Povzetek:
V zadnjem času v slovenski javnosti burno odmeva nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), s katero je sodišče zaključilo, da je Republika Slovenija v izvršilnem postopku zoper dolžnika Vaskrsića (v nadaljevanju pritožnik) kršila 1. člen Protokola I, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Republiki Sloveniji v korist pritožnika v plačilo naložilo 85.000,00 EUR (77.000,00 EUR za premoženjsko škodo, 3.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 5.000,00 EUR stroškov) ki jih mora pritožniku povrniti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te sodbe. V Sloveniji ves čas odmeva zgolj dejstvo, da je bila pritožniku zaradi dolga do komunalnega podjetja v znesku 124 EUR, hiša zarubljena in na drugi dražbi za 50 % tržne cene (70.000,00 EUR) prodana najvišjemu dražitelju. Prikazana plat zgodbe ne predstavlja celote, zato sem se v mojem prispevku odločil, da kronološko predstavim celotno zadevo in postopek, ki je tekel zoper pritožnika.
Povzetek:
Za premoženjska razmerja med (nekdanjimi) zakonci (in z njimi izenačenimi izvenzakonskimi partnerji) praviloma velja, da so kompleksne narave, in to ne zgolj zaradi neogibno prisotne subjektivne note, temveč zlasti dejstva, da v času trajanja zakonske zveze prihaja do medsebojnega prelivanja različnih kategorij premoženja zakoncev. Skupno premoženje zakoncev je premoženje, ki sta ga zakonca v času trajanja zakonske zveze ustvarila z delom in zajema najširši možni sklop premoženjskih pravic in upravičenj. Posebno premoženje zakonca predstavlja premoženje, ki je bilo pridobljeno izven zakonske zveze (pred skupnostjo oziroma po razpadu skupnosti), oziroma ni bilo pridobljeno z delom (npr. darilo enemu zakoncu, dediščina itd…). V realnosti tako prihaja do številnih primerov, ko prihaja do mešanja teh kategorij premoženja (npr. vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v skupno premoženje, vlaganje skupnega premoženja v posebno premoženje enega zakonca ali tretje osebe, vlaganje posebnega premoženja enega zakonca v posebno premoženje drugega zakonca), kar se posledično potem odraža v večjem/manjšem deležu enega zakonca na skupnem premoženju oziroma v raznih obligacijskih zahtevkih enega zakonca do drugega zakonca oziroma tretjih oseb.
Povzetek:
Dejstvo je, da je širom Evropske unije vse več posameznikov, ki so podedovali premoženje v različnih državah. Da takšnim posameznikom ne bi bilo potrebno voditi več različnih zapuščinskih postopkov v državah EU, kjer se to premoženje nahaja, je bila v EU sprejeta Uredba (EU) št. 650/2012 o mednarodnem dedovanju, ki je začela veljati 17. avgusta 2015. Sprejeta je bila 4. julija 2012 z namenom, da bi se predpisi o dedovanju v državah članicah EU prilagodili vse večji mobilnosti ljudi in kapitala.
Povzetek:
Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.
Povzetek:
Po tistem, ko se je nad samostojnim podjetnikom iz Celja zaradi (domnevne) prezadolženosti začel stečajni postopek, je stečajni upravitelj začel prodajati njegovo premoženje, med katero je spadala tudi ½ nepremičnin, ki so predstavljale družinsko stanovanjsko hišo. Unovčenje stečajne mase je bilo nujno za poplačilo terjatev upnikov in dokončanje stečajnega postopka. Stečajni dolžnik je (bil) solastnik do ½ celote nepremičnine in kot tak vpisan tudi v zemljiški knjigi. Solastnica preostalega dela nepremičnine je bila njegova zakonska partnerka. Stanovanjska hiša je bila namreč skupno premoženje zakoncev. Stečajni upravitelj je več let neuspešno prodajal navedeno nepremično premoženje. Na koncu se je odločil, da bo nepremičnine prodal preko t.i. zbiranja nezavezujočih ponudb. Vabilo k dajanju ponudb je bilo objavljeno na portalu AJPES, kjer se običajno objavljajo vsi dogodki v posameznih stečajnih postopkih, tam pa so bili tudi razpisni pogoji za potencialne kupce. V vabilu je bilo tudi izrecno navedeno, da je solastnik druge polovice nepremičnine druga fizična oseba, kar pomeni, da je bilo vsem potencialnim ponudnikom znano, da obstaja solastnica in da ima ta oseba po zakonu predkupno pravico.
