Povzetek:
Delodajalci se nemalokrat znajdejo v položaju, ko je zoper zaposlenega delavca odrejen pripor ali pa mora delavec na prestajanje zaporne kazni ali pa je delavcu iz kakšnih drugih razlogov onemogočeno opravljanje dela po pogodbi o zaposlitvi. Dolžnost delavca je namreč, da v skladu s pogodbo o zaposlitvi izvršuje svoje pogodbene obveznosti in opravlja delo na delovnem mestu ter v kraju in času, ki sta določena s pogodbo o zaposlitvi. Delodajalci zato najprej pomislijo na odpoved pogodbe o zaposlitvi takšnemu delavcu, ki ne morejo opravljati dela, in nadomestitev njegovega delovnega mesta z zaposlitvijo drugega delavca. Takšno postopanje pa je v nasprotju z veljavnim Zakonom o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1).
Povzetek:
Podjetja se pri svojem poslovanju vse pogosteje srečajo s situacijo, v kateri jim poslovni partner ponudi v podpis pogodbo, s katero jih želi zavezati k spoštovanju oziroma k varovanju poslovne skrivnosti, s katero se bodo seznanili tekom medsebojnega poslovnega sodelovanja. V tujini, kjer jih imenujejo Non-Disclosure Agreement ali skrajšano NDA, so takšne pogodbe običajna spremljava vsakokratnega začetka poslovnega sodelovanja, pri nas pa (do nedavnega) niso tako pogoste. Zakonska ureditev varovanja poslovne skrivnosti ni urejena v smislu določil, ki bi urejale dvostransko pogodbo, temveč zakonska podlaga omogoča posameznemu podjetju, da lahko enostransko uveljavi način varovanja poslovne skrivnosti in odgovornost oseb, ki morajo varovati poslovno skrivnost, ter na tak način zaveže družbenike, delavce, člane organov družbe in druge osebe, ki morajo varovati poslovno skrivnost.
Povzetek:
Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.
Povzetek:
Z ustanovitvijo služnosti na nepremičnini, na kateri lastnik ne prebiva stalno, lahko davčni zavezanci zmanjšajo davčno obremenitev. Zakon o davku na nepremičnine, ki nadomešča dosedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, uvaja za stanovanjske nepremičnine štiri različne davčne stopnje. Trenutno obstaja veliko zanimanje, kako znižati davčno stopnjo za stanovanja oz. nepremičnine, v katerih davčni zavezanci stalno ne prebivajo, glede na to, da je davek za te nepremičnine več kot 3x višji od tistega, s katerim bo obdavčena nepremičnina, na kateri ima lastnik prijavljeno stalno prebivališče.
Povzetek:
Določeni gospodarski subjekti se v okviru svoje poslovne dejavnosti ukvarjajo tudi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem, kar je lahko njihova primarna ali pa stranska dejavnost. V Republiki Sloveniji obstaja specialna zakonodaja, ki ureja najemno razmerje za poslovne prostore med gospodarskimi subjekti. Problem, ki izvira iz te zakonodaje in se pojavi ob neplačevanju najemnine, je v tem, da najemodajalec nikakor ne more na enostaven in hiter način doseči pridobitve oddanih poslovnih prostorov nazaj v svojo posest, da bi jih lahko naprej oddal drugemu najemniku, če mu jih najemnik oziroma uporabnik noče prostovoljno predati. Najemodajalec mora v sodni postopek, v katerem uveljavlja sodno varstvo v obliki odpovedi najemne pogodbe, čakati potek (pre)dolgega odpovednega roka ter šele po pravnomočnosti sodbe zahtevati prisilno izvršbo z izpraznitvijo in izročitvijo prostorov najemodajalcu v posest. (Načeloma) obvezni sodni postopek, katerega cilj je, da sodišče s sodbo odredi najemniku, da se izseli iz najetih prostorov, in sodna izvršitev takšne odločbe pomenita dolgo časovno obdobje, v katerem mora najemodajalec trpeti, da najemnik zaseda poslovni prostor. Če ob tem za uporabo ne plačuje najemnine, s tem najemodajalcu nastaja še znatna gospodarska škoda. Zakon o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) je bil sprejet leta 1974, od takrat pa je bil sicer kar nekajkrat predmet spreminjanja, vendar so vse novele, drugi zakoni, ki so imeli neposredni vpliv nanj, ter ustavne odločbe, zgolj razveljavljale posamezna določila, ki niso bila (več) primerna in usklajena z aktualnim stvarnim pravom oziroma so posamezna področja tega zakona dobila ureditev v drugih zakonih.