Sodelovanje gospodarskih družb s samostojnimi podjetniki je v praksi zelo pogosto, zlasti na področjih informacijske tehnologije, svetovanja in drugih strokovnih storitev. Ob tem se vedno znova pojavlja vprašanje, kdaj gre dejansko za poslovno sodelovanje dveh samostojnih gospodarskih subjektov in kdaj takšno razmerje kljub sklenjeni pogodbi o poslovnem sodelovanju vsebuje elemente delovnega razmerja.

Vprašanje je še posebej aktualno v primerih, ko posameznik po prenehanju zaposlitve pri istem podjetju nadaljuje delo kot samostojni podjetnik. Pogosto se namreč pojavlja stališče, da naj bi takšen prehod že sam po sebi predstavljal navidezno samozaposlitev. Novejša sodna praksa kaže, da takšno avtomatično sklepanje ni pravilno.

Prvi odstavek 4. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) določa, da je delovno razmerje razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organizirani delovni proces delodajalca ter v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Če so ti elementi podani, se na podlagi 18. člena ZDR-1 domneva obstoj delovnega razmerja.

Pri presoji zato ni odločilno, kako sta stranki svojo pogodbo poimenovali. Tudi določilo pogodbe, da med strankama ne obstaja delovno razmerje, samo po sebi ne more preprečiti ugotovitve njegovega obstoja, če se razmerje v praksi izvaja kot delovno razmerje.

Pomembno novejše stališče je v zvezi s tem zavzelo Višje delovno in socialno sodišče v sodbi opr. št. Pdp 431/2025 z dne 13.1.2026. Poudarilo je, da je treba presojati dejansko vsebino razmerja, pri razmejevanju delovnega razmerja od drugih pogodbenih razmerij pa sta posebej pomembni stopnja osebne odvisnosti izvajalca in direktivna oblast naročnika.

Direktivna oblast se lahko kaže v določanju vsebine dela, načina njegove izvedbe, delovnega časa, trajanja in kraja opravljanja dela. Pomembno je torej predvsem, koliko samostojnosti ima izvajalec pri organizaciji svojega dela in ali naročnik določa zgolj rezultat, ki ga želi doseči, ali pa izvajalcu vsakodnevno določa tudi, kdaj, kje in na kakšen način mora delo opravljati.

V navedeni zadevi je bil zahtevek samostojnega podjetnika za ugotovitev obstoja delovnega razmerja zavrnjen. Izvajalec je sam pridobival projekte, organiziral podizvajalce, oblikoval cene, se dogovarjal z naročniki in organiziral izvedbo projektov. Sodišče zato ni ugotovilo takšne vključitve v organizirani delovni proces družbe, ki bi bila značilna za zaposlenega.

Iz te odločbe je mogoče izpeljati pomembno pravilo, da dolgotrajno ali kontinuirano sodelovanje z enim naročnikom samo po sebi še ne pomeni delovnega razmerja. Prav tako dejstvo, da samostojni podjetnik pretežni del svojih prihodkov ustvari pri enem naročniku, samo po sebi še ne pomeni, da je njegov položaj mogoče enačiti s položajem zaposlenega. ZDR-1 nenazadnje posebej ureja tudi položaj ekonomsko odvisne osebe, ki najmanj 80 odstotkov svojih letnih prihodkov pridobi od istega naročnika, vendar še vedno opravlja dejavnost kot samozaposlena oseba.

Posebej pa je treba ločiti delovnopravno in davčnopravno presojo. Zakon o dohodnini uporablja širši pojem odvisnega pogodbenega razmerja. Zato vprašanje za davčne namene ni nujno, ali je bil samostojni podjetnik dejansko zaposlen, temveč tudi, ali je določen prihodek res dosežen z neodvisnim in samostojnim opravljanjem dejavnosti po 46. členu ZDoh-2 ali pa gre po vsebini za dohodek iz drugega odvisnega pogodbenega razmerja po 35. in 38. členu ZDoh-2.

