Povzetek:
Domneva nedolžnosti je temeljna ustavna pravica, v skladu s katero velja tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave Republike Slovenije). Z domnevo nedolžnosti pa je neločljivo povezan privilegij zoper samoobtožbo, ki pomeni, da tisti, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo (četrta alineja 29. člena Ustave Republike Slovenije).
Povzetek:
Pred začetkom vsakega sodnega postopka (z izjemo kazenskih zadev), sodišče od tistega, ki uveljavlja sodno varstvo, zahteva plačilo sodnih taks, ki so določene v Zakonu o sodnih taksah. Stranke po vložitvi dokumenta, s katerim se postopek začne, prejmejo plačilni nalog z odmerjeno sodno takso. Zaradi relativno visokih sodnih taks je marsikateremu posamezniku onemogočen dostop do sodišča, saj njihovega plačila ne zmore. Zahteva po dejanskem in učinkovitem izvrševanju pravic do sodnega varstva in do pravnega sredstva zakonodajalcu prepoveduje postavljanje nepremostljivih stroškovnih ovir za njuno izvrševanje. Zakonodajalca ima ustavnopravna dolžnost, da v primeru, če naloži obveznost plačila sodne takse, obenem predvidi institut oprostitve plačila sodnih taks oziroma drugih ustreznih taksnih olajšav za tiste, ki plačila ne zmorejo brez resnih, nesorazmernih žrtev. Aktualna ureditev je bila z vidika ustavno varovanih pravic sporna, zato je Višje sodišče v Mariboru vložilo na Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah.