Ženitna pogodba – novost v slovenski družinski zakonodaji

Slovenija spada med države, ki že od nekdaj daje velik pomen tradicionalnemu pojmovanju družine in zakonske zveze. S tega izhodišča izhaja tudi neveljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki se še vedno uporablja. Slednji opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moškega in ženske. Določbe zakona, ki urejajo zakonsko zvezo, so kogentne narave in z izjemo posameznih določb glede preživljanja zakonca in upravljanja s skupnim premoženjem, ne omogočajo svobodnega urejanja medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema. S sprejetjem novega Družinskega zakonika, ki je začel veljati 15. aprila 2017, uporabljati pa se začne 15. aprila 2019 so bile na področju premoženjskih razmerij med zakoncema sprejete korenite spremembe. Nove določbe so dispozitivne in se uporabljajo le, če se zakonca ne dogovorita drugače.

Slovenija spada med države, ki že od nekdaj daje velik pomen tradicionalnemu pojmovanju družine in zakonske zveze.  S tega izhodišča izhaja tudi neveljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki se še vedno uporablja. Slednji opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moškega in ženske. Določbe zakona, ki urejajo zakonsko zvezo, so kogentne narave in z izjemo posameznih določb glede preživljanja zakonca in upravljanja s skupnim premoženjem, ne omogočajo svobodnega urejanja medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema. S sprejetjem novega Družinskega zakonika, ki je začel veljati 15. aprila 2017, uporabljati pa se začne 15. aprila 2019 so bile na področju premoženjskih razmerij med zakoncema sprejete korenite spremembe. Nove določbe so dispozitivne in se uporabljajo le, če se zakonca ne dogovorita drugače.

Uvedena je bila t. i.  pogodba o ureditvi premoženjskopravnih razmerji (ženitna pogodba), ki je poleg posameznih določb, v katerih se pojavlja, urejena predvsem v določbah 85. do 94. člena novega Družinskega zakonika.

Ženitne pogodbe, ki so po svetu znane pod imenom prenuptial agreements (prenups) so stare že več kot 2.000 let. Prva pogodba  takšne narave, ki jo poznamo iz zgodovine, je bila napisana v hebrejščini in se je imenovala The Ketubah. S to pogodbo je bil varovan premoženjski položaj žensk v primeru razveze ali smrti moža. Če je torej prišlo do razveze ali smrti moža, je bila žena upravičena do deleža na moževem premoženju. Prenups so se pojavljale tudi kasneje v 7., 9. in 15. stoletju, razcvet pa so doživele v 19. stoletju v ZDA. Do sprejetja Married Women’s Act je v ZDA veljala ureditev, da je bilo vse premoženje žene, ki ga je imela oziroma podedovala, samodejno preneseno na moža, zato so bile žene primorane skleniti ženitne pogodbe in tako zaščititi svoje premoženje, da v primeru smrti oziroma prenehanja zakonske zveze, ne bi prešlo na bivšega moža oziroma njegove dediče.

S sprejetjem ženitne pogodbe v slovenski pravni red, se je Slovenija pridružila državam anglosaškega pravnega sistema, ki so v zvezi s temi pogodbami že razvile obsežno judikaturo. Ženitne pogodbe pa poznajo tudi nekatere države evrokontinentalnega pravnega sistema, predvsem Francija, Belgija, Nemčija, Nizozemska, Poljska, Švica, Danska, Norveška itd., s sprejetjem Družinskega zakonika pa torej tudi Slovenija.

V skladu z novim Družinskim zakonikom se s sklenitvijo ženitne pogodbe zakonca oziroma bodoča zakonca dogovorita o vsebini njunega premoženjskega režima, ki se razlikuje od zakonitega, in sicer tako za čas trajanja zakonske zveze kakor tudi za primer razveze. Z ženitnimi pogodbami je tako mogoče urejati le premoženjska razmerja med zakoncema, ni pa mogoče urejati vprašanj glede vzgoje in varstva, stikov in preživnine mladoletnih skupnih otrok, do katerih pride v primeru razveze zakonske zveze.  Prav tako v ženitne pogodbe, v nasprotju z ureditvijo, ki velja v ZDA, ne bo mogoče vključiti osebnopravnih zavez, kot je na primer skrb žene za čistočo, čas trajanja letnega dopusta itd.

Dogovorjeni premoženjski režim velja šele od sklenitve pogodbe dalje oziroma od dne, ki ga kot začetek veljavnosti določita zakonca. Pogodbo lahko tako zakonca skleneta pred sklenitvijo zakonske zveze ali po njej. Če zakonca skleneta pogodbo pred sklenitvijo zakonske zveze, začne premoženjski režim iz pogodbe učinkovati s sklenitvijo zakonske zveze, če pa sta pogodbo sklenila po sklenitvi zakonske zveze, pa z dnem sklenitve pogodbe. V skladu z navedenim ima pogodba vedno učinek za naprej (ex nunc) in nikoli ni mogoče z njo premoženjskopravnih razmerij med zakoncema urejati za nazaj (ex tunc).

Pred sklenitvijo pogodbe morata zakonca drug drugega seznaniti s svojim premoženjskim stanjem, sicer je pogodba izpodbojna. S tem zakonskim določilom je zakoncema omogočeno, da se pred sklenitvijo ženitne pogodbe seznanita s premoženjem zakonca in iz tega premoženja izvirajočimi pravicami in obveznostmi ter na tej podlagi sprejmeta premišljeno soglasno odločitev o vsebini njunega premoženjskega režima.

Pogodba mora biti sklenjena pred notarjem v obliki notarskega zapisa. Notar mora zakonca pred sklenitvijo pogodbe seznaniti z zakonitim premoženjskim režimom in ju poučiti o premoženjskih pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz zakonika. Notar se mora tudi v celoti prepričati, da sta zakonca razumela pomen in pravne posledice vsebine ženitne pogodbe, ter se prepričati, da njena vsebina ne nasprotuje ustavi, kogentnim predpisom ali moralnim načelom. V nasprotnem primeru je takšna pogodba nična, notar pa mora sklenitev pogodbe zavrniti.

Z vključitvijo ženitnih pogodb v slovenski pravni red pa se v Sloveniji vzpostavlja tudi poseben register pogodb o ureditvi premoženjskopravnih razmerij (Register ženitnih pogodb). Notar mora zahtevo za vpis v Register ženitnih pogodb podati Notarski zbornici v 8 dneh od prejema izpiska iz matičnega registra o sklenjeni zakonski zvezi. Z vzpostavitvijo registra se uresničuje načelo zaupanja v register, ki tretjim osebam omogoča, da se zanesejo na podatke vpisane v registru. Slednje pomeni, da proti tretjim osebam ženitne pogodbe učinkujejo zgolj v primeru, če so vpisane v register, v nasprotnem primeru se v razmerju do tretjih domneva, da za premoženjska razmerja med zakoncema velja zakoniti premoženjski režim.

Ženitne pogodbe so torej veljavne le pod pogojem, da so sklenjene v obliki notarskega zapisa in proti tretjim učinkujejo le pod pogojem, da so vpisane v poseben register.

Bodoča zakonca se lahko na primer dogovorita, ali bo med njima v času trajanja zakonske zveze sploh nastajalo skupno premoženje, ali pa bo vsak od zakoncev pridobival premoženje, ki bo še naprej spadalo v njegovo posebno premoženje. Nadalje se zakonca v primeru nastajanja skupnega premoženja lahko tudi dogovorita, kakšen delež posameznega od zakoncev bo nastajal na skupnem premoženju. Vnaprej se lahko tudi dogovorita, ali bosta za dolgove, ki so nastali v času trajanja zakonske zveze, odgovarjala oba in če v kakšnih deležih ter ali bo za dolgove odgovarjal zgolj eden od zakoncev. Nadalje se lahko tudi dogovorita, na kakšen način se bo delilo skupno premoženje ob morebitni razvezi zakonske zveze.  Nova ureditev tudi omogoča, da se zakonca z ženitno pogodbo dogovorita o medsebojnem preživljanju v času trajanja zakonske zveze oziroma v primeru razveze. Zakonec se lahko tudi odpove pravici do preživnine, a le v primeru, če s tem ni ogrožena korist otrok. Če ženitna pogodba vsebuje tudi sporazum o medsebojnem preživljanju, mora biti sklenjena v obliki neposredno izvršljivega notarskega zapisa.