Povzetek:
Ustavno sodišče RS je z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21.3.2014 odločilo, da je Zakon o davku na nepremičnine v celoti v neskladju z Ustavo RS, ter, da je Zakon o množičnem vrednotenju v nasprotju z Ustavo RS v delu, ki se nanaša na obdavčitev z davkom na nepremičnine. Mediji so ob tem dogodku obširno pisali, kako lahko, z razveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine, občine spet uveljavijo stare dajatve kot so nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, pristojbine za vzdrževanje gozdnih cest in davek na premoženje občanov. Mediji so pisali tudi o tem, kdo je podal pobudo za oceno ustavnosti Zakona o davku na nepremičnine, ozadje nastanka zakona o davku na nepremičnine, ter kako bo po razveljavitvi Zakona o davku na nepremičnine državni proračun prikrajšan za več sto milijonov evrov. Noben medij pa ni v podrobnosti pojasnil bistvenih razlogov za razveljavitev Zakona o davku na nepremičnine, zato se je v javnosti ˝prijelo˝ stališče, da je uzakonitev davka na nepremičnine v nasprotju z Ustavo RS. To nikakor ne drži, zato so v tem prispevku predstavljeni bistveni poudarki navedene odločbe Ustavnega sodišče RS.
Povzetek:
Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.
Povzetek:
Z ustanovitvijo služnosti na nepremičnini, na kateri lastnik ne prebiva stalno, lahko davčni zavezanci zmanjšajo davčno obremenitev. Zakon o davku na nepremičnine, ki nadomešča dosedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, uvaja za stanovanjske nepremičnine štiri različne davčne stopnje. Trenutno obstaja veliko zanimanje, kako znižati davčno stopnjo za stanovanja oz. nepremičnine, v katerih davčni zavezanci stalno ne prebivajo, glede na to, da je davek za te nepremičnine več kot 3x višji od tistega, s katerim bo obdavčena nepremičnina, na kateri ima lastnik prijavljeno stalno prebivališče.
Povzetek:
Obrtna Zbornica Slovenije in Republiški odbor sindikata obrtnih delavcev sta v letu 1991 podpisala Kolektivno pogodbo med zasebnimi delodajalci in delavci, s katero sta uredili nekatere pravice in obveznosti iz delovnih razmerij. Med drugim je omenjena kolektivna pogodba urejala tudi vprašanje reševanja stanovanjskih potreb. Z določilom 39. člena kolektivne pogodbe so bili vsi delodajalci, na katere se je omenjena kolektivna pogodba nanašala, zavezani na plačilo dajatve v višini dveh odstotkov od določene osnove. Ta obveznost je veljala do 1. avgusta 2008, ko je bila sklenjena Kolektivna pogodba za obrt in obrtništvo, ki je razveljavila prej omenjeno kolektivno pogodbo. V »novi« kolektivni pogodbi ni določila za plačevanje dajatev za reševanje stanovanjskih potreb. Dajatve samostojnih podjetnikov, ki so se plačevale za reševanje stanovanjskih potreb delavcev, so se zbirale na računih v posebnih stanovanjskih ustanovah. Te t. i. stanovanjske ustanove pri samostojnih podjetnikih so ustanovile območne obrtno-podjetniške zbornice, ponavadi v povezavi z območnimi organizacijami sindikatov delavcev. Analiza zaveze iz 39. člena Kolektivne pogodbe med zasebnimi delodajalci in delavci pokaže, da je ta imela naravo davka. Davek je izvedeni denarni dohodek države, ki ga slednja pobira v javnem interesu na podlagi svoje finančne suverenosti. V skladu z 147. člen Ustave RS lahko zgolj država z zakonom predpisuje davke. Davke lahko predpisujejo tudi lokalne skupnosti, vendar le ob pogojih, ki jih določata Ustava in zakon. Brez zakonske podlage niti lokalna skupnost ne more predpisovati davkov ali drugih dajatev.