Povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe je v praksi pogosta oblika povečanja kapitala, ki se uporablja predvsem kot nominalno povečanje osnovnega kapitala, pri čemer ne pride do dejanskega dotoka novih sredstev v družbo, temveč gre za preoblikovanje drugih postavk lastnega kapitala (npr. rezerv, nerazporejenega dobička) v osnovni kapital.

Ta oblika povečanja kapitala je pravno in računovodsko nevtralna glede na premoženjski položaj družbe in družbenikov, saj se njihovi poslovni deleži povečajo sorazmerno z dosedanjimi deleži, medsebojna razmerja pa ostanejo nespremenjena. Družba s tem ne pridobi novih sredstev, ampak se zgolj spremeni struktura lastniškega kapitala.

Povečanje iz sredstev družbe je pogosto uporabljeno tudi zaradi izboljšanja kreditne sposobnosti in ugleda družbe, saj nominalno višji osnovni kapital pomeni večjo stabilnost in varnost za upnike. Prav tako je to način, kako lahko družba formalno poveča osnovni kapital brez potrebe po dodatnih vložkih družbenikov, kar je lahko koristno v primerih, ko družba nima potrebe po dodatnem kapitalu, ampak želi izboljšati svojo bilanco.

Jedro spora v zadevi I U 514/2024-25 je bilo vprašanje, ali povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe predstavlja pridobitev novega poslovnega deleža oziroma kapitala v družbi z omejeno odgovornostjo (v nadaljevanju: d.o.o.). Od odgovora na to vprašanje je namreč odvisen čas pridobitve kapitala in s tem obdobje imetništva kar ob padajoči davčni stopnji vpliva na višino davčne obveznosti.

Zakon o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) pri pridobitvi in odsvojitvi kapitala izhaja iz časovnega elementa, saj je ta pomemben glede na to, da se stopnja dohodnine od dobička iz kapitala znižuje vsakih pet let imetništva kapitala.

V konkretni zadevi je davčni organ izhajal iz stališča, da povečanje kapitala iz sredstev družbe ni mogoče upoštevati zgolj kot povečanje osnovnega vložka, ampak gre po vsebini z davčnega vidika za pridobitev novega deleža. Temu naj bi bilo tako iz razloga, da vrednotenje po ekonomski vsebini utemeljuje ugotavljanje pridobitve in odsvojitve kapitala ter s tem povezane vrednosti kapitala v trenutku povečanja kapitala iz sredstev družbe in ne v času pridobitve osnovnega vložka v preteklosti. Celoten sistem obdavčitve je po stališču davčnega organa utemeljen na spremembah stanja kapitala – ta pa naj bi predstavljala pridobitev in odsvojitev kapitala po določbah ZDoh-2. Prav tako bi bilo z vidika načela enakosti pred zakonom neutemeljeno, da bi bili glede datuma pridobitve kapitala ugodneje obravnavani lastniki, ki svoj poslovni delež povečajo iz sredstev družbe, v primerjavi z lastniki, ki povečajo kapital z lastnimi vplačili.

Sodišče pa je zavzelo drugačno, za družbenike bistveno ugodnejše stališče.

Obdavčitev dohodkov fizičnih oseb ureja Zakon o dohodnini (v nadaljevanju: ZDho-2). Kot dohodek, ki je predmet obdavčitve, šteje tudi dobiček iz kapitala (za kapital pa med drugim šteje tudi delež v gospodarski družbi). Davčna osnova za odmero davka od dobička iz kapitala je po ZDoh-2 razlika med vrednostjo kapitala ob odsvojitvi in vrednostjo kapitala ob pridobitvi.

Višina davčne stopnje je odvisna od obdobja imetništva kapitala in se z njegovim trajanjem zmanjšuje. Iz tega razloga je čas pridobitve kapitala ključen za pravilno odmero konkretne davčne obveznosti.

Sodišče je pri svoji presoji izhajalo tako iz namenske kot sistemske razlage določb ZDoh-2 in ZGD-1. Četrti odstavek 98. člena ZDoh-1 določa, da se pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe nabavna vrednost kapitala ne spremeni:

“Kadar zavezanec pridobi delnico ali povečani delež oziroma osnovni vložek pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe, se šteje, da je nabavna vrednost tako pridobljene delnice ali pridobljenega povečanega deleža oziroma osnovnega vložka enaka nič.”

