V sredini aprila 2016 je začela veljati novela t.i. stečajnega zakona (ZFPPIPP-G, Ur. l. RS št. 27/2016), ki je med ostalim dodal tudi 8. odstavek 400. členu, s katerim se je določilo, da lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.

Do tedaj je namreč veljalo pravilo (iz 5. odstavka 400. člena ZFPPIPP), ki je določalo minimum preizkusne dobe na vsaj 2 letu. Glede na to, da je večina osebnih stečajev ˝praznih˝, to pomeni, da stečajni dolžniki nimajo nobenega premoženja, ki bi ga lahko stečajni upravitelji unovčili in porabili (primarno za plačilo svojih stroškov, potem pa še) za poplačilo terjatev upnikov, je bila dodatna možnost predčasnega zaključka osebnih stečajev smiselna.

Po večini dolžniki v realnosti v času preizkusne dobe niso imeli možnosti pridobiti zaposlitve, ki bi jih omogočala pridobivanje pomembno višjih prejemkov, kar bi pomenilo, da bi se upniki lahko poplačala v večji meri. Dve leti, kar je bila minimalna zakonska dolžina preizkusne dobe, je bilo predolgo obdobje tako z vidika dolžnikov kot tudi stečajnih upraviteljev. Takšen postopek osebnega stečaja je na eni strani podaljševal agonijo stečajnega dolžnika, ki je v vsakem primeru pričakoval odpustitev obveznosti po poteku določene dobe, na drugi strani pa je postopek povzročal stečajnim upraviteljem delo, ki ni imelo nobene vrednosti. Iz tega razloga je bila odločitev zakonodajalca, da skrajša preizkusno dobo na vsega 6 mesecev, zelo smiselna.

Skrajšanje preizkusne dobe so z veseljem sprejeli stečajni dolžniki, ki so zgolj še čakali na iztek te dobe, zakonodajalec pa jim je dal možnost predčasnega zaključka. Iz tega razloga je bilo vloženih več predlogov za skrajšanje preizkusne dobe. Sodišča, ki vodijo osebne stečaje na prvi stopnji, pa tega ˝darila˝ zakonodajalca dolžnikom niso tako velikodušna sprejela. Predlogi so bili zavrnjeni predvsem iz razloga, ker dolžnik s predlogom naj ne bi izkazal novih okoliščin, ki bi narekovale znižanje preizkusne dobe glede na situacijo ob določitvi preizkusne dobe (torej ob izdaji oklica o začetku postopka odpusta obveznosti). Tako je npr. v zadevi Okrožnega sodišča v Celju opr. št. St 3556/2015 sodišče po prejemu dolžnikovega predloga po skrajšanju preizkusne dobe izvedlo narok, na katerem je zaslišalo dolžnika.

Sodišče je po izvedbi dokazov ugotovilo, da se pri dolžniku v vmesnem času ni spremenilo nič bistvenega in da je sodišče vsa navedena dejstva že upoštevalo pri izdaji sklepa o odpustu obveznosti in presodilo, da je za dolžnika primerna preizkusna doba v trajanju dveh let in osmih mesecev od izdaje sklepa o začetku postopka odpusta obveznosti. Sodišče naj bi že ob odločanju o določitvi časa trajanja preizkusne dobe, ob upoštevanju vseh okoliščin na strani dolžnika (ki se od takrat niso bistveno spremenile), ni določilo po tedanji zakonodaji najkrajšega možnega preizkusnega obdobja (dveh let), ampak nekoliko daljšega.

Sodišče je štelo, da je skrajšanje preizkusne dobe utemeljeno le v primerih, ko je bila že po prej veljavni zakonodaji določena najnižja možna preizkusna doba, to je dve leti, pa so bile okoliščine takšne, ki bi narekovale tudi krajšo preizkusno dobo od dveh let, vendar tega zakonodaja ni omogočala. Drug primer, ko bi po mnenju sodišča skrajšanje tudi bilo utemeljeno, pa naj bi bile morebitne spremenjene okoliščine, ki bi nastopile na strani stečajnega dolžnika po izdaji sklepa začetku postopka odpusta obveznosti.

Dolžnik je zoper zgoraj opisano odločitev sodišča prve stopnje vložil pritožbo, Višje sodišče v Celju pa je pritožbi sledilo in odločilo, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Po stališču Višjega sodišča je novela ZFPPIPP-G vnesla možnost (glej prehodne določbe), da lahko upravitelj ali stečajni dolžnik z ugovorom zahteva skrajšanje preizkusnega obdobja, če je bil postopek odpusta obveznosti začet pred uveljavitvijo novele ZFPPIPP-G, preizkusno obdobje pa do vložitve ugovora še ni poteklo. Prav tako so okoliščine, ki so relevantne za skrajšanje preizkusnega obdobja po 8. odstavku 400. člena ZFPPPIPP drugačne od tistih, ki jih mora sodišče upoštevati po 4. odstavku 400. člena ZFPPPIPP, ko se odloča o določitvi preizkusnega obdobja.

Višje sodišče v Celju je poudarilo, da je mogoče iz novele ZFPPIPP-G sklepati, da stečajnega postopka ni smiselno voditi zoper socialno šibke osebe, ki so brez realnih možnosti, da bi v času preizkusne dobe, daljše od 2 let, pridobile sredstva, ki bi prišla v stečajno maso za (vsaj delno) poplačilo upnikov. V takih primerih so podani razlogi za skrajšanje preizkusnega obdobja pod dve leti po določilu novele ZFPPIPP-G.

Zagotovo je primerno, da stečajni dolžniki, ki so brez prejemkov in brez možnosti v prihodnje pridobiti višje prihodke, vložijo predloge (oz. ugovore zoper odpust obveznosti), s katerimi se bo od sodišča zahtevalo preveritev teh okoliščin ter odločitev o skrajšanju preizkusne dobe pod 2 leti, s čimer se bo skrajšalo agonijo stečajnih dolžnikov ter jim omogočilo svež začetek, kar je bistvo osebnega stečaja, stečajnim upraviteljem pa tudi prihranilo delo, ki ni imelo nobenega učinka.