Povzetek:
Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.
Povzetek:
Tožeča stranka je kot upnica zoper svoja dolžnika začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njunega dolga. Naknadno je bilo ugotovljeno, da sta dolžnika že v letu 1993 od občine odkupila stanovanje (dolg je nastal zaradi neplačanih obratovalnih in upravljavskih stroškov), ki pa je sicer v zemljiški knjigi še vedno vpisano kot last občine, saj dolžnika nikoli nista poskrbela za vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. II Ips 113/2015 z dne 26.10.2015, ugodilo dopuščeni reviziji tožnika (upravnika večstanovanjskih stavb), ki ga je zastopala naša odvetniška pisarna, in odgovorilo na revizijsko vprašanje, kaj je lahko podlaga tožbi po 5. odstavku 168. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
Povzetek:
Dne 1. oktobra 2008 je začela veljati novela Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D), ki je povsem spremenila dosedanjo ureditev revizije kot izrednega pravnega sredstva v civilnem pravdnem postopku ter bistveno skrčila situacije, v katerih bo še mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti. Reforma izrednih pravnih sredstev spreminja izhodiščno zasnovo in poudarja pomen enotne sodne prakse, za ustvarjanje katere s svojimi sodnimi odločbami skrbi Vrhovno sodišče. Ob preučitvi novih zakonskih določil in aktualne prakse, ki se že oblikuje na podlagi teh določil, se upravičeno postavlja vprašanje, ali pomeni nova procesna ureditev teh izrednih pravnih sredstev dejansko onemogočanje dostopa od Vrhovnega sodišča? Reforma izrednih pravnih sredstev, revizije in zahteve za varstvo zakonitosti izhaja iz izhodišča, da mora Vrhovno sodišče skrbeti za razvoj in enotnost pravnega reda na splošno in s tem presegati pomen odločitev v konkretni zadevi. Zaradi prehodnih določb novele ZPP-D reformirana določila Zakona o pravdnem postopku (ZPP) o izrednih pravnih sredstvih v praksi še niso zaživela. V aktualnih postopkih se še vedno uporabljajo »stara« določila, saj novi postopki še niso v taki fazi, da bi se že vlagala izredna pravna sredstva po »novih« pravilih. Dejstvo je, da je bila revizija po »stari« ureditvi pravno sredstvo, s katerim se je predvsem zagotovilo (primarni namen) pravilno in zakonito odločbo v konkretnem sporu, podredno pa se je z njo zagotavljalo (sekundarni namen) enotnost pravnega reda oziroma enotno uporabo zakonov. Tudi pri zahtevi za varstvo zakonitosti je (bil) primarni namen njihovega vlaganja izpodbijanje pravnomočnih sodnih odločb, pri katerih se je pojavila kršitev zakona. T. i. javni interes pri vlaganju zahtev za varstvo zakonitosti ni bil z zakonom določena posebna predpostavka, ampak ga je teorija opredelila kot vodilo za vlaganje zahtev za varstvo zakonitosti z namenom zagotoviti enotno uporabo prava. Javni interes je (bil) v zagotavljanju enotne uporabe zakonov.