Iz te določbe ni mogoče izpeljati stališča, da bi šlo za pridobitev novega kapitala. Nadalje pa je potrebno upoštevati, da so predmet pravnega prometa v družbi z omejeno odgovornostjo poslovni deleži oziroma njihovi deli (in ne osnovni vložki). Poslovni delež je tisti, ki predstavlja skupek korporacijsko-pravnih upravičenj družbenika v družbi.

Sodišče je pri razlagi materialnega prava izhajalo tudi iz namena obdavčitve dohodka iz kapitala, ki je usmerjen v dejansko, ekonomsko povečanje premoženja. Osnovni namen ZDoh-2 je namreč obdavčitev prirasta premoženja družbenika, kar pomeni, da je predmet obdavčitve lahko le efektivno povečanje premoženja. Pri obdavčitvi kapitala je treba slediti ekonomski vrednosti dohodka in pri obdavčenju z dohodnino izhajati iz dejansko ustvarjenega povečanja premoženja. O tem pa ne moremo govoriti, če do ekonomskega povečanja družbenikovega kapitala dejanskega ne pride.

Pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe se družbenikov poslovni delež ne spremeni. Če se osnovni kapital poveča s preoblikovanjem drugih postavk lastnega kapitala (t.i. nominalno povečanje osnovnega kapitala), družbeniki ne pridobijo novega in samostojnega poslovnega deleža, temveč se njihovi osnovni vložki povečajo v sorazmerju z obstoječimi deleži, pri čemer ostajajo njihova medsebojna razmerja nespremenjena.

Tako se deleži družbenikovih pravic in ekonomska vrednost njihovega deleža ne spremenita. Družbenik pravno in ekonomsko gledano ohrani enak lastniški položaj, zato sodišče meni, da v tem primeru ne gre za »nov kapital«, ki bi lahko bil predmet obdavčitve po ZDoh-2.

Nominalno (računsko) povečanje osnovnega kapitala je računska operacija, pri kateri ne pride do vplačila novega kapitala. V bilanci stanja se spremeni le pasivna stran, saj se poveča določena postavka kapitala in zmanjša druga, medtem ko se stanje sredstev v družbi in njena vrednost ne spremenita.

Nasprotno pa pri efektivnem (dejanskem) povečanju osnovnega kapitala družbeniki vplačajo nov kapital, kar spremeni tako aktivno kot pasivno stran bilance. Družba pridobi nova sredstva in njena vrednost se poveča, kar predstavlja ekonomsko povečanje kapitala in je lahko predmet obdavčitve.

Skleniti je mogoče, da je Upravno sodišče v svoji praksi jasno zavzelo stališče, da povečanje osnovnega kapitala iz sredstev družbe ne vpliva na obdavčitev ob odsvojitvi kapitala, saj družbenik s takšnim povečanjem ne pridobi novega premoženja, ohrani nespremenjen lastniški položaj, njegov poslovni delež pa se ne spremeni. Kljub temu pa je zakonodajalec z novelo ZDoh-2 v 101. člen uvedel nov šesti odstavek, ki določa drugače.

Ta določba, ki se uporablja od 1. 1. 2023 dalje, posebej ureja trenutek pridobitve kapitala v primerih povečanja osnovnega kapitala iz sredstev družbe in določa, da se takšno povečanje za davčne namene šteje kot nova, samostojna pridobitev kapitala družbenikov. Zakonodajalec je spremembo utemeljil s potrebo po večji jasnosti in odpravi dvomov glede datuma pridobitve kapitala, ki naj bi izhajali iz neenotne sodne prakse. Pri tem pa iz obrazložitve ni razvidno, zakaj je bila sprejeta prav takšna rešitev in ne tista, ki ji je Upravno sodišče v svoji praksi do sedaj (večkrat) sledilo.

Ob tem velja poudariti, da v ZDoh-2 še naprej ostaja v veljavi določba četrtega odstavka 96. člena, ki določa, da je pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe nabavna vrednost tako pridobljenega kapitala enaka nič.

Na prvi pogled se zato zdi, da so posamezne določbe zakona med seboj neusklajene. Medtem ko zakon v četrtem odstavku 98. člena izhaja iz tega, da se pri povečanju osnovnega kapitala iz sredstev družbe vrednost kapitala ne spremeni, kar pomeni, da družbenik dejansko ne pridobi novega premoženja, pa šesti odstavek 101. člena isto povečanje obravnava kot novo pridobitev kapitala. Kako bo to neskladje razrešeno v praksi, bo pokazala nadaljnja davčna in sodna praksa.