V naši odvetniški pisarni pri pregledu gospodarskih pogodb pogosto ugotavljamo, da podjetja prevzemajo obveznosti, katerih dejanskega obsega se ob podpisu niti ne zavedajo. Pogodba, ki je na prvi pogled videti povsem običajna, lahko vsebuje določila, zaradi katerih podjetje odgovarja za škodo, ki večkrat presega vrednost celotnega posla.
Predstavljajte si, da vaše podjetje dobavi opremo v vrednosti 100.000 EUR. Zaradi napake na opremi pride do zastoja proizvodnje pri kupcu, ki nato zahteva 500.000 EUR odškodnine zaradi izgubljenega dobička.
Če pogodba ne vsebuje ustrezne omejitve odgovornosti, je podjetje lahko izpostavljeno zahtevkom, ki bistveno presegajo vrednost posla. Zato je smiselno odgovornost pogodbeno omejiti, denimo na vrednost pogodbe ali določen odstotek te vrednosti. Posebej je treba urediti tudi odgovornost za posredno škodo in izgubljeni dobiček. Seveda pa je treba upoštevati, da zakon pri določenih oblikah odgovornosti takšnih omejitev ne dopušča.
Pri proizvodnih in dobavnih pogodbah so pogodbene kazni zaradi zamude nekaj povsem običajnega. Težava nastane, kadar pogodba določa dnevno kazen, ne določa pa njene najvišje skupne višine. Že relativno kratka zamuda lahko povzroči nesorazmerno visoko pogodbeno kazen. Še posebej nevarno je, če pogodba poleg kazni dopušča tudi dodatne odškodninske zahtevke. Podjetjem zato svetujemo, da se dogovorijo za najvišjo skupno višino pogodbenih kazni in jasno opredelijo njihovo razmerje do morebitne odškodnine.
Naslednji pogosti primer iz prakse je, ko se podjetje zaveže k dobavi opreme do določenega datuma, vendar kupec pravočasno ne zagotovi tehnične dokumentacije, potrebnih dovoljenj ali dostopa do lokacije. Kljub temu pogodba določa, da dobavitelj odgovarja za vsako zamudo. Takšna ureditev je lahko izjemno neugodna. Pogodba mora jasno določati, da se roki ustrezno podaljšajo, kadar zamuda nastane zaradi ravnanja naročnika ali drugih pogodbeno opredeljenih okoliščin, za katere dobavitelj ne odgovarja.
Velikokrat se pojavi vprašanje nejasnosti pogojev prevzema blaga ali storitev. Kdaj je dobava dejansko opravljena? Ob fizični izročitvi blaga, podpisu prevzemnega zapisnika ali šele po uspešno opravljenem testiranju? To vprašanje je pomembnejše, kot se zdi. Če je plačilo vezano na podpis prevzemnega zapisnika, kupec pa podpis neutemeljeno odklanja, se lahko dobavitelj znajde v položaju, ko je svojo obveznost že izpolnil, do plačila pa še vedno ne more priti. Zato je priporočljivo določiti objektivne kriterije prevzema, roke za podajo pripomb in posledice kupčeve neupravičene zavrnitve sodelovanja pri prevzemu.
Posebej nevarna so določila, po katerih bo naročnik podizvajalcu plačal šele takrat, ko bo sam prejel plačilo od končnega kupca. Takšna določila lahko povzročijo, da podjetje financira celoten posel, čeprav na plačilno sposobnost ali ravnanje končnega kupca nima nobenega vpliva. Dobavitelj naj zato praviloma vztraja pri jasno določenih plačilnih rokih, ki niso odvisni od plačil tretjih oseb. Pri večjih poslih je smiselno razmisliti tudi o avansih, bančnih garancijah ali drugih ustreznih zavarovanjih.
V pogodbah pogosto zasledimo določila, po katerih mora dobavitelj zagotavljati servis, rezervne dele ali tehnično podporo še več let po izteku garancijske dobe. Če pri tem niso jasno opredeljeni obseg storitev, trajanje in plačilo, lahko podjetje nehote prevzame dolgoročne obveznosti brez ustreznega nadomestila. Potrebno je razlikovati med zakonskim jamčevanjem za napake, pogodbeno garancijo in dodatnimi plačljivimi servisnimi storitvami.
Problem je tudi v povezavi z uporabo tujega prava in določitvijo pristojnosti tujih sodišč. Velikokrat se zgodi, da mora slovensko podjetje pristati na pogodbo s tujim poslovnim partnerjem, v kateri je določena uporaba tujega prava in pristojnost sodišča v tujini. Dokler sodelovanje poteka brez težav, se takšno določilo zdi nepomembno. Ko pa pride do spora, lahko stroški postopka, tujih odvetnikov, prevodov in izvedencev hitro postanejo nesorazmerni z vrednostjo zahtevka. Pri mednarodnih pogodbah je zato treba pravočasno preveriti, katero pravo se bo uporabljalo, kje se bodo reševali spori in ali je primernejša arbitraža. Če si predstavljate, da že sodni postopek v Sloveniji ni čisto običajen, si zamislite, kako se vse skupaj zakomplicira šele v tujini, pa naj bo to znotraj Evropske Unije ali pa celo v tretjih državah.
Pogodba ni zgolj nepotrebna formalnost, čeprav jo mnogi jemljejo tako. Podjetniki pogosto menijo, da je najpomembnejše pridobiti posel, pravna vprašanja pa bodo reševali, če se bodo pojavile težave. Toda ko je pogodba enkrat podpisana, je možnosti za spremembe bistveno manj. Tako da nesporno velja, da dobro pripravljena pogodba ne pomeni nezaupanja med poslovnima partnerjema, ampak izključno, da sta stranki že vnaprej jasno uredili svoja pričakovanja, obveznosti in tveganja.