V pravnih postopkih, še posebej na področju delovnega prava, ni redkost, da sodišča prve stopnje sprejemajo odločitve, ki so utemeljene na preozki interpretaciji dokazov, z namenom zaščite delavca kot šibkejše stranke. A pravna pot se s tem ne konča. Namen pravnih sredstev in večstopenjskega odločanja je ravno v tem, da omogoča popravo napak, nadzor nad pravno pravilnostjo ter zaščito načela zakonitosti in materialne resnice.
V praksi delovnega prava so spori zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi domnevne neopravičene odsotnosti z dela pogosto zapleteni, predvsem zaradi težav pri dokazovanju o tem, ali je bil delodajalec s strani delavca obveščen o njegovi odsotnosti ali ne.
V tem članku je predstavljen primer, v katerem je bil delodajalec na prvi stopnji deležen izrazito odklonilnega odnosa sodišča, ki je v celoti sledilo trditvam tožnika, ne da bi ta za svoje navedbe predložil kakršnekoli dokaze. Primer odpira pomembno vprašanje nepristranske obravnave dokazov ter ocene verodostojnosti prič in drugih dokazov.
Tožnik, nekdanji uslužbenec podjetja, je vložil tožbo zoper delodajalca, s katero je izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Odpoved je bila tožniku podana iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), ker najmanj pet dni zapored ni prišel na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestil delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Vprašanje, ali je bil tožnik upravičeno odsoten z dela, je v tovrstnih sporih irelevantno dejstvo.
Prvostopenjsko sodišče je svojo odločitev v celoti oprlo zgolj na izpovedbo tožnika in jo ocenilo kot natančno, ob tem pa povsem prezrlo njegovo spreminjanje navedb in trditev tekom celotnega postopka, po drugi strani pa je brez razloga odreklo verodostojnost toženi stranki in pričam na strani delodajalca, ki so bile, za razliko od tožnika, ves čas postopka konsistentne v svojih navedbah ter jih niso spreminjale ali prilagajale glede na tožnikove trditve. Sodišče je nadalje zanemarilo, da tožena stranka negativnega dejstva – v obravnavanem primeru, da je tožnik ni obvestil o bolniškem staležu – ne more dokazovati, zato dokazno breme nosi tožnik.
Tožnik za svojo trditev, da je toženo stranko o svoji odsotnosti pravočasno obvestil, ni predložil nobenega dokaza. V postopku je celo spreminjal in prilagajal navedbe glede razlogov za nezmožnost predložitve dokazila o poslanem SMS sporočilu. Njegove navedbe so bile nekonsistentne in nedosledne, zato mu ni bilo mogoče verjeti zgolj na besedo, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Poleg tega tožnik nikoli ni zatrjeval, da naj bi toženko o svoji odsotnosti obvestil pravočasno, zaradi česar sodišče ni imelo podlage za ugotavljanje časovne komponente domnevnega obvestila, kot je to kasneje storilo na naroku. Pomanjkljive trditvene podlage namreč ni mogoče nadomeščati z zaslišanjem. S tem, ko je sodišče prve stopnje preseglo tožnikovo trditveno podlago, je storilo absolutno bistveno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je z odločitvijo mimo ponujenega trditvenega gradiva toženi stranki odvzelo možnost učinkovite obrambe.
Kljub temu je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da delodajalec ni dokazal obstoja kršitve, ki bi opravičevala izredno odpoved, temveč naj bi šlo zgolj za nesporazum v komunikaciji. Pri tem je sodba v veliki meri temeljila na pretirano ozki in formalistični razlagi posameznih dokazov, ki jih je sodišče presojalo ločeno, brez upoštevanja njihove medsebojne povezanosti, celotnega konteksta in dejanskega poteka dogodkov.
Zoper odločitev sodišča prve stopnje smo se pritožili in v pritožbi podrobno izpostavili več bistvenih kršitev postopka in zmotnih pravnih stališč. Najprej smo opozorili na selektivno in nepopolno dokazno presojo, saj je sodišče prve stopnje zavestno prezrlo pomembne dokaze, ki so potrjevali, da tožnik delodajalca o svoji odsotnosti ni obvestil. Priče, predlagane s strani tožene stranke, so potrjevale navedbe delodajalca, vendar so bile ocenjene kot neverodostojne zgolj zato, ker so zaposlene pri toženi stranki. Nadalje je sodišče napačno uporabilo materialno pravo, saj ni ustrezno presodilo pogojev za izredno odpoved po ZDR-1, ukvarjalo se je celo z vprašanjem, ali je bil tožnik z dela upravičeno odsoten (torej iz bolniških razlogov), kar v tovrstnih sporih sploh ni pomembno. Poleg tega je prišlo do kršitve načela kontradiktornosti in pravice do izjave, saj sodišče ni omogočilo enakopravne obravnave vseh dokazov in ni upoštevalo odgovorov tožene stranke na ključne očitke. Pritožba je jasno pokazala, da sodba ne temelji na celoviti oceni dejstev in da je bila presoja sodišča pristranska in neobjektivna, kar pomeni kršitev pravice do poštenega sojenja.
