Povzetek:
V zadnjem času v slovenski javnosti burno odmeva nedavna sodba Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), s katero je sodišče zaključilo, da je Republika Slovenija v izvršilnem postopku zoper dolžnika Vaskrsića (v nadaljevanju pritožnik) kršila 1. člen Protokola I, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP) in Republiki Sloveniji v korist pritožnika v plačilo naložilo 85.000,00 EUR (77.000,00 EUR za premoženjsko škodo, 3.000,00 EUR za nepremoženjsko škodo in 5.000,00 EUR stroškov) ki jih mora pritožniku povrniti v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te sodbe. V Sloveniji ves čas odmeva zgolj dejstvo, da je bila pritožniku zaradi dolga do komunalnega podjetja v znesku 124 EUR, hiša zarubljena in na drugi dražbi za 50 % tržne cene (70.000,00 EUR) prodana najvišjemu dražitelju. Prikazana plat zgodbe ne predstavlja celote, zato sem se v mojem prispevku odločil, da kronološko predstavim celotno zadevo in postopek, ki je tekel zoper pritožnika.
Povzetek:
Z 18. januarjem 2017 je začela veljati Uredba (EU) št. 655/2014 Evropskega parlamenta in Sveta o določitvi postopka za evropski nalog za zamrznitev bančnih računov. Namen sprejete uredbe je olajšati čezmejne izterjave dolgov v civilnih in gospodarskih zadevah. Uporablja se za vse terjatve z izjemo premoženjskih razmerij, ki izhajajo iz zakonske ali zunajzakonske zveze, terjatev iz oporok in dedovanja, terjatev zoper dolžnike, ki so postali insolventni, terjatev iz naslova socialne varnosti ter terjatev, ki izhajajo iz arbitražnih sporazumov. Uredba predstavlja velik korak naprej k uspešnosti mednarodne izvršbe.
Povzetek:
Gospodarska družba iz okolice Celja je tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa oziroma natančneje določenega sodišča, ki je napačno vročilo tožbo toženi stranki v nekem drugem postopku, ki ga je prvo omenjena gospodarska družba začela zoper njo. Tožena stranka v tem postopku je bilo podjetje iz Republike Makedonije. Sodišče je podjetju iz Makedonije vročilo tožbo neposredno po pošti v Republiko Makedonijo, čeprav Bilateralna konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo določa vročanje sodnih pisanj po diplomatski oz. konzularni poti. Toženo podjetje iz Makedonije je poziv sodišča ignoriralo in na tožbo ni odgovorilo, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, vendar pa gospodarska družba iz okolice Celja v Makedoniji ni mogla doseči priznanja in izvršitve sodbe, ker je makedonsko sodišče štelo, da je bila tožba makedonskemu podjetju napačno vročena.
Povzetek:
Tožnica, katere dejavnost je upravljanje večstanovanjskih in poslovnih zgradb, je kot upnica zoper svojo dolžnico začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njenega dolga. Izvršilni postopki so se zaključevali neuspešno, saj dolžnica ni imela premoženja na katerega bi upnica v izvršbi lahko posegla.
Povzetek:
Izhodišče za sestavo tega članka je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-220/14-11, U-I-161/14-15, Up-559/14-14, U-I-21/15-7, Up-101/15-9, U-I-30/15-8, U-I-59/15-8, z dne 12.11.2015. S predstavljeno odločbo je Ustavno sodišče presojalo ustavnost določil Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 100/13), kolikor se nanaša na upnike, ki so pred njegovo uveljavitvijo v postopkih zavarovanja dosegli izdajo predhodne odredbe zoper dolžnika, nad katerim se je začel stečajni postopek, pa je bil njihov postopek zavarovanja s predhodno odredbo ustavljen, opravljena dejanja pa razveljavljena na podlagi 4. točke tretjega odstavka 132. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ustavno sodišče je odločilo, da predstavljena zakonska ureditev ni v nasprotju z Ustavo. Namen tega članka je predstaviti stališče upnikov in njihove nemoči v boju zoper dolžnike.
Povzetek:
Tožeča stranka je kot upnica zoper svoja dolžnika začela več izvršilnih postopkov zaradi izterjave njunega dolga. Naknadno je bilo ugotovljeno, da sta dolžnika že v letu 1993 od občine odkupila stanovanje (dolg je nastal zaradi neplačanih obratovalnih in upravljavskih stroškov), ki pa je sicer v zemljiški knjigi še vedno vpisano kot last občine, saj dolžnika nikoli nista poskrbela za vpisa svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo opr. št. II Ips 113/2015 z dne 26.10.2015, ugodilo dopuščeni reviziji tožnika (upravnika večstanovanjskih stavb), ki ga je zastopala naša odvetniška pisarna, in odgovorilo na revizijsko vprašanje, kaj je lahko podlaga tožbi po 5. odstavku 168. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ).
Povzetek:
Že dolgo je znano, da je izvršilna zakonodaja pisana v korist dolžnikov, ki jo slednji spretno izkoriščajo. Dolžniki so z leti postali zelo racionalni pri pisanju ugovorov. Ugovori, zlasti kadar jih sestavijo dolžniki sami, brez pomoči pravnega strokovnjaka, so običajno zelo kratki, najpogosteje osredotočeni na sprenevedanje o obstoju kakršnegakoli dolga do upnika, o obstoju preplačil, o obstoju različnih ovir zaradi katerih dolga niso poravnