O stranski intervenciji in pravnem interesu kot njenem temeljnem pogoju je bilo v slovenski pravni teoriji in sodni praksi napisanega že precej. Gre za procesni institut, katerega osnovni namen je omogočiti sodelovanje tretji osebi v pravdi, kadar bi lahko odločitev vplivala na njen pravni položaj. Kljub temu pa sodna praksa vedno znova odpira nova vprašanja glede meja tega instituta, predvsem pri razlagi pojma pravnega interesa.

Prav zato ostaja stranska intervencija eden izmed tistih procesnih institutov, pri katerem se teorija in praksa neprestano prepletata. Posebej zanimive so zadeve, v katerih pravni interes ni očiten na prvi pogled, temveč ga je treba iskati v dejanskih učinkih sodne odločbe na pravni položaj tretje osebe.

Takšen primer predstavlja tudi nedavna odločitev Višjega sodišča v Mariboru (III Cp 632/2026) z dne 9.7.2026, ki je pomembna predvsem zato, ker pojem pravnega interesa razlaga nekoliko širše in bolj življenjsko, kot je bilo mogoče zaznati v nekaterih dosedanjih odločbah.

Prvi odstavek 199. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da lahko v pravdo vstopi oseba, ki ima pravni interes, da v pravdi uspe ena izmed strank. Zakon določa pravni interes kot bistveni pogoj stranske intervencije. Na prvi pogled gre za zelo enostavno določbo, vendar pa težava nastane pri vprašanju, kaj sploh pomeni pravni interes.

Sodna praksa je skozi leta razvila precej enotno izhodišče, da ne zadostuje zgolj dejanski, ekonomski ali moralni interes. Intervenient mora izkazati, da bi sodna odločba lahko vplivala na njegov pravni položaj oziroma na njegove pravice ali obveznosti.

To razlikovanje je pomembno predvsem zato, ker obstaja veliko oseb, ki imajo interes za izid posameznega spora, vendar njihov interes ostaja zgolj posreden. Takšne osebe praviloma nimajo pravice sodelovati v postopku.

V tem primeru pa obravnavana odločba prinaša pomembno sporočilo, da materialnopravna povezanost ne pomeni nujno pogodbenega razmerja. Sodišče prve stopnje je po prejetem predlogu za stransko udeležbo v postopku zavzelo precej formalistično stališče, da predlagatelj nima pravnega interesa predvsem zato, ker med njim in toženo stranko ni obstajalo klasično obligacijsko oziroma pogodbeno razmerje.

Višje sodišče pa je takšno razlago zavrnilo. Poudarilo je, da materialnopravna povezanost ni omejena zgolj na pogodbena razmerja. Odločilno je, ali bi sodna odločitev lahko vplivala na pravni položaj tretje osebe. V konkretnem primeru je bil predlagatelj avtor spornih izjav, katerih umik in prepoved nadaljnjih objav je zahteval tožnik. Zato odločitev ni posegala zgolj v pravni položaj medija, temveč tudi v položaj avtorja teh izjav.

Takšna razlaga pomeni pomemben odmik od pretirano formalističnega razumevanja pravnega interesa. Sklep višjega sodišča pa opozarja še na eno pomembno okoliščino. Pogosto se pravni interes razume predvsem skozi prizmo premoženjskih razmerij. Vendar pravni položaj posameznika ni omejen zgolj na premoženjske pravice.

V obravnavanem primeru je predlagatelj zatrjeval, da odločitev posega tudi v njegovo pravico do izjave, svobodo izražanja in možnost nadaljnjega javnega odzivanja glede tematike, ki se neposredno nanaša nanj. Če bi bilo ugotovljeno, da je objava njegovih izjav protipravna, bi to lahko vplivalo tudi na njegove prihodnje možnosti javnega izražanja. Prav v tem je višje sodišče prepoznalo pravni interes.

Posebej zanimiva je argumentacija glede prejudicialnih učinkov. Sodišče je poudarilo, da čeprav sodna odločba formalno učinkuje le med pravdnima strankama, lahko njeni razlogi in ugotovitve pomembno vplivajo tudi na prihodnje postopke ali na pravni položaj tretjih oseb.

Višje sodišče je poudarilo, da bi morebitna ugotovitev nezakonitosti medijske objave lahko vplivala tudi na presojo prihodnjih objav, ki bi vsebinsko izhajale iz istih navedb. Zato pravni interes ni bil zgolj hipotetičen, temveč povsem konkreten. Takšno stališče sodišča predstavlja pomemben poudarek, da pravni interes ni omejen zgolj na neposredne učinke sodbe, ampak zajema tudi njene realne pravne posledice.

Odločba je zanimiva tudi zato, ker izhaja iz medijskega spora. Tožnik je zahteval umik objave in prepoved nadaljnjih podobnih objav, katerih avtori je predlagatelj. Zato ni šlo zgolj za spor med medijem in prizadeto osebo, ampak tudi za spor o dopustnosti objave izjav.

V postopkih je običajno tako, da se tožnik odloči koga bo tožil. Če ne obstajajo pogoji za nujno sosporništvo, je v dispoziciji tožnika, da opredeli toženo stranko. Sosporniška intervencija je urejena za primere, ko bi imel intervenient, če bi bil tožen, položaj enotnega sospornika.

Po določbi prvega odstavka 202. člena ZPP lahko kot intervenient vstopi v pravdo tudi oseba, na katero se sodna odločba neposredno nanaša. Ta oseba ima položaj enotnega sospornika (196. člen ZPP). Ker se bo sodna odločba nanašala tudi na predlagatelja stranske udeležbe, mora slednji imeti možnost v postopku sodelovati na toženi strani kot intervenient.

Obravnavana odločba pomeni dobrodošlo dopolnitev dosedanje sodne prakse glede razlage pravnega interesa za stransko intervencijo. Njeno bistveno sporočilo je, da pravnega interesa ni mogoče presojati zgolj formalistično, skozi vprašanje obstoja pogodbenega ali drugega neposrednega materialnopravnega razmerja med intervenientom in eno od pravdnih strank. Odločilno je, ali lahko sodna odločba dejansko vpliva na pravni položaj tretje osebe.

Takšen pristop je najbližje namenu instituta stranske intervencije. Namen tega procesnega instituta namreč ni zgolj varovanje pravic pravdnih strank, temveč tudi preprečevanje položajev, ko bi bila oseba, katere pravni položaj je lahko bistveno prizadet, izključena iz postopka, v katerem se o tem položaju dejansko odloča.

Sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 9.7.2026 tako predstavlja pomemben opomin, da je treba pojem pravnega interesa razlagati vsebinsko in funkcionalno, ne pa zgolj formalno. Prav v tem je tudi njen največji prispevek k nadaljnjemu razvoju sodne prakse glede stranske intervencije.