Varovanje ustavnih pravic – domneve nedolžnosti in privilegija zoper samoobtožbo v primeru priznanja krivde

Domneva nedolžnosti je temeljna ustavna pravica, v skladu s katero velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave Republike Slovenije). Z domnevo nedolžnosti pa je neločljivo povezan privilegij zoper samoobtožbo, ki pomeni, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije).

Domneva nedolžnosti je temeljna ustavna pravica, v skladu s katero velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave Republike Slovenije). Z domnevo nedolžnosti pa je neločljivo povezan privilegij zoper samoobtožbo, ki pomeni, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije).

 

Obtoženec se o krivdi izjavi na predobravnavnem naroku. Slednji je urejen v XIX.a poglavju Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), členi od 285.a do 285.f. Sodišče razpiše predobravnavni narok po pravnomočnosti obtožnice. Obtoženci v praksi neredko krivdo na predobravnavnem naroku priznajo, in sicer po poprejšnjem dogovoru s tožilcem, s katerim pred narokom sklenejo pisni sporazum o priznanju krivde (450.a člen ZKP in naslednji), ali pa po poprejšnjem dogovarjanju s tožilcem, zlasti glede višine kazenske sankcije, brez sklenitve pisnega sporazuma o priznanju krivde, ali pa brez vsakršnega poprejšnjega dogovarjanja s tožilcem na vprašanje sodnika – predsednika senata, ali krivdo za kaznivo dejanje po obtožbi priznava ali ne priznava. V primeru priznanja krivde mora sodnik, ki je predsednik senata, v skladu z 285.c členom ZKP presoditi, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Po tej presoji predsednik senata s sklepom odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati, prav tako ima obtoženec zoper sodbo omejene pritožbene razloge, in sicer ne more izpodbijati sodbe zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, v primeru sodbe, izrečene na podlagi sklenjenega sporazuma o priznanju krivde, če je sodba izrečena v skladu s pogoji, ki jih je državni tožilec določil za priznanje krivde v obtožnici ali s sklenjenim sporazumom o priznanju krivde, pa ne zaradi odločbe o kazenskih sankcijah, o odvzemu premoženjske koristi, o stroških kazenskega postopka, o premoženjskopravnih zahtevkih in zaradi odločbe o objavi sodbe v tisku, po radiu ali po televiziji (drugi odstavek 370. člena ZKP).

Ustavno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustavno sodišče) je dne 4.7.2019 sprejelo odločitev Up-186/15-25, s katero je še konkretneje in strožje opredelilo sodnikovo presojo priznanja krivde, in sicer mora biti ta glede na ustavno odločbo vestna in poglobljena, kar pomeni, da mora sodnik preveriti jasnost in popolnost priznanja tudi tako, da obdolženca izpraša o temeljnih dejstvih in o poteku kaznivega dejanja, ki se mu očita. Stališče Ustavnega sodišča je, da je sodnikova obveznost, da preveri obseg priznanja in nedvoumnost tega, da se priznanje nanaša prav na kaznivo dejanje, opisano v obtožnem aktu, kar je še posebej pomembno v slučaju, da obdolženi navaja tudi okoliščine, iz katerih bi sodnik lahko sklepal, da je bilo kaznivo dejanje storjeno drugače, kot je opisano v obtožnici, oziroma da obdolženi priznava drugo kaznivo dejanje, kot izhaja iz obtožnice. Enako velja, kadar že iz obtožnice izhaja, da bi lahko žrtev tudi sama prispevala k storitvi kaznivega dejanja, kot v konkretnem primeru, ki ga je presojalo Ustavno sodišče, ko je že iz obtožnice izhajalo, da naj bi obdolženi storil kaznivo dejanje »med prerekanjem in prerivanjem«.

 

V konkretni zadevi, ki je bila predmet ustavnosodne presoje, je bil ustavni pritožnik spoznan za krivega na podlagi priznanja krivde na predobravnavnem naroku za kaznivo dejanje uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti po prvem odstavku 115. člena KZ-1 v zvezi s tretjim odstavkom 29. člena KZ-1.