Pomembno spremembo glede pristojnosti davčnega organa je prinesla sodba Vrhovnega sodišča opr. št. X Ips 11/2024 z dne 29.1.2025. Vrhovno sodišče je poudarilo, da lahko nastanek delovnega razmerja, če pogodba o zaposlitvi ni sklenjena, glede na vsebinske značilnosti razmerja ugotavlja pristojno delovno sodišče na podlagi tožbe delavca. Davčni organ obstoja takšnega delovnega razmerja ne more ugotoviti po uradni dolžnosti v davčnem postopku.

To pomeni tudi, da FURS ne more zgolj ugotoviti, da bi moral biti samostojni podjetnik zaposlen, in nato za nazaj obračunati davkov in prispevkov, kot da bi med strankama že obstajala pogodba o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da FURS sodelovanja med gospodarsko družbo in samostojnim podjetnikom ne more davčno presojati.

FURS lahko še vedno presoja, ali posamezni prihodek predstavlja dohodek iz samostojnega opravljanja dejavnosti ali dohodek iz drugega odvisnega pogodbenega razmerja. Prav tako lahko pod pogoji 74. člena ZDavP-2 poseže v navidezne pravne posle oziroma primere nedovoljenega davčnega izogibanja. Vendar za takšen poseg ne zadostuje zgolj ugotovitev, da samostojni podjetnik večino dela opravlja za eno družbo oziroma da je takšna oblika sodelovanja davčno ugodnejša.

Vrhovno sodišče je tudi v novejših odločbah poudarilo, da mora davčni organ za drugačno davčno kvalifikacijo konkretno ugotoviti dejansko vsebino razmerja in izkazati zakonske pogoje za poseg v pravno obliko posla. Posamezne neobičajne okoliščine same po sebi za davčno prekvalifikacijo ne zadostujejo.

Za prakso je zato pomembno predvsem, da pogodba o poslovnem sodelovanju odraža dejansko podjetniško naravo razmerja, še pomembneje pa je, da se na takšen način tudi dejansko izvaja. Samostojni podjetnik mora imeti ustrezno samostojnost pri organizaciji časa, kraja in načina opravljanja storitev, praviloma možnost sodelovanja z drugimi naročniki ter lastno odgovornost za rezultat in stroške svojega poslovanja. Ne bi smel biti vključen v hierarhično organizacijo naročnika na enak način kot njegovi zaposleni.

Na drugi strani sodelovanje na sestankih, uporaba informacijskih sistemov naročnika, upoštevanje tehničnih in varnostnih standardov, dogovorjenih rokov in prioritet samo po sebi še ne pomeni delovnega razmerja. Pri poslovnem sodelovanju je povsem običajno, da naročnik določi, kaj pričakuje od izvajalca in do kdaj mora biti storitev opravljena. Meja se začne zabrisovati predvsem takrat, ko naročnik ne določa več zgolj rezultata, temveč izvajalca tudi vsakodnevno organizacijsko in osebno usmerja na način, ki je primerljiv z njegovimi zaposlenimi.

Posebej previden je treba biti pri prehodu zaposlenega na sodelovanje prek s. p. Takšen prehod sam po sebi ni prepovedan in tudi ne ustvarja avtomatične domneve obstoja delovnega razmerja. Problem pa lahko nastane, če se po formalnem prenehanju zaposlitve dejansko ne spremeni nič: posameznik še naprej opravlja enako delo, v enakem delovnem času, pod istimi nadrejenimi in na enak način kot pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi.

Novejša sodna praksa tako potrjuje, da pri sodelovanju s samostojnim podjetnikom ni odločilna njegova formalna oznaka niti posamezna okoliščina, kot je dolgotrajnost sodelovanja, predhodna zaposlitev ali pretežni delež prihodkov od enega naročnika. Odločilna je dejanska vsebina razmerja, pri čemer je potrebno zlasti raziskati, ali izvajalec storitve dejansko opravlja kot samostojen gospodarski subjekt ali pa je njegova osebna in organizacijska podrejenost naročniku tolikšna, da razmerje po vsebini ustreza delovnemu razmerju.