Vrhovno sodišče RS je izdalo sodbo opr. št. VIII Ips 28/2025 z dne 24. 3. 2026, v kateri je pomemben poudarek, da delavcu v času opravljanja poskusnega dela ni dopustno podati redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker da naj 125. člen ZDR-1 naj ne bi dopuščal druge vrste odpovedi, razen tistih, ki so v tem členu taksativno naštete. S takšno odločitvijo se ni moč strinjati iz več razlogov. Poskusno delo je namenjeno preizkusu delavca in to ni nobena posebna varovana kategorija delavcev pred redno odpovedjo iz poslovnega razloga, kot je sedaj razumeti odločitev VSRS.
Poslovanje delodajalca v gospodarskem okolju, kot ga imamo vzpostavljenega še posebej v Sloveniji, je neugodno in lahko si je zamisliti samostojnega podjetnika z dvema zaposlenima od tega enega za nedoločen čas in drugega na poskusnem delu. Zaradi odločbe VSRS bo odpoved torej moral dobiti 10 let zaposlen delavec, ki je vse »preizkuse« delodajalca tako rekoč že prestal. Samostojnemu podjetniku bo ostal delavec na poskusnem delu, ki bo pa na koncu sam podal odpoved z odpovednim rokom 7 dni, ker je ostal brez ustreznega mentorja. Takšna situacija predstavlja eno izmed praktičnih posledic, ki presegajo namen in smisel določbe 125. člena ZDR-1.
Sistemska in namenska razlaga ZDR-1 takšne razlage, kot jo zavzema VSRS v svoji odločbi, ne dajeta. Poskusno delo je urejeno v poglavju III. pravice, obveznosti in odgovornosti iz delovnega razmerja, torej pri ureditvi poskusnega dela ne gre za posebno vrsto pogodbe o zaposlitvi, ki bi utemeljevala posebno obravnavo, kot npr. pogodba o zaposlitvi za določen čas, pogodba o zaposlitvi s krajšim delovnim časom itd. Tudi iz tega razloga je odstop od možnosti odpovedi iz poslovnega razloga v času poskusnega dela napačna, saj je poskusno delo samo skupek pravic in obveznosti med delavcem in delodajalcem, ki je lahko ne pa nujno določen v pogodbi o zaposlitvi in to ni posebna vrsta pogodbe o zaposlitvi (ali posebna vrsta varovane kategorije delavcev pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi), ki bi sistemsko terjala drugačno ureditev možnosti odpovedi v primeru poslovnega razloga.
Strinjati se pa je, da je šesti odstavek 125. člena ZDR-1, lahko zavajajoč in po moji presoji nepotreben. Določa pa, da v času trajanja poskusnega dela lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi tudi, če so podani razlogi za izredno odpoved ali zaradi postopka za prenehanje delodajalca ali prisilne poravnave. Gre za nedodelano pedagoško normo, ki pravzaprav ničesar (novega) ne zapoveduje, saj je to, da se lahko iz teh naštetih razlogov odpove pogodba o zaposlitvi v času poskusnega dela jasno razvidno iz drugih določb zakona. Zgolj dejstvo, da zakonodajalec v tej pedagoški normi ni predvidel tudi odpovedi iz poslovnega razloga, ni nekaj, kar bi to možnost izključevalo. Tako tudi, če ta določba ne bi vsebovala navedbe, da se delavcu lahko odpove pogodba o zaposlitvi tudi, če gre za prenehanje delodajalca, je jasno, da se uporabijo splošna določila, ki veljajo za urejanje možnosti prenehanja delovnega razmerja v primeru prenehanja delodajalca. Kot rečeno gre pri šestem odstavku 125. člena ZDR-1 za nepotrebno pedagoško normo, ki ničesar ne zapoveduje niti ne prepoveduje.
Menim, da je odločitev VSRS pravno gledano neposrečena, za gospodarsko prakso pa škodljiva in trenutno (žal) ne verjamem, da si bodo delovna sodišča »upala« odstopiti od te novo vzpostavljene prakse VSRS.