Višje sodišče je pritožbi v celoti ugodilo in pritrdilo, da je prvostopenjsko sodišče napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Pritrdilo je pritožbenim navedbam, da je sodišče prve stopnje enostransko in nepopolno presojalo dokaze, spregledalo pomembne okoliščine ter vzelo iz konteksta izpovedbe ključnih prič.
Sodba prve stopnje je bila razveljavljena in zadeva vrnjena v nov postopek prvostopenjskemu sodišču z napotilom, da bo potrebno v novem sojenju odpraviti kršitev procesnih določb z doslednejšim povzemanjem vsebine izpovedb tožnika in ključnih prič, kot izhajajo iz prepisov zvočnih posnetkov, nato pa opraviti (ponovno) vsestransko temeljitejšo dokazno oceno vseh zaslišanih prič oziroma dopolniti dokazno oceno z opredelitvijo do izpovedb za toženko ključnih prič, zgolj po potrebi pa tudi dopolniti dokazni postopek glede morebiti še nerazjasnjenih relevantnih okoliščin.
Tudi zoper to odločitev smo vložili pritožbo. Razlog za to je naslednji: Višje sodišče je sicer ugodilo naši pritožbi in sodbo razveljavilo, vendar je zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje. Za kaj takega pa ni bilo nobene potrebe ampak je šlo le za nepotrebno podaljševanje postopka. V konkretnem primeru je šlo za razmeroma enostavno dopolnitev oziroma ponovitev dokaznega postopka, ki bi ga sodišče lahko in moralo izvesti samo.
Zadostovalo bi zgolj ponovno pregledati prepise zvočnih posnetkov zaslišanj strank in prič ter jih ovrednotiti skupaj z ostalimi listinskimi dokazi. Gre torej za temeljitejšo dokazno oceno na podlagi vseh že predloženih dokazov, pri čemer bi bilo po potrebi dodatno raziskati le tista vprašanja, ki bi ostala nerazjasnjena.
Tu smo uporabili institut, ki ga predvideva določba 357.a člena Zakona o pravdnem postopku in sicer možnost pritožbe na Vrhovno sodišče zoper sklep sodišča druge stopnje o razveljaviti sodbe in vrnitvi zadeve sodišču prve stopnje. Ta določba je bila z novelo ZPP uvedena z namenom učinkovitega varstva ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Z njo se zasleduje cilj, da višje sodišče v čim večjem številu primerov samo meritorno odloči o sporu, namesto da bi zgolj razveljavilo odločbo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Vrhovno sodišče je naši pritožbi ugodilo z obrazložitvijo, da ugotovitev pritožbenega sodišča, da sodišče prve stopnje ni opravilo celovite in ustrezne dokazne ocene, ne narekuje razveljavitve sodbe. Glede na tako ugotovljeno kršitev bi jo sodišče druge stopnje lahko odpravilo samo, tako da bi po izvedeni pritožbeni obravnavi sprejelo pravilno in popolno dokazno oceno. Tokrat je Vrhovno sodišče je zadevo vrnilo pritožbenemu sodišču v novo odločanje.
V nadaljevanju je sledila še ena obravnava, tokrat pred Višjim sodiščem, na kateri so bile stranke in priče ponovno zaslišane. Višje sodišče je nato sprejelo odločitev, s katero je zavrnilo tožnikov zahtevek. Po mnenju sodišča tožnik ni uspel dokazati, da je toženo stranko pravočasno obvestil o svoji odsotnosti. Posledično je bila odpoved, ki jo je prejel tožnik, zakonita, tožena stranka pa je bila oproščena svojih obveznosti (razen kritja pravdnih stroškov, ki jih v skladu z zakonskimi določili v tovrstnih sporih nosi delodajalec sam, ne glede na morebiten uspeh v postopku).
Ta primer lepo pokaže, kako pomembno je vztrajati z dosledno, premišljeno in strokovno utemeljeno uporabo pravnih sredstev, kadar prvostopenjsko sodišče zavzame napačno stališče.
Pravica morda ni bila hitra, a je bila dosežena. Prav to pa je namen večstopenjskega odločanja in uporabe pravnih sredstev: omogočiti odpravo napak, zagotoviti spoštovanje zakonitosti in povrniti zaupanje v pravni sistem.