Dejstvo je, da je širom Evropske unije vse več posameznikov, ki so podedovali premoženje v različnih državah. Da takšnim posameznikom ne bi bilo potrebno voditi več različnih zapuščinskih postopkov v državah EU, kjer se to premoženje nahaja, je bila v EU sprejeta Uredba (EU) št. 650/2012 o mednarodnem dedovanju, ki je začela veljati 17. avgusta 2015. Sprejeta je bila 4. julija 2012 z namenom, da bi se predpisi o dedovanju v državah članicah EU prilagodili vse večji mobilnosti ljudi in kapitala.

Uredba 650/2012 se uporablja v zadevah dedovanja za katerokoli premoženje, ki se najde na področju EU. Uredba se ne uporablja v davčnih, carinskih ali upravnih zadevah. Iz področja uporabe te uredbe so izključena:

• vprašanja statusa fizičnih oseb ter družinska razmerja in razmerja, ki imajo primerljive učinke po pravu, ki se uporablja za taka razmerja;
• pravna ali poslovna sposobnost fizičnih oseb, vprašanja v zvezi s pogrešanostjo, odsotnostjo ali domnevno smrtjo fizične osebe;
• vprašanja v zvezi s premoženjskimi razmerji med zakoncema in premoženjskimi razmerji, ki imajo po pravu, ki se uporablja za taka razmerja, primerljive učinke kot zakonska zveza;
• preživninske obveznosti, ki niso posledica smrti;
• formalna veljavnost razpolaganja za primer smrti v ustni obliki;
• pravice in premoženje, ki so nastali ali prešli drugače kot z dedovanjem, kot so na primer darila, skupna lastnina več oseb, ki preide na preživele(ga), pokojninski načrti, zavarovalne pogodbe in podobni dogovori, vprašanja prava družb in drugih subjektov s pravno osebnostjo ali brez nje.

Zanimivo je, da Uredba 650/2012 uvaja pomemben instrument, to je Evropsko potrdilo o dedovanju (ECS), s katerim se bo dokazoval status dediča v vseh državah članicah EU, kar bo dedičem bistveno olajšalo postopke dedovanja, kadar se bo zapuščina nahajala v različnih članih EU. Evropsko potrdilo o dedovanju bo imelo enake učinke v vseh državah članicah EU.

Potrdilo je namenjeno dedičem, volilojemnikom z neposrednimi pravicami v dedni zadevi in izvršiteljem oporoke ali upraviteljem zapuščine, ki morajo v drugi državi članici dokazati svoj status ali uveljavljati svoje pravice kot dediči ali volilojemniki oziroma pooblastila kot izvršitelji oporoke ali upravitelji zapuščine.

Potrdilo se lahko uporablja zlasti, da se dokaže status in ali pravice posameznega dediča oziroma volilojemnika, omenjenega v potrdilu, in njihovi deleži na zapuščini; dodelitev določenega premoženja, ki je del zapuščine, dedičem oziroma volilojemnikom, ki so omenjeni v potrdilu ali da se dokaže pooblastilo osebe, omenjene v potrdilu, za izvrševanje oporoke ali upravljanje zapuščine.

Evropsko potrdilo o dedovanju ima dokazno moč in zanj se predpostavlja, da točno odraža elemente, ki so bili ugotovljeni po pravu, ki se uporablja za dedovanje, ali po kateremkoli drugem pravu, ki se uporablja za posamezne elemente, kot je materialna veljavnost razpolaganja za primer smrti.

Evropsko potrdilo o dedovanju vsakomur, ki na primer izroči plačilo ali preda zapuščino osebi, ki je v potrdilu navedena kot upravičena, da prejme tako plačilo ali premoženje kot dedič ali volilojemnik, zagotavlja pravno zaščito, če je ravnal v dobri veri in se pri tem zanašal na to, da so informacije, navedene v potrdilu, točne.

Enako zaščito bo imel tudi tisti, ki se zanaša na to, da so informacije, navedene v potrdilu, točne in ki na primer kupi ali prejme premoženje od osebe, ki je v potrdilu navedena kot upravičena, da razpolaga s tem premoženjem. Potrdilo je veljavna listina za vpis zapuščine v ustrezni register države članice.

Države članice EU so morale do 17. avgusta 2015 v nacionalni zakonodaji določiti, kateri organi bodo pristojni za izdajo potrdila po Uredbi 650/2012. Tudi Republika Slovenija bi morala do tega datuma sprejeti zakonske osnove za uskladitev naše zakonodaje z Uredbo 650/2012 in določiti organ, ki bo pristojen za izdajo Evropskega potrdila o dedovanju.

V večini držav članic EU, v katerih poznajo latinski tip notariata, so notarji glavni sogovorniki in svetovalci za katerokoli vprašanje, povezano z dednim pravom in bodo tudi pristojni z izdajanje Evropskega potrdila o dedovanju. Čeprav bi v skladu z Uredbo to opravljali notarji, je bilo določeno, da se potrdilo o dedovanju, ki ima učinek preko meja naše države, izdajo okrajna sodišča, ki vodijo zapuščinske postopke.

V primerih, ko je zapustnik zapustil premoženje, ki se nahaja izven meja Republike Slovenije, morajo to dejstvo dediči sporočiti sodišču že v smrtovnici ali pa najkasneje na naroku glavne obravnave v zapuščinskem postopku. Za sodišče je pomembno, da se premoženje iz tujine kar se da določno opiše, sporoči ustrezne identifikacijske podatke, da lahko sodišče to premoženje vključi v svoj sklep o dedovanju, izda potrdilo o dedovanju in na tak način omogoči dedovanje premoženja tudi v tujini.

Seveda se lahko zgodi, da se dediči sprejo med seboj glede obsega zapuščine oziroma premoženja, ki bi naj spadalo v zapuščino, v tem primeru pa ni nujno, da bo pristojno sodišče v Sloveniji, saj je potrebno upoštevati specialna določila posameznih zakonov (tudi po različnih državah), ki določajo izključno stvarno in krajevno pristojnost sodišč za posamezno premoženje.

Zagotovo bo novi institut dednega prava pomagal dedičem, kjer med njimi ne bo sporov. Dedovanje bo hitrejše, stroškovno manj obremenjujoče in z manj problemi. Vendar pa sodišča ne bodo ugotavljala obstoja premoženja v tujini po uradni dolžnosti, če dediči ne bodo tega sami predstavili.*

*povzeto po http://www.notar-z.si/aktualno/uredba-eu-o-dedovanju