Predstavljeno prikazuje zgolj nekatere izmed po vsebini mnogih variacij ženitne pogodbe (ali Predstavljeno prikazuje zgolj nekatere možne vsebine ženitne pogodbe), ki jo bodo lahko zakonci oziroma bodoči zakonci sklepali.

Sklepanje ženitnih pogodb med zakonci in bodočimi zakonci ima lahko številne prednosti in pomanjkljivosti.

Z ženitno pogodbo je lahko v korist enega od zakoncev dogovorjeno, da bodo njegovi potomci po njegovi smrti dobili večji delež v primerjavi s preživelim zakoncem. S tem umrli zakonec doseže, da pretežni del njegovega premoženja ostane v krvnem sorodstvu. Z ženitno pogodbo se lahko varuje tudi pridobitna dejavnost enega od zakoncev, s katero se ukvarja v času trajanja zakonske zveze. Določa lahko, da eden od zakoncev ne bo upravičen do deleža na pridobitni dejavnosti drugega od zakoncev (na primer deleža na premoženju, ki ga je eden od zakoncev pridobil pri opravljanju dejavnosti samostojnega podjetnika oziroma deleža v družbi z omejeno odgovornostjo ter do deleža na dohodku od te dejavnosti). Nadalje se lahko s pogodbo zakonec zavaruje pred odgovornostjo za dolgove drugega zakonca. Zakonci v  anglosaškem pravnem sistemu v praksi te določbe vnašajo v ženitne pogodbe, če ima en  zakonec znatno več dolgov v primerjavi z drugim. S tem zakonec zavaruje svoje premoženje pred upniki drugega  zakonca.

Ženitne pogodbe preprečujejo tudi nastanek morebitnih sporov glede delitve skupnega premoženja ob razvezi zakonske zveze. S pogodbo se zakonca namreč lahko dogovorita o obstoju in obsegu skupnega premoženja, deležih na skupnem premoženju, odgovornosti za dolgove, o načinu delitve skupnega premoženja in o drugih vprašanjih premoženjskopravne narave. S tem se zakonca izogneta sodni intervenciji in z njo povezanimi stroški. Odsotnost sodne intervencije nekdanjima zakoncema verjetno tudi bolje omogoča, da po razvezi ohranita dobre odnose, kar je ključnega pomena v primeru skupnih mladoletnih otrok. Zakonca, ki nista v sporu glede skupnega premoženja, se lažje sporazumeta tudi o vzgoji in varstvu, stikih in preživnini skupnih mladoletnih otrok.

Sklepanje ženitnih pogodb ima tudi številne pomanjkljivosti. Sklepajo se običajno pred sklenitvijo zakonske zveze, ko je med bodočimi zakonci prisotna močna čustvena povezanost, ki lahko vpliva na to, da eden od zakoncev nepremišljeno pristane na dogovor, ki mu je v škodo in ga postavlja v slabši položaj kot v primeru veljavnosti zakonitega premoženjskega režima. Pobuda s strani enega od bodočih zakoncev za sklenitev ženitne pogodbe je lahko tudi pokazatelj nezaupanja do bodočega zakonca, kar lahko negativno vpliva na bodoče odnose med zakoncema. Slabost teh pogodb je tudi, da s sklenitvijo teh pogodb ni mogoče predvideti vseh težav in sporov, do katerih lahko pride med zakoncema med trajanjem zakonske zveze in v primeru razveze.

Ženitna pogodba predstavlja novost v slovenski družinski zakonodaji in predstavlja odstop od tradicionalne kogentne zakonske ureditve premoženjskopravnih razmerij med zakoncema.

Zakoncem in bodočim zakoncem bo tako v prihodnje prepuščena odločitev, ali se bodo z ženitno pogodbo sami dogovorili o vsebini premoženjskega režima, ali pa bo zanje veljal zakoniti premoženjski režim. Odločitev sama po sebi ni enostavna, saj imata tako pogodbeni premoženjski režim kot tudi zakoniti premoženjski režim svoje prednosti in slabosti.*

 

*Članek pod avtorstvom Denisa Potočnika je objavila revija Pravna Praksa – časopis za pravna vprašanja št. 19/2017 dne 18.5.2017 z naslovom: Ženitna pogodba – novost v slovenski družinski zakonodaji