Ena izmed temeljnih obveznosti delodajalca je v skladu z zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1) tudi obveznost plačila. V skladu s 44. členom ZDR-1 mora delodajalec delavcu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133. do 135. in 137. člena ZDR-1.

Citirana določila urejajo vrsto plačil, osnovno plačo, delovno uspešnost, dodatke in višino ter vrsto le teh, povračilo stroškov v zvezi z delom, enako plačilo žensk in moških, plačilni dan, kraj in način izplačila plače ter nadomestilo plače. Zakon ali kolektivne pogodbe pa ne urejajo obveznosti plačila plače oziroma nadomestila plače v primeru neupravičene odsotnosti delavca z dela.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je zato dopustilo revizijo glede vprašanja, ali ima delavec za čas, ko ni prihajal na delo in razlogov za svojo odsotnost ni opravičil, pravico do izplačila plače in navedeno pravno pomembno vprašanje obravnavalo v sodbi, opr. št. VIII Ips 206/2018 z dne 8.10.2019.

Sodišča so namreč v podobnih primerih glede na manko delovnopravne ureditve v zvezi s tem različno odločala in zavzemala različna stališča, kot je na primer v citirani sodbi vrhovnega sodišča povzeto stališče nižjih sodišč, da ima delavka kljub neupravičeni odsotnosti z dela pravico do izplačila plače, z utemeljitvijo, da je med njo in delodajalcem obstajalo delovno razmerje, kar naj bi imelo za posledico temeljno obveznost delodajalca, da delavcu izplača plačo, saj je v nasprotnem primeru imel delodajalec možnost delavki izreči disciplinsko sankcijo ali ji odpovedati pogodbo o zaposlitvi, veljavna zakonodaja pa da ne omogoča neizplačila plač.

Vrhovno sodišče je v citirani sodbi, opr. št. VIII Ips 206/2018 z dne 8.10.2019 zavrnilo takšno razlogovanje nižjih sodišč, da je v konkretnem primeru delodajalec dolžan izplačati delavki plačo že iz razloga obstoja delovnopravnega razmerja oziroma iz razloga, ker delodajalec ni sprožil postopka odpovedi delovnopravnega razmerja.

Vrhovno sodišče je v zvezi s tem zavzelo jasno stališče, da obveznost plačila ni avtomatična posledica obstoja delovnopravnega razmerja med strankama, ampak predstavlja protidajatev za opravljeno delo delavca. Pogodba o zaposlitvi je namreč dvostranska pogodba, s katero se delavec zaveže opravljati določeno delo za delodajalca, delodajalec pa se zaveže, da bo delavcu za opravljeno delo plačal. Gre za dve temeljni obveznosti, za kateri je značilna vzajemna dolžnost izpolnitve.

Delavec ima sicer v določenih primerih pravico do plačila, čeprav ne opravlja dela, in sicer ima pravico do nadomestila plače. Tovrstne primere ureja 137. člen ZDR-1, ki določa, da ima delavec pravico do nadomestila plače za čas odsotnosti, v primerih in trajanju, določenem z zakonom, ter v primerih odsotnosti z dela, ko ne dela iz razlogov na strani delodajalca.

To so primeri upravičene odsotnosti z dela na strani delavca – npr. izraba letnega dopusta, bolniški stalež,… in primeri, ko je delavec na razpolago delodajalcu, vendar ne opravlja dela zaradi razlogov na strani delodajalca – npr. začasno pomanjkanje dela, pomanjkanje naročil,… nadomestilo plače tako pripada delavcu, ki je odsoten z dela zaradi enega od razlogov, ki so zakonsko določeni oziroma izrecno dogovorjeni na podlagi sporazuma socialnih partnerjev.

Delovnopravna ureditev pa ne predvideva obveznosti plačila nadomestila plače, če je delavec neupravičeno odsoten z dela. Kot je nedvoumno zapisalo Vrhovno sodišče v zgoraj citirani sodbi, pa v takšnih primerih delavcu ne pripada plača ali morebitno nadomestilo plače.