Učinkovito sredstvo zoper dolžnike

Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja. Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR. Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja.

Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR.

Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

Zakon o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) določa, da lahko sodišče izda predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če upnik izkaže za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

Redno se dogaja, da dolžniki izkoriščajo dolgotrajnost sodnih postopkov, saj lahko s preprostim ugovorom zoper sklep o izvršbi zavlečejo svojo obveznost plačila dolga upniku za več kot dve leti. Kadar upnik začne izvršbo na podlagi verodostojnih listin (plačilnih nalogov, računov, IOP obrazcev), sodišče po prejemu ugovora dolžnika vsebinsko ne preverja ugovora, temveč sklep o izvršbi (dobesedno) avtomatsko razveljavi in stranki napoti na pot pravde, v kateri se odloči o tem, ali je tožbeni zahtevek na temelju izpostavljenih verodostojnih listin utemeljen ali ne.

Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o kakršnemkoli dolgu do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi česar dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja.

Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovali stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR.

Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

Upnikov predlog za izdajo predhodne odredbe se običajno opira na sklep o izvršbi, ki ga je izdal t.i. COVL (Center za verodostojne listine). S tem sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani, COVL, dolžniku naložilo, da v roku osmih dni upniku poravna v predlogu navedeno terjatev (kondemnatorni del), dovolilo izvršbo (dovolilni del) ter odmerilo stroške upnika. Ker je dolžnik zoper sklep o izvršbi ugovarjal, je sodišče na podlagi drugega odstavka 62. člena ZIZ razveljavilo sklep o izvršbi v delu, v katerem je bila dovoljena izvršba. Ker je dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku, ki se s sklepom ne razveljavlja, vendar pa hkrati, zaradi ugovora dolžnika, še ni postal pravnomočen, gre v primeru tega sklepa za odločbo domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in še ni izvršljiva. Ob navedenem je izpolnjen prvi pogoj za izdajo predhodne odredbe.

Upnik mora v predlogu za izdajo predhodne odredbe izkazati še drug pogoj, verjetnost objektivne nevarnosti, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. Ta nevarnost najpogosteje izhaja iz slabega finančnega in premoženjskega stanja ter iz slabega poslovanja dolžnika.

Glede na dolžnikovo izmikanje plačilu upnikove terjatve, je očitno, da ima dolžnik likvidnostne težave, v času recesije pa prognoza gospodarskega subjekta z likvidnostnimi težavami ter slabimi računovodskimi izkazi, ne more biti pozitivna. Običajno slabo likvidnostno stanje dolžnika vodi v njegovo insolventnost, zaradi česar je verjetno izkazana nevarnost, da bo uveljavitev upnikove terjatve onemogočena ali precej otežena. V predlogu mora upnik prikazati in obrazložiti slabo finančno stanje dolžnika, zlasti so pomembni prihodki od prodaje, izgube iz poslovanja, končni poslovni izid za posamezna leta, spremembe zalog za zadnjem obdobju, morebitno prevrednotenje nepremičnin ali osnovnih sredstev, visoke obveznosti do svojih dobaviteljev ter druge poslovne obveznosti dolžnika.

Analiza računovodskih bilanc dolžnika običajno pokaže močno povečano zadolženost do bank, padec prihodkov, poslovanje z visoko izgubo, ki dosega visok delež dolžnikovega kapitala, povečanje zalog, za katere se lahko trdi, da jih je dolžnik le prevrednotil, obstoj visokih obveznosti do dobaviteljev.  Vsi ti elementi kažejo na to, da je realizacija upnikove terjatve v primeru neizdaje predmetne predhodne odredbe nedvomno lahko precej otežena ali celo onemogočena.

Dejstvo je, da se pogosto izkaže, da je finančno stanje dolžnika še veliko slabše kot ga prikazujejo računovodski izkazi, ki največkrat niso odraz realnega premoženjsko finančnega stanja družb. Finančno stanje dolžnikov je običajno je takšno, da obstaja verjetna nevarnost za precej oteženo bodočo uveljavitev upnikove terjatve v času oprave (bodoče) izvršbe, saj je celovita ocena dolžnika kot gospodarskega subjekta in njena projekcija v bodočnosti ob vsem navedenem gotovo in ne le verjetno slaba, zato je podana tudi verjetna nevarnost skladno s določili ZIZ.

Ko upniku uspe predstaviti dva bistvena pogoja, ni ovir, da sodišče ne bi izdalo predhodne odredbe, s katero se zavaruje premoženje, ki ga ima dolžnik in na katerega bo lahko upnik posegel po nastopu pogojev za izvršljivost. Upnik običajno predlaga, da sodišče v skladu z določili ZIZ organizacijam za plačilni promet (bankam, hranilnicam) prepove dolžniku ali tretjemu izplačati denarni znesek, na katerega se glasi predhodna odredba.

Sodišče o predlogu upnika odloči v zelo kratkem času (običajno v par tednih), brez da bi o predlogu seznanjalo dolžnika, saj za izdajo predhodne odredbe ni potrebno izvesti naroka oziroma dati dolžniku možnost, da se predhodno opredeli do navedb v predlogu. Sodišče z izdajo sklepa bankam, kjer ima dolžnik odprt TRR naloži blokado sredstev na teh TRR, pri čemer ima sklep o predhodni odredbi učinek sklepa o izvršbi, ugovor zoper sklep o predhodni odredbi pa ne zadrži njegove izvršitve.

Dolžnik se tako znajde v situaciji, ko mu ugovor zoper sklep  o izvršbi ni prinesel želenega učinka, saj mu je sodišče vseeno blokiralo sredstva na TRR. Blokada sredstev na TRR pomeni, da tistih sredstev ne more koristiti, hkrati pa se ta blokada beleži tako na AJPES kot tudi pri bonitetnih agencijah. Posledice so za dolžnika precej neugodne, zato je dolžnik v takšnem položaju pripravljen zadevo rešiti izvensodno s poravnavo terjatev.

Z izposlovanjem predhodne odredbe se upniku zagotovi bistveno hitrejše plačilo terjatev, saj mu ni potrebno čakati do konca sodnega postopka, v katerem bi prejel sodbo, s katero bi dolžniku bilo naloženo plačati obveznosti do upnika.