Podjetja, ki prodajo oziroma nabavo surovin, izdelkov ali polizdelkov opravljajo na evropskih in drugih mednarodnih trgih, se pri poslovanju pogosto srečujejo s problematiko pravne ureditve prodajne pogodbe. Pogodbeno pravo je namreč tako raznoliko, kolikor je držav, s katerimi posamezno podjetje posluje.

Posledično so se v trgovinskem pravu v preteklosti oblikovali bolj ali manj uspešni poskusi unifikacije in poenotenja mednarodnega trgovinskega prava, med katerimi so v splošnem verjetno najbolj poznana pravila INCOTERMS. Gre za zbirko tipskih pogodbenih klavzul, ki zadevajo transport blaga. INCOTERMS klavzule pogodbeni stranki lahko vključita v kupoprodajno pogodbo in tako z izbrano klavzulo določita medsebojne obveznosti v postopku transporta blaga, ki je predmet kupoprodajne pogodbe. Pravila INCOTERMS se torej nanašajo na vprašanja, kje prodajalec preda blago kupcu, prehod nevarnosti izgube ali poškodovanja blaga, kdo sklene prevozno pogodbo in kdo nosi stroške transporta in kdo opravi ter plača druge postopke (zavarovanje blaga, carinjenje, ipd.).

Na ravni Evropske unije je Evropska komisija že od leta 2001 iskala rešitve v smislu unifikacije pravil, kljub temu je bil šele v oktobru 2011 objavljen predlog Uredbe o skupnem evropskem prodajnem pravu. Do sprejetja uredbe ni prišlo, še več, konec leta 2014 je bil predlog umaknjen.

Ob odsotnosti drugih uveljavljenih enotnih pravil se tako izkaže za posebej uporabno Konvencija Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga oz. United Nations Convention on Contracts for the International Sales of Goods (v nadaljevanju: Konvencija ali Konvencija CISG), zaradi sprejetja na Dunaju imenovana tudi Dunajska konvencija. Konvencija je, kljub bogati sodni praksi mednarodnih sodišč in arbitražnih forumov ter dejstvu, da jo je do sedaj ratificiralo že 85 držav sveta, od tega 24 držav – članic evropske unije, med njimi tudi Slovenija, slovenskim podjetjem in sodiščem (še vedno) pogosto neznana.

Določila Konvencija CISG se tako v državah, ki so jo ratificirale, uporabljajo neposredno in imajo v hierarhiji primat nad domačo oz. nacionalno zakondajo, vendar le v primeru, kadar gre za mednarodno prodajo blago.

Konvencija se namreč uporablja le, kadar imata stranki prodajne pogodbe sedeže v različnih državah. Če imata stranki prodajne pogodbe sedež v isti državi, se uporablja nacionalno pravo te države, v primeru Slovenije se torej uporabijo pravila Obligacijskega zakonika.

Pravila Konvencije CISG so celoti dispozitivna, kar pomeni, da le dopolnjujejo mednarodno prodajno pogodbo glede tistega, česar stranki v pogodbi nista izrecno opredelili oziroma za zapolnitev pravnih praznin (česar stranki nista predvideli ali sta morebiti pozabili). V kolikor sta se stranki pogodbe dogovorili kaj, kar je v nasprotju s pravili Konvencije CISG, velja tak dogovor strank. V primeru, da sta stranki v pogodbi izrecno izključili uporabo Konvencije CISG, se le-ta ne uporablja.

Konvencija sicer ureja dva pomembnejša sklopa mednarodne prodajne pogodbe, in sicer:

• sklenitev prodajne pogodbe ter
• pravice in obveznosti prodajalca in kupca, ki izvirajo iz prodajne pogodbe ter pravna sredstva za primer kršitev.

Konvencija ureja tudi vprašanje prehoda nevanosti naključnega uničenja, poškodovanja ali izgube blaga ter na tak način predstavlja zaokroženo celoto vseh bistvenih vprašanj, ki jih je v medarodni prodajni pogodbe smiselno, če ne že kar nujno urediti.

Zakaj je torej v poslovni praksi mednarodne trgovine pomembno poznati oziroma se seznaniti z določili Konvencije CISG?

Primarni razlog zagotovo leži v dejstvu, da je Konvencijo ratificiralo zelo veliko število držav, med njimi tudi vse najpomembnejše trgovinske velesile sveta, kot npr. ZDA, Kanada, Kitajska, Rusija, večina držav EU. Pogosti so zato primeri, da poslovni subjekti sklepajo mednarodne posle, za katere velja CISG, ne da bi se tega zavedali, zato tudi ne poznajo svojih pravic in obveznosti, kar nemalokrat vodi do večjih ekonomskih posledic vsaj za eno izmed pogodbenih strank mednarodne prodajne pogodbe. Tudi po pregledu sodne prakse slovenskih sodišč je (žal) ugotoviti, da je večina strank teh sodnih postopkov šele v sodnem sporu ugotovila, da se za razmerja med njimi uporabljajo pravila Konvencije CISG. Kadar namreč pogodbene stranke uporabe Konvencije niso izrecno izključile, prav tako niso določile, katero pravo se uporablja v primeru spora, ali pa so se dogovorile za uporabo prava ene izmed pogodbenic, ki je hkrati tudi ratificirala konvencijo CISG, se bodo (glede na dejstvo primata pravil Konvencije nad nacionalnim pravom) za vsa vprašanja, ki jih stranki nista uredili s pogodbo, uporabljala pravila Konvencije.

Nadaljni razlog, ki kaže na pomembnost in koristnost poznavanja pravil Konvencije CISG pa je v samem izboljšanju pravnega položaja strank mednarodne pogodbe, in sicer v smislu pravne varnosti in pravne predvidljivosti.

Kadar se namreč stranki dogovorita, da se mednarodna prodajna pogodba presoja po pravu države iz katere prihaja ena izmed strank pogodbe, je slednja praviloma a priori v prednosti, saj so ji pravila »domačega« prava zagotovo bolj poznana, prihranjeni so ji tudi visoki stroški najemanja odvetnikov oziroma pravnih strokovnjakov iz druge države.

Dogovor strank mednarodne prodajne pogodbe o uporabi pravil CISG tako pomeni tudi enakost orožij oziroma ravnovesje moči v primeru spora. Hkrati pa stranki ves čas poslovnega sodelovanja tudi poznata svoje pravice in obveznosti, kar nenazadnje pomembno zmanjšuje možnost, da spor sploh nastane.

Določbe Konvencije SICG se tako izkažejo za pomemben pravni vir oziroma pravni instrument, ki ob pravilni uporabi zmanjšuje možnosti nastanka nesporazumov in generiranja sporov, ki lahko imajo vsaj za eno, praviloma pa kar za obe stranki prodajne pogodbe, večje posledice tako v ekonomskem smislu, kakor tudi v smislu ugleda in zaupanja pri poslovanju z določeno gospodarsko družbo.