zavarovanja na določenem premoženju dolžnika, iz katerega bi lahko v stečajnem postopku dobili prednostno poplačilo svojih terjatev.
Ob vložitvi pobude za ustavno presojo se je od Ustavnega sodišča pričakovala vsebinsko opredelitev do konkretnega primera, saj je bilo to nujno za premostitev sodnega formalizma, ki sledi pripravljavcem novejše stečajne zakonodaje, ne da bi upoštevalo vse okoliščine zadeve, vključno s pravnimi instituti, ki so na voljo upnikom, da zavarujejo svojo terjatev, kar vse je povezano tudi s stroški zavarovanja, nato pa sprememba insolvenčne zakonodaje te institute (konkretno zavarovanje s predhodno odredbo) izniči.
Terjatev, ki jo je imela upnica do dolžnice, med poslovnima partnerjema ni bila sporna, med njima so potekali dogovori o poplačilu, pripravljen je bil tudi že osnutek izvensodne poravnave, ki ni bil realiziran. Dolžnica je storila vse, kar je bilo mogoče, da se je plačilo odlagalo v negotovo bodočnost. Upnici ni preostalo drugega kot da zoper dolžnico vloži predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Po izdaji sklepa o izvršbi, kateremu je sledil dolžničin ugovor ter posledična razveljavitev sklepa o izvršbi ter napotitev v pravdni postopek, je upnica vložila predlog za izdajo predhodne odredbe s prepovedjo organizacijam za plačilni promet, da ne sme dolžnici ali komu drugemu po njenem nalogu izplačati z njegovega računa opredeljenega denarnega zneska.
V času vložitve predloga za izdajo predhodne odredbe dolžnica še ni imela blokiranih transakcijskih računov, stanje upniku dostopnih računovodskih izkazov, ki je bilo izčrpno analizirano v predlogu za izdajo predhodne odredbe in odgovoru na dolžnikov ugovor zoper sklep o predhodni odredbi, pa je kazalo, da je družba v premoženjsko finančnih težavah. Že v predlogu za izdajo predhodne odredbe je zato upnica zatrjevala, da je dolžnica insolventna. S svojim predlogom za izdajo predhodne odredbe je upnica uspel dne 4. 10. 2013, primarna banka pa je sporočila, da imajo na dolžničinem bančnem računu zarubljena sredstva v višini celotne terjatve po sklepu sodišča. Uspeh upnice se je zdel popoln.
Na dan začetka stečajnega postopka dolžnice je upnica imela zastavno pravico na dolžničinem dobroimetju na transakcijskem računu na podlagi sklepa o predhodni odredbi. Upnik namreč pridobi zastavno pravico z rubežem, ta pa je opravljen z dnem, ko je sklep o rubežu vročen dolžnikovemu dolžniku. Predmet ločitvene pravice (in s tem posebne stečajne mase, namenjene poplačilu ločitvenega upnika v stečajnem postopku) so tista denarna sredstva oziroma dobroimetje dolžnika do zneska po stanju ob koncu zadnjega dne pred začetkom postopka insolventnosti.
Upničina terjatev je bila v celoti zavarovana, zato je upravičeno pričakovala, da bo v stečajnem postopku postala upnica z ločitveno pravico, postopek zavarovanja pa se bo z začetkom stečajnega postopka prekinil in ne ustavil. V času, ko je upnica izposloval predhodno odredbo, je bil ZFPPIPP glede tega jasen.
Strokovna literatura in novejša sodna praksa sledi namenu postopka zavarovanja, ki je lahko le v tem, da tudi ukrep prepoved organizaciji za plačilni promet, da izplača blokirani znesek dolžniku ali tretji osebi po četrti točki 260. člena ZIZ, pomeni rubež terjatve in s tem pridobitev zastavne pravice na dolžnikovem dobroimetju. Predhodna odredba po 4. točki 260. člena ZIZ v zvezi z 261. členom ZIZ se v tem ne razlikuje od drugih zakonsko predvidenih predhodnih odredb, sicer bi bil njen zapis le črka na papirju in ga zakonodajalec ne bi uvrstil mednje. Nenazadnje je namen zakonodajalca viden tudi pri Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-J), ki določa, da v okviru predhodnih odredb predlog zakona poleg odprave redakcijskih pomanjkljivosti odpravlja dilemo, ki se je pojavila v sodni praksi in pravni teoriji, z jasno definicijo 4. točke prvega odstavka 260. člena, ki po novem jasno določa, da sodišče kot predhodno odredbo lahko odredi rubež denarnega zneska na dolžnikovem računu pri organizaciji za plačilni promet (glej 70. člen predloga ZIZ-J).
