Povzetek:
V sredini aprila 2016 je začela veljati novela t.i. stečajnega zakona (ZFPPIPP-G, Ur. l. RS št. 27/2016), ki je med ostalim dodal tudi 8. odstavek 400. členu, s katerim se je določilo, da lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.
Povzetek:
Gospodarska družba iz okolice Celja je tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa oziroma natančneje določenega sodišča, ki je napačno vročilo tožbo toženi stranki v nekem drugem postopku, ki ga je prvo omenjena gospodarska družba začela zoper njo. Tožena stranka v tem postopku je bilo podjetje iz Republike Makedonije. Sodišče je podjetju iz Makedonije vročilo tožbo neposredno po pošti v Republiko Makedonijo, čeprav Bilateralna konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo določa vročanje sodnih pisanj po diplomatski oz. konzularni poti. Toženo podjetje iz Makedonije je poziv sodišča ignoriralo in na tožbo ni odgovorilo, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, vendar pa gospodarska družba iz okolice Celja v Makedoniji ni mogla doseči priznanja in izvršitve sodbe, ker je makedonsko sodišče štelo, da je bila tožba makedonskemu podjetju napačno vročena.
Povzetek:
Člani organov vodenja in nadzora družb se pri svojem delu redoma srečujejo s situacijami, ko morajo sprejeti določeno poslovno odločitev v negotovih okoliščinah in na temelju določenih predpostavk in hipotez. Poslovno odločanje je torej vedno povezano z določenim rizikom, da se poslovna odločitev naknadno izkaže za slabo, čeprav je na začetku delovala kot dobra za družbo in so jo tudi člani organov vodenja in nadzora sprejeli v dobri veri misleč, da bo odločitev pozitivna za družbo. V času ekonomske krize se še poveča težnja po iskanju krivcev za pretekle »slabe« poslovne odločitve, ki so privedle družbo v finančne težave. Zato je še toliko bolj pomembno ločevati protipravna ravnanja članov organov vodenja in nadzora (dejanja v slabi veri, protipravno pridobivanje osebnih koristi na škodo družbe, ravnanje v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika itd…) od poslovnih odločitev, ki so se enostavno šele naknadno izkazale za napačne in so povzročile škodo družbi. Pri slednjih poslovodstvu ni moč očitati protipravnega ravnanja. V kolikor se pojavi prepričanje, da bi člani lahko sprejemali boljše odločitve, je to lahko razlog za zamenjavo članov organov vodenja in nadzora, ni pa to že samo po sebi podlaga za njihovo odškodninsko odgovornost.