Mednarodni cestni prevoz omogoča lažjo in hitro dosegljivost raznovrstnih dobrin in blaga po celem svetu. Pri organiziranju mednarodnega cestnega prevoza prihaja do stikov in interakcij med različnimi subjekti zlasti med pošiljateljem, prejemnikom in prevoznikom blaga. Pri prevozu blaga se tako med pošiljateljem, prevoznikom in prejemnikom oblikuje tristrano pravno razmerje. Navedeno tristrano pravno razmerje uspešno »deluje« dokler vsaka pogodbena stranka izpolnjuje svoje obveznosti, ki jih je s prevozno pogodbo prevzela.

Do težav tako pride v trenutku, ko ena od strank svoje obveznosti ne izpolni tako kot ji to narekuje prevozna pogodba. Pri mednarodnem cestnem prometu neizpolnitev ene od pogodbenih strank predstavlja še toliko večjo težavo, kajti v pravnem razmerju se lahko znajdejo subjekti, ki so iz povsem različnih držav in za katere velja popolnoma različna pravna ureditev. V situacijah kadar imata subjekta, ki sta udeležena v pravnem razmerju sedež oz. prebivališče v različnih državah članicah EU, se za lažje in hitrejše sodne postopke za zagotovitev poplačila pogodbenih obveznosti uporabljajo določila uredbe EU št. 1896/2006 o uvedbi postopka za evropski plačilni nalog.

Evropski plačilni nalog je tako mogoče uporabiti tudi za zagotovitev poplačila pogodbenih obveznostih, ki izvirajo iz mednarodnih prevoznih pogodb. V primeru kadar naročnik prevoza iz druge države članice EU ne plača voznine za opravljen prevoz blaga, ki ga je npr. slovenski prevoznik opravil iz Slovenije v drugo državo članico, ima slovenski prevoznik možnost da na pristojno sodišče, ki ga določa uredba 1215/2012, zoper naročnika iz druge države članice EU vloži predlog za izdajo evropskega plačilnega naloga. Nemalokrat pa se zgodi da slovenski prevoznik kljub izdanemu evropskemu plačilnemu nalogu zaradi takšnih ali drugačnih razlogov (insolventnost naročnika, itd.), do poplačila svoje terjatve kljub temu ne pride.

V takšni situaciji pa lahko do poplačila svoje terjatve pride tudi na drug način in sicer plačilo voznine zahteva tudi npr. od pošiljatelja ali prejemnika, ki ni naročnik prevoza.  Odgovornost pošiljatelja oz. prejemnika za plačilo voznine, ki ni naročnik v 110. a členu določa Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2). Novost je bila v slovenski pravni red vnesena z novelo ZPCP-2C.

V petem odstavku 110.a člena ZPCP-2 je določeno: »da če naročnik ne plača prevoza v določenem roku, za plačilo voznine skupaj z naročnikom odgovarja pošiljatelj ali prejemnik, ki ni hkrati naročnik prevoza. Pošiljatelj ali prejemnik je dolžan plačati voznino v tridesetih dneh od prejema poziva prevoznika, ki je dejansko opravil prevoz za plačilo voznine, kar ta dokaže z ustrezno listino«.

Zakon tako pri notranjih in mednarodnih prevozih za plačilo voznine določa solidarno odgovornost pošiljatelja ali prejemnika skupaj z naročnikom. Ta določba pa ne velja za pošiljatelja oz. prejemnika kot fizični osebi.

Pri mednarodnih prevozih se določila 110.a člena uporabljajo za vsa razmerja, v katerih se kot prevoznik pojavi slovenski prevoznik, razen če sta tako naročnik kot tudi pošiljatelj tujca. Določila veljajo tudi pri mednarodnem prevozu ko sta prevoznik in naročnik prevoza slovenska subjekta, pošiljatelj kot tudi prejemnik pa tujca. V primerih, ko je prevoznik tuj subjekt pa z izjemo notranjih prevozov (po Sloveniji) zakon ne velja (Mnenje Ministrstva za promet RS v zvezi z vprašanji, povezanimi s spremembami in dopolnitvami Zakona o prevozih v cestnem prometu – ZPCP-2C, št. 007-305/2011/08-0082370 z dne 25. julija 2011).

V zgoraj predstavljeni situaciji tako slovenski prevoznik ki je po naročilu naročnika iz tuje države, ki je hkrati tudi prejemnik blaga, opravil prevoz blaga iz Slovenije v drugo državo, ima možnost zahtevati plačilo voznine bodisi od naročnika (tujega subjekta), bodisi od pošiljatelja (slovenskega subjekta). Prevoznik lahko plačilo voznine od pošiljatelja zahteva že pod pogojem, da naročnik voznine ne poravna v določenem roku (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 2022/2014). Voznina v razmerju do pošiljatelja zapade v plačilo v roku 30 dni od dne, ko je pošiljatelj prejel poziv prevoznika na plačilo voznine.

Solidarna odgovornost pošiljatelja in prejemnika, ki  prevozniku omogoča dodatno zaščito v primeru neplačila prevoza s strani naročnika, ki jo je v slovenski pravi red vnesla že novela ZPCP-2C, zasleduje izjemen ekonomski pomen prevoza, ki je predpogoj za učinkovito gospodarstvo in nemoteno menjavo blaga (sodba Višjega sodišča v Ljubljani, II Cpg 1118/2014).

Ne glede na novo ureditev se slovenski prevozniki te dodatne zaščite le redko poslužujejo, kar dokazuje tudi skopa slovenska sodna praksa na tem področju.