Z novelo ZFPPIPP-F in določbo 4. točke 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP je bilo po oceni upnice poseženo v njene pričakovane pravice, saj je z rubežem denarnega dobroimetja pridobila zastavno pravico na denarnih sredstvih dolžnice. Upnica se je upravičeno zanašala, da ji je uspeh s postopkom zavarovanja prinesel boljši upniški položaj v primeru stečajnega postopka nad dolžnico, prav tako je bila prepričana, da bo obravnavana enako kot tisti upniki, ki so pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-F v stečajnem postopku pridobili ločitveno pravico na podlagi pred začetkom stečajnega postopka izposlovane predhodne odredbe.
Izpostaviti gre, da je načelo enakega obravnavanja upnikov temeljno načelo stečajnega postopka. Načelo enakega obravnavanja upnikov izvira iz ustavnega načela enakosti pred zakonom, ki je ključen element pravne varnosti. Prestavljeno načelo izvira iz načela enakega obravnavanja tistih, ki imajo skupne bistvene lastnosti, vseeno pa je potrebno razločevati med pravnim položajem upnika, ki je aktiven in želi svojo terjatev zavarovati na zakonsko omogočeni podlagi, in pravnim položajem tistega upnika, ki za zavarovanje svoje terjatve ne stori ničesar in je v svoji upniški poziciji pasiven. Med aktivnim in pasivnim upnikom obstaja bistvena razlika in se ju ne bi smelo obravnavati enako. Argument ekonomskega rizika, ki ga je predstavilo Ustavno sodišče, ne prepriča.
Bistveno je torej, da je upnik pred novelo ZFPPIPP-F lahko računal, da bo svojo zastavno pravico na dolžnikovem dobroimetju (zavarovanje terjatve) lahko učinkovito uveljavljal v morebitnem stečajnem postopku kot ločitveni upnik. Določilo 4. točke 3. odstavka 132. člena ZFPPIPP pa možnost učinkovitega uveljavljanja zastavne oziroma ločitvene pravice izključuje, takšna sprememba pa za določene upnike, ki so se znašli v tem vmesnem obdobju, ni bila predvidljiva in z njo vnaprej tudi niso mogli računati.
Ustavno sodišče je odločilo, da je sprememba stečajne zakonodaje v skladu z Ustavo. V svoji odločbi je Ustavno sodišče najprej opredelilo, da je pravno odločilna le okoliščina, ali je bila predhodna odredba izdana pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F in pri tem ni razlikovalo med položaji, ko so bile pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F izdane ne le predhodne odredbe, temveč so se nad dolžniki tudi že začeli stečajni postopki, ali da je bila predhodna odredba izdana pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F, medtem ko se je stečajni postopek nad dolžnikom začel šele po uveljavitvi ZFPPIPP-F. Vsem situacijam, iz katerih so izhajali pobudniki za presojo ustavnosti, je bilo skupno to, da je zakonodajalec s sprejetjem ZFPPIPP-F posegel v položaje, pravice oziroma upravičenja, ki naj bi jih stranke v postopkih zavarovanja pridobile že pred uveljavitvijo ZFPPIPP-F in ki naj bi jih varovale različne človekove pravice oziroma ustavna načela.
Postopek zavarovanja s predhodno odredbo, pogoje za izdajo predhodne odredbe in njeno prenehanje ter vrste predhodnih odredb ureja ZIZ. Podrobneje je ta vprašanja Ustavno sodišče obravnavalo že v odločbi št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14). V njej je pojasnilo tudi že, da na podlagi predhodne odredbe praviloma nastane zastavna oziroma prednostna poplačilna pravica upnika. To velja za premičnine, terjatve in pravice. Drugače pa naj bi veljalo pri predznambi zastavne pravice na dolžnikovi nepremičnini ali pravici, vknjiženi na nepremičnini, kjer zastavna pravica ne nastane, saj je predznamba pogojni vpis, ki učinkuje pod odložnim pogojem, da se upraviči (1. točka prvega odstavka 49. člena Zakona o zemljiški knjigi, Uradni list RS, št. 58/03, 45/08, 28/09 in 25/11 – v nadaljevanju ZZK-1), in se dovoli na podlagi listin, ki verjetno izkazujejo pravni temelj pridobitve oziroma prenehanja pravic (49. člen ZZK-1).
Zastavna pravica po mnenju Ustavnega sodišča še ne nastane s predznambo, temveč šele ko se predznamba upraviči, takrat pa nastane z učinkom za nazaj (ex tunc), tj. od trenutka, ko je zemljiškoknjižno sodišče prejelo predlog za predznambo. Hipoteka obstaja pod odložnim pogojem, da bo upnik izpolnil pogoje za dovolitev izvršbe za izterjavo. Terjatev, ki naj se s predhodno odredbo zavaruje, (še) ni pravnomočno ugotovljena. S pogojno naravo predhodnih odredb naj bi bilo hkrati zagotovljeno enako obravnavanje upnikov, ki so uspeli s predlogom za izdajo predhodne odredbe, saj so upniki obravnavani enako ne glede na vrsto predhodne odredbe (prvi odstavek 260. člena ZIZ).
Pogojnost pravice, pridobljene s predhodno odredbo, naj bi bila v obravnavani zadevi ključnega pomena. Po eni strani namreč vpliva na nastanek ločitvene pravice, po drugi strani pa se z začetkom stečajnega postopka glede na njegove pravne posledice zastavlja vprašanje, ali je po začetku stečajnega postopka še mogoče upravičiti predhodno odredbo oziroma izpolniti pogoj, da se zastavna pravica iz pogojne spremeni v nepogojno.
Po mnenju Ustavnega sodišča ima prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP za posledico, da s trenutkom začetka stečajnega postopka postane gotovo, da upnik pogojev za dovolitev izvršbe za izterjavo terjatve, v zavarovanje katere je bila izdana predhodna odredba, ne bo mogel več izpolniti, saj zaradi nje ne more več doseči izdaje sklepa o izvršbi.
Na vprašanje, kakšna je usoda (pogojne) ločitvene pravice, ko se začne stečajni postopek, je, kot že rečeno, sodna praksa odgovarjala neenotno. Večinsko stališče, zastopano v sodni praksi, je, da z začetkom stečajnega postopka pogojna ločitvena pravica preneha oziroma ne obstaja več, zato mora izvršilno sodišče ustaviti postopek s predhodno odredbo in razveljaviti opravljena dejanja. Drugi del sodne prakse je nekoliko drugačen in poudarja stališče, da je upnik z zavarovanji s predhodno odredbo pridobil (pogojno) ločitveno pravico, da ta ne ugasne in da je njena pravna usoda odvisna od odločitve stečajnega (oziroma po prerekanju in napotitvi pravdnega) sodišča.
Z vidika dejstva, da bi si kot družba morali prizadevati, da bi bilo dolžnikov čim manj, je nerazumljivo stališče sodne prakse, da ne podpre slednjega stališča. Dejstvo je namreč tudi to, da je upnik, ki je pridobil predhodno odredbo, bil bistveno bolj aktiven v prizadevanju za izterjavo dolga kot upnik, ki ni začel nobenih takšnih ukrepov zoper svojega dolžnika, zato so tudi neprimerna stališča, da bi morali takšnih upniki biti izenačeni. Za izenačitev takšnih upnikov ni nobenega razumnega argumenta.
Ustavno sodišče, kakor tudi vsa ostala sodišča, bi zagotovo morala biti korektiv zakonodaje, ki je iz nerazumljivih razlogov pretirano dobrohotna do dolžnikov. Če želimo kot družba rasti, bi moral prav vsak izmed členov te družbe skrbeti, da bi bilo dolga ter dolžnikov vedno manj. Slovenska zakonodaja daje preveč podlage za izmikanje plačevanju obveznosti. Zakonodaja na več mestih ščiti dolžnike na način, da jim je sprva omogočeno dolgotrajno izmikanje plačilu dolgov, da upniki dostikrat ne dobijo praktično nobenega poplačila.
Predhodna odredba, izdana na podlagi sklepa o izvršbi, ki je bil izdan predlogu za izvršbo na podlagi verodostojne listine, je bil institut, ki je v kratkem času veljave povzročil močan strah med dolžniki, upniki pa so bili zaradi njega visoko učinkoviti pri izterjavi. Po mojem vedenju ne obstaja nobene analiza, koliko je bilo dejanskih zlorab tega instituta, dejstvo pa je, da slovenska kazenska zakonodaja že omogoča učinkovito varstvo zoper takšne zlorabe – pregon zaradi suma storitve kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po 216. Členu Kazenskega zakonika (KZ-1). Zoper vsakega, ki bi zlorabil predhodno odredbo, bi se lahko vodil kazenski postopek zaradi opisanega kaznivega dejanja.
Po mojem mnenju je slovensko pravosodje s predstavljeno odločbo Ustavnega sodišča ponovno zamudilo možnost, da bi jasno obsodilo dolžništvo, da bi dolžnikom ˝prirezalo krila˝ in da bi omogočilo priložnost, da se gospodarstvo začne dvigovati iz sistema prezadolženosti.*
*Članek pod avtorstvom mag. Primoža Feguša je objavila revija Pravna Praksa št. 1/2016 dne 7.1.2016 z naslovom: S sredstvom zavarovanja do boljšega položaja v postopku stečaja?