 

Ustavni pritožnik je uveljavljal kršitev pravic iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave in zatrjeval, da sodišče kaznivega dejanja ni pravilno pravno opredelilo, saj je bila žrtev pritožnikov očim, ki je bil do njega večkrat fizično in psihično nasilen, v kritičnem času pa naj bi očim pritožnika fizično napadel, podil naj bi ga od doma in mu grozil, da bo šel po palico. Takšna dejanje žrtve, ki naj bi bila fizično dosti močnejša, pa naj bi za pritožnika kot psihičnega bolnika pomenila izjemno stresno situacijo, v kateri se pritožnik naj ne bi mogel več obvladati. Pritožnik naj bi tako priznal potek kaznivega dejanja, vendar s tem naj ne bi priznal tudi pravne kvalifikacije kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1. Tudi iz vseh dejstev in dokazov naj bi bilo razvidno, da ne gre za kaznivo dejanje uboja, temveč za kaznivo dejanje uboja na mah po 117. členu KZ-1. Po prepričanju pritožnika pa obdolženec pri priznanju ne prizna pravne kvalifikacije, saj je kot laik tudi ne more, ker je ne pozna.

 

Kot izhaja iz Kazenskega zakonika in tudi iz citirane ustavne odločbe, je v skladu s prvim odstavkom 115. člena KZ-1, to je za kaznivo dejanje uboja – kdor komu vzame življenje, predpisana kazen zapora od petih do petnajstih let. Kaznivo dejanje uboja na mah pa v skladu s prvim odstavkom 117. člena KZ-1 stori, kdor koga ubije na mah, ker ga je brez njegove krivde z napadom ali hudimi žalitvami močno razdražil in se kaznuje z zaporom od enega do desetih let.

 

Ustavno sodišče je iz kazenskega spisa povzelo, da je izvedenec psihiater potrdil, da je ustavni pritožnik (obdolženi) sposoben razumeti pomen in posledice priznanja krivde. Sodišče ga je v skladu s četrtim odstavkom 285.b členom ZKP ustrezno poučilo o njegovih pravicah iz 3. do 5. točke tretjega odstavka 285. člena ZKP in obdolženi je priznal krivdo. Na naroku za izrek kazenske sankcije je ustavni pritožnik (obdolženi) povedal, da je oškodovanec (žrtev) prišel živet k njegovi mami, na začetku naj bi bilo vse v redu, nato pa naj bi oškodovanec do njega postal agresiven in naj bi mu pričel groziti, napadel naj bi tudi mamo, ustavnega pritožnika naj bi večkrat pretepel. V času storitve kaznivega dejanja naj bi ga oškodovanec napadel, pred tem ustavni pritožnik naj še ne bi vzel zdravil, spomnil naj bi se samo enega vboda. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da je ugotovilo, da so dokazi v spisu jasno in popolno podprli priznanje krivde in da je zato pritožniku dokazana storitev kaznivega dejanja uboja v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti.

 

Ustavni pritožnik je v pravnih sredstvih uveljavljal, da dejanje, ki ga je priznal, ne ustreza zakonskemu stanu kaznivega dejanja uboja po 115. členu KZ-1, temveč zakonskemu dejanskemu stanu kaznivega dejanja uboja na mah po 117. členu KZ-1. S tem je smiselno uveljavljal kršitev dolžnosti sodišča prve stopnje, da preveri, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. To dolžnost sodišču izrecno nalaga 3. točka prvega odstavka 285.c člena ZKP.

 

Ustavno sodišče je v citirani ustavni odločbi razveljavilo sodbi Vrhovnega in višjega sodišča, saj stališči teh sodišč zanikata ključen pomen sodnikove vloge ob sprejemu priznanja krivde, ki zagotavlja varstvo domneve nedolžnosti in ki prav zato nalaga med drugim sodniku vestno presojo, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu. Višje sodišče ni preverilo, ali in kako je sodišče prve stopnje preizkusilo pritožnikovo priznanje krivde v smislu njegove jasnosti, popolnosti oz. podprtosti z dokazi, te pomanjkljivosti pa ni odpravilo niti Vrhovno sodišče, zaradi česar je bila ustavnemu pritožniku kršena domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave.

 

Ustavni sodniki so citirano ustavno odločbo sprejeli soglasno, sodnik dr. Marijan Pavčnik in sodnica dr. Katja Šugman pa sta še posebej podala pritrdilni ločeni mnenji. Sodnica Šugman je v svojem pritrdilnem ločenem mnenju povzela postopkovne določbe, navedla statistične podatke glede števila priznanj krivde na predobravnavnem naroku in sklenjenih sporazumov o priznanju krivde ter poudarila in natančno obrazložila ter konkretizirala pomembnost presoje sodišča, ali je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. ZKP je namreč ohranil načelo iskanja materialne resnice, kar po mnenju sodnice Šugman pomeni, da mora sodnik ne glede na priznanje krivde in priznanje določenih dejstev še vedno po svoji vesti presoditi vsa znana dejstva, saj zakon jasno določa, da mora sodišče preveriti, ali je priznanje jasno, popolno in podprto z drugimi dokazi v spisu. Sodnica Šugman navaja, da preveritev jasnosti in popolnosti priznanja pomeni, da bi moral sodnik obdolženca pozvati, da v laičnem jeziku opiše dogodek, ki ga priznava. Sodišča se morajo namreč zavedati, da tudi v primeru podaje priznanja preverjajo obseg tega priznanja in nedvoumnost tega, da se priznanje nanaša prav na določen opis kaznivega dejanja, za kaj takega pa je potrebno nekaj poizvedovalnega napora. Nadalje pa je pomembna kontrolna vloga sodišča tudi v tem, da preverijo, ali je vsebina priznanja podprta z drugimi dokazi v spisu. Kot navaja sodnica Šugman, gre za preverjanje dokaznega standarda, ki mora biti nekje na zgornjem robu utemeljenega suma, česar pa sodnik ne more opraviti površno, ampak mora odlično poznati spis in pri sebi ne sme imeti nobenega dvoma o tem, da je oseba pred njim storilec dejanja, opisanega v obtožnem aktu. Če o tem dvomi, potem priznanja ne sme sprejeti.

 

Sodnica Šugman nadalje navaja, da če sodnik dejanskega stanja, kot izhaja iz spisa, ne more nedvoumno povezati z vsebino priznanja v konkretnem primeru, priznanja ne sme sprejeti. Obdolženec razumljivo ne more poznati vseh odtenkov pravnih kvalifikacij in tako se pogosto zgodi, da preprosto laično prizna dogodek oz. posledice svojega delovanja, kar pa ne pomeni, da priznava tudi vse, kar iz tega dogodka pravno gledano izhaja. V konkretnem primeru, kot navaja sodnica Šugman, je obdolženec priznaval, da je oškodovanec mrtev in da je on sam to povzročil. Ob izpraševanju ob sprejemu priznanja pa bi moralo sodišče izluščiti, kaj natančno to priznanje zajema. Sodnik priznanja ne sme sprejeti, če je mogoč kakršenkoli dvom o tem, na katero kaznivo dejanje se priznanje nanaša oz. ali opis dejanskega stanja in pravna kvalifikacija ustrezata temu, kar obdolženec priznava. V konkretnem primeru je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila prav ta opustitev dolžnosti sodišča, da bi preverilo, ali je bilo priznanje res skladno z opisom v obtožnici, tisti, kar je bilo neskladno z ustavnim postulatom domneve nedolžnosti. V obtožnici je bilo namreč dovolj podlage za dvom o tem, da je res šlo za kaznivo dejanje uboja po 115. členu KZ-1 (lahko bi šlo namreč za uboj na mah ali morda celo za silobran).

 

Sodnica Šugman v svojem pritrdilnem ločenem mnenju tako poudarja, kot izhaja že tudi iz same zgoraj citirane ustavne odločbe, da priznanje za sodišče ni enostavna bližnjica k obsodbi, ki bi ga odvezovala od prave sodne presoje, temveč je uvod v raziskovanje jasnosti, popolnosti in podprtosti priznanja z drugimi dokazi v spisu. Vse v skladu z ustavno zagotovljeno domnevo nedolžnosti in privilegijem zoper samoobtožbo.