Povzetek:
Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.
Povzetek:
V sredini aprila 2016 je začela veljati novela t.i. stečajnega zakona (ZFPPIPP-G, Ur. l. RS št. 27/2016), ki je med ostalim dodal tudi 8. odstavek 400. členu, s katerim se je določilo, da lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.
Povzetek:
Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.
Povzetek:
Izhodišče za sestavo tega članka je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8, z dne 12.11.2015. S predstavljeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ustavno sodišče je odločilo, da predstavljena zakonska ureditev ni v nasprotju z Ustavo. Namen tega članka je predstaviti stališče upnikov in njihove nemoči v boju zoper dolžnike.
Povzetek:
Po tistem, ko se je nad samostojnim podjetnikom iz Celja zaradi (domnevne) prezadolženosti začel stečajni postopek, je stečajni upravitelj začel prodajati njegovo premoženje, med katero je spadala tudi ½ nepremičnin, ki so predstavljale družinsko stanovanjsko hišo. Unovčenje stečajne mase je bilo nujno za poplačilo terjatev upnikov in dokončanje stečajnega postopka. Stečajni dolžnik je (bil) solastnik do ½ celote nepremičnine in kot tak vpisan tudi v zemljiški knjigi. Solastnica preostalega dela nepremičnine je bila njegova zakonska partnerka. Stanovanjska hiša je bila namreč skupno premoženje zakoncev. Stečajni upravitelj je več let neuspešno prodajal navedeno nepremično premoženje. Na koncu se je odločil, da bo nepremičnine prodal preko t.i. zbiranja nezavezujočih ponudb. Vabilo k dajanju ponudb je bilo objavljeno na portalu AJPES, kjer se običajno objavljajo vsi dogodki v posameznih stečajnih postopkih, tam pa so bili tudi razpisni pogoji za potencialne kupce. V vabilu je bilo tudi izrecno navedeno, da je solastnik druge polovice nepremičnine druga fizična oseba, kar pomeni, da je bilo vsem potencialnim ponudnikom znano, da obstaja solastnica in da ima ta oseba po zakonu predkupno pravico.
Povzetek:
V Sloveniji se zaradi dalj časa trajajoče ekonomske krize in navkljub pomoči države preko socialnih transferjev srečujemo s povečanjem števila družin in posameznikov, ki živijo v slabih socialnih razmerah. Kljub zavestni odločitvi nosilcev političnega odločanja, da se zaščiti socialno najbolj ranljiv del populacije (tiste z najnižjimi dohodki ali brez dohodkov in najbolj prikrajšane), so se razmere za določene skupine prebivalstva močno poslabšale. Učinki krize so izčrpali ljudi in v veliki meri zmanjšali njihov potencial vrnitve na trg dela in aktivno reševanje njihovih slabih življenjskih pogojev.
Povzetek:
V zavesti mnogih je že dolgo poznano pravilo družinskega prava, da je vso premoženje, ki ga zakonca ustvarita tekom zakonske zveze z delom, skupno premoženje, hkrati pa zakon določa domnevo, da sta zakonca solastnika tega premoženja vsak do polovice. Malokdo pa ve, da obstaja tudi zakonska domneva, da zakonec odgovarja za dolgove drugega zakonca, če jih ta ustvari. Odgovornost je solidarna, kar pomeni, da se lahko upnik povsem svobodno odloči, koga izmed zakoncev bo izterjeval za obveznosti, ki je sicer nastala iz pravnega razmerja z enim zakoncem. To ne velja zgolj za zakonske pare, temveč tudi za izvenzakonske partnerje, saj Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) izvenzakonsko skupnost v vseh elementih izenačuje z zakonsko zvezo. Vendar pa solidarna obveznost partnerjev ne obstaja zgolj toliko časa, kot obstaja zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost, temveč obstoji solidarna obveznost, ki se nanaša na skupno premoženje, tudi po tistem, ko je zakonska zveza ali pa izvenzakonska skupnost razpadla ali pa je eden izmed partnerjev (zakoncev) umrl.
Povzetek:
Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja. Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR. Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.