Skupno starševstvo

Povzetek:
V Sloveniji obstaja zakonska možnost za skupno starševstvo (imenovano tudi skupno skrbništvo) od leta 2004 in je lahko po sedaj veljavni ureditvi izključno posledica sporazuma staršev. Določba prvega odstavka 105. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) namreč določa, da »če starša ne živita ali ne bosta več živela skupaj, se morata sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Sporazumeta se lahko, da imata oziroma obdržita oba varstvo in vzgojo otrok ali da so vsi otroci v varstvu in vzgoji pri enem od njiju ali da so eni otroci pri enem, drugi pri drugem od njiju. Če se sama o tem ne sporazumeta, jima pri sklenitvi sporazuma pomaga center za socialno delo.«
Povzetek:
Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.
Povzetek:
Slovenija spada med države, ki že od nekdaj daje velik pomen tradicionalnemu pojmovanju družine in zakonske zveze. S tega izhodišča izhaja tudi neveljaven Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki se še vedno uporablja. Slednji opredeljuje zakonsko zvezo kot z zakonom urejeno življenjsko skupnost moškega in ženske. Določbe zakona, ki urejajo zakonsko zvezo, so kogentne narave in z izjemo posameznih določb glede preživljanja zakonca in upravljanja s skupnim premoženjem, ne omogočajo svobodnega urejanja medsebojnih premoženjskih razmerij med zakoncema. S sprejetjem novega Družinskega zakonika, ki je začel veljati 15. aprila 2017, uporabljati pa se začne 15. aprila 2019 so bile na področju premoženjskih razmerij med zakoncema sprejete korenite spremembe. Nove določbe so dispozitivne in se uporabljajo le, če se zakonca ne dogovorita drugače.

Delitev solastnine

Povzetek:
Delitev solastnine lahko poteka na miren način, kjer se solastniki sporazumejo brez posredovanja sodišča. Kadar pa sporazuma solastniki ne morejo doseči, lahko kdorkoli izmed njih začne sodni postopek delitve solastnine. V postopku bi sodišče moralo stremeti k čim večjem upoštevanju interesov vseh solastnikov ter v skladu s tem izvršiti delitev po lastni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin primera mnenja izvedenca ustrezne stroke. Delitev solastnine je lahko fizična, kar pomeni, da se stvar, ki je predmet delitve deli fizično med solastnike, da vsak dobi določen del. Delitev je lahko tudi civilna, kar pomeni, da sodišče odredi prodajo stvari ter razdelitev kupnine med nekdanje solastnike. Za civilno delitev se sodišče odloči, kadar stvari, ki je predmet delitve, ni mogoče deliti v naravi. Bistveno za oba opisana načina delitve solastnine je, da nihče izmed nekdanjih solastnikov ne pridobi nobenega bremena v razmerju do drugih solastnikov, razen če tega sam ne želi. Obstaja pa še tretji način razdelitve, ki je izjema od zgoraj opisanega in ga sodišča zelo redko uporabijo. Gre za delitev solastnine, v kateri sodišče po ugotovljeni vrednosti stvari odloči, da stvar v celoti pripade enemu izmed solastnikov, hkrati pa mu naloži obveznost izplačila sorazmernega dela vrednosti drugim solastnikom.