V praksi Finančne uprave RS (FURS) se pogosto pojavljajo primeri, ko davčni organ ob prenehanju družbe po skrajšanem postopku preverja, ali so bila posojila, dana fizičnim osebam, dejansko odpuščena. Takšna presoja lahko vodi do obdavčitve kot prikrito izplačilo dobička, kar ima za posledico obdavčitev kot dohodek iz kapitala.

V nadaljevanju predstavljam primer, v katerem je drugostopenjski organ zavzel jasno stališče glede pravilne pravne kvalifikacije takšnih situacij.

Družba je pred prenehanjem po skrajšanem postopku imela izkazano terjatev iz naslova dolgoročnega posojila do (tretje) fizične osebe. Ob izbrisu družbe sta družbenika skladno z zakonom prevzela premoženje družbe, med drugim tudi predmetno terjatev, ki sta jo želela izterjevati naprej.

Davčni organ prve stopnje je zavzel stališče, da je s prenehanjem družbe prišlo do odpusta dolga, saj naj terjatve po izbrisu ne bi bilo več mogoče izterjati. Takšno ravnanje je kvalificiral kot prikrito izplačilo dobička.

Temeljna napaka prvostopenjskega davčnega organa je bila v napačnem razumevanju pravnih posledic prenosa terjatve ob prenehanju družbe. Davčni organ je izhajal iz predpostavke, da je prišlo do združitve upnika in dolžnika (t. i. konfuzije), oziroma da je družba z izbrisom implicitno odpustila dolg. Vendar pa takšno stališče ne vzdrži pravne presoje, če dejansko stanje kaže drugače.

Drugostopenjski organ je pritožbi ugodil in izpodbijano odločbo odpravil. Pri tem je poudaril, da ob prenehanju družbe po skrajšanem postopku družbeniki prevzamejo premoženje družbe, kar vključuje tudi terjatve. Sam prenos terjatve na družbenike ne pomeni njenega prenehanja.

Če obstaja subjekt, ki lahko terjatev še vedno uveljavlja, ni mogoče govoriti o odpustu dolga.

Za prenehanje obveznosti zaradi združitve upnika in dolžnika mora ista oseba postati hkrati upnik in dolžnik iste obveznosti. V obravnavanem primeru dolžnik ni postal družbenik, niti družbenika nista prevzela njegove obveznosti. Posledično ni prišlo do konfuzije.

Poseben pomen je drugostopenjski organ pripisal dejstvu, da se je posojilo po prenehanju družbe dejansko še naprej odplačevalo, vključno z obrestmi. To jasno izkazuje, da terjatev ni bila odpisana, da dolžniško-upniško razmerje ni prenehalo, in da ni prišlo do prenosa premoženjske koristi brez nadomestila.

Za kvalifikacijo kot prikrito izplačilo dobička mora biti izpolnjen tudi pogoj razmerja med povezanimi osebami. Če dolžnik ni družbenik oziroma nima vpliva na družbo, ta element ni podan, kar dodatno izključuje uporabo pravil o prikritem izplačilu dobička.

Odločba FURS jasno potrjuje, da davčni organ ne sme avtomatično sklepati na odpust dolga zgolj zato, ker je družba prenehala po skrajšanem postopku.

Za pravilno davčno obravnavo, ali gre v konkretnem primeru za eventualno prikrito izplačilo dobička,  je potrebno presoditi:

• ali terjatev dejansko obstaja tudi po prenehanju družbe,
• ali obstaja subjekt, ki jo lahko uveljavlja,
• ali se obveznost dejansko izpolnjuje,
• ter ali so podani elementi prikritega izplačila dobička.

Primer kaže, da je pri davčni presoji ključno razlikovanje med formalnim prenehanjem družbe in dejanskim ekonomskim učinkom pravnih razmerij. Prenos terjatve na družbenike sam po sebi ne pomeni odpusta dolga. Dokler terjatev obstaja in se izvršuje, ni podlage za obdavčitev kot prikrito izplačilo dobička.

Odločba drugostopenjskega organa tako predstavlja pomembno usmeritev za pravilno razumevanje davčnih posledic prenehanja družb in ravnanja z njihovimi terjatvami.