Starejši, ki imajo določeno premoženje in potomce, se večkrat sprašujejo, kako urediti prenos svojega premoženja na svoje potomce in s tem poskrbeti, da jim bodo potomci v prihodnje zaradi starosti in bolezni nudili pomoč in oporo (vožnja k zdravniku, vsakodnevna osebna nega in skrb za življenjski prostor,…), hkrati pa si zagotoviti določeno stopnjo varnosti, da se to premoženje ne odtuji za časa njihovega življenja.

Ena najbolj osnovnih ravnanj je sestava oporoke, o kateri obstaja članek na naši spletni strani. Drugi pomislijo na darilo, s katerim bi potomcem prenesla v last določeno premoženje (običajno je to nepremičnina), vendar pa jih ob tem obhajajo pomisleki v zvezi s tem, ali bodo potomci v nadaljevanju v resnici skrbeli zanje, ali je takšno darilo izpodbojno, ali se lahko zaplete pri dedovanju, ipd.

Obligacijski zakonik je predvidel dve vrsti pogodb, ki učinkovito rešujeta dileme glede prenosa premoženja s prednikov na potomce za časa življenja prvih.

Najpogosteje stranke dogovorijo in sklenejo pogodbo o dosmrtnem preživljanju. S takšno pogodbo se potomci zavežejo, da bodo svoje prednike preživljali in skrbeli zanje do njihove smrti, predniki pa se zavežejo k temu, da bodo v zameno za to, nanje prenesli lastninsko pravico na nepremičninah in na vseh premičninah, ki so namenjene za rabo in uživanje tega premoženja. Izročitev premoženja oziroma prenos lastninske pravice na premoženju je odložen do smrti prednikov. Navedeno pomeni, da morajo potomci vse do smrti svojih prednikov skrbeti zanje, jim zagotavljati preživljanje, kot so se dogovorili v pogodbi.  S pogodbo pa imajo tudi potomci zavarovano pričakovanje, da bodo po smrti prednikov postali lastniki vsega premoženja, navedenega v pogodbi.

Varstvo pričakovanih pravic je v tem primeru dvojno. Na eni strani imajo predniki zagotovljeno varovalko, da v primeru zanemarjanja s strani svojih potomcev, katerim je s pogodbo bila obljubljena pridobitev premoženja, razveljavijo pogodbo in premoženje prenesejo na koga drugega. Na drugi strani pa imajo tudi potomci zagotovljeno varovalko, da lahko z ustreznim notarskim odpravkom pogodbe po smrti svojih prednikov sami predlagajo vpis svoje lastninske pravice, pridobljene po smrti svojih prednikov, v ustrezne registre (pri nepremičninah je to zemljiška knjiga). Predniki do svoje smrti ostanejo lastniki premoženja. Pogosto je to pomembno, saj starejši ne želijo imeti občutka, da oddajajo vso premoženje že časa svojega življenja.

Takšna pogodba mora biti sklenjena v notarskem zapisu. V takšni pogodbi se stranke imenujejo preživljalci (potomci, tisti, ki imajo obveznost preživljanja) in preživljanci (predniki, upravičenci iz pogodbe). V pogodbi o dosmrtnem preživljanju se stranke dogovorijo, kakšne so obveznosti potomcev oziroma kaj vse sodi po pojem preživljanja. Obveznosti morajo biti čim bolj natančno dogovorjene, da se preprečijo morebitni bodoči spori. Običajno se v pogodbo zapišejo obveznosti, kot so:

• obveznost preživljalca, da preživljanca vozi k zdravnikom in drugemu medicinskemu osebju, kadarkoli bo to potrebno,
• obveznost preživljalca skrbeti za to, da bo preživljanec redno užival potrebna zdravila in da bo pravočasno imel vsa potrebna zdravila in eventualno potreben sanitetni material na primerni zalogi,
• obveznost preživljalca nuditi preživljancu vso potrebno negovalno oskrbo,
• obveznost preživljalca poskrbeti, da bo okolica stanovanjske stavbe kot tudi sama stanovanjska stavba, v kateri preživljanec stanuje, vzdrževana in urejana, da bo notranjost stanovanjske stavbe preživljanca snažna,
• obveznost preživljalca poskrbeti, da bo imel preživljanec na voljo živila za redne dnevne obroke,
• v primeru, da bi si preživljanec kadarkoli ne mogel sam kuhati, se hraniti ali oblačiti, se preživljalec zaveže to storiti osebno, če pa bi tega iz objektivnih razlogov ne zmogel, se preživljalec zaveže najti negovalko, ki bo za preživljanca poskrbela,
• v primeru, da bi tudi oskrba na domu s pomočjo negovalke ne bila mogoča, se preživljalec zaveže preživljanca namestiti v dom za starejše občane in ga v domu redno obiskovati…

Pomembno je, da se v pogodbi dogovori prepoved odsvojitve in obremenitve nepremičnin v korist preživljalcev. S tem si preživljalec (potomec) zagotovi, da se premoženja (nepremičnine) po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne bodo odtujilo oziroma preneslo na koga drugega, kar bi pomenilo, da bi ostal brez pričakovanega premoženja.

Na drugi strani pa obstaja tudi pogodba o preužitku, s katero se ena stranka (preužitkar = preživljanec) zavezuje, da bo na drugo stranko (prevzemnika = preživljalec) prenesla lastninsko pravico na svojem premoženju, ki ga ima v lasti v trenutku sklenitve pogodbe, prevzemnik pa se zavezuje, da bo preužitkarju ali komu drugemu do njegove smrti nudil določene dajatve in storitve oziroma zanj skrbel. Obveznosti prevzemnika so sicer zelo podobne tistim, za katere se obveže preživljalec.

Prenos premoženje se pri tem tipu pogodbe zgodi takoj ob sklenitvi pogodbe. S pogodbo so preužitkarjeve pravice varovane z vpisom stvarnega bremena v zemljiško knjigo, prevzemnik pa se s pogodbo zaveže preužitkarju nuditi določene dajatve in storitve do smrti slednjega.

Predmet pogodbe so načeloma nepremičnine, lahko pa so tudi premičnine, ki so potrebne za rabo in uživanje teh nepremičnin ali pa kakšne premoženjske pravice.

Prevzemnik pridobi lastninsko pravico na premoženju takoj s sklenitvijo pogodbe. Pogodba o preužitku, ki mora biti prav tako kot pogodba o dosmrtnem preživljanju sklenjena v obliki notarskega zapisa, glede same pridobitve premoženja, nudi takojšnjo pravno varnost prevzemniku. Zato je potrebno zavarovati preužitkarja z vpisom stvarnega bremena (preužitka) v zemljiško knjigo, ki učinkuje proti vsem morebitnim novim pridobiteljem njegovega premoženja. Na tak način se preužitkarju zagotovi, da prevzemnik nepremičnine (ali drugega premoženja) ne bo odtujil ali obremenil in preužitkarja tako izpostavil strahu pred izgubo pravice do uživanja na tem premoženju.

Za sklenitev pogodbe o preužitku, kakor tudi pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju, ni pogoj sorodstveno razmerje med strankami. Prav tako tudi ni potrebno soglasje potomcev oziroma zakonca preživljanca. Tudi pri tej pogodbi je namreč bistvo v dvostranskosti in v odplačnosti.

Obe zgoraj predstavljeni pogodbi sta namreč dvostranski pogodbi, saj obe pogodbeni stranki prevzameta določene obveznosti. Pri dvostranskih pogodbah velja, da mora biti vrednost nasprotnih dajatev (vsaj približno) uravnotežena. Vrednost premoženja, ki ga preživljalec oziroma prevzemnik prejme, naj bi bila po vrednosti približno enaka tistemu kar mora preživljalec oziroma prevzemnik nuditi preživljancu oziroma preužitkarju. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je v nekem smislu tvegana pogodba, saj nobena od pogodbenih strank vnaprej ne ve, koliko časa bo preživljanje trajalo in zato tudi ni vnaprej jasno, kakšna bo vrednost dajatev in storitev, ki jih bo moral preživljalec nuditi. Zagotovo pa pri sklenitvi takšnih tipov pogodb ne obstaja nobeno tveganje za izgubo pravic, če se uporabijo pravilni vzvodi in pravni instituti, ki obe stranki zavarujejo za primer neizpolnjevanja obveznosti iz pogodbe.

Takšne pogodbe se ne štejejo za darilo. Za darilo bi šlo le v primeru, da se je že ob sklenitvi take pogodbe bilo jasno, da je vrednost premoženja precej večja kot je vrednost dajatev in storitev, ki jih bo nudil preživljalec. To vprašanje je pomembno zaradi pravic nujnih dedičev v kasnejšem zapuščinskem postopku.

Nujni dediči namreč lahko zahtevajo nujni delež in posledično lahko zahtevajo tudi vračanje darila v zapuščino. Vendar lahko to nujni dediči zahtevajo le za tisto premoženje, ki je bilo preneseno na podlagi darilne pogodbe. Premoženje preneseno s pogodbo o preužitku ali s pogodbo o dosmrtnem preživljanju pa ne šteje kot podarjeno premoženje in morebitni preostali dediči v zapuščinskem postopku ne morejo zahtevati vštetja takšnega premoženja v dedni delež tistega, ki je pridobil določeno premoženje z tema dvema tipoma pogodb.

Izjema velja le, če bi se za pogodbo o dosmrtnem preživljanju ali pogodbo o preužitku ugotovilo, da so stranke s tako pogodbo želele izigrati preostale dediče in da je bil namen strank v tem, da se prenese premoženje na posameznika, hkrati pa dejansko niti ni šlo za zagotovitev preživljanja. V takšnem primeru lahko upravičenci zahtevajo ugotovitev ničnosti takšnih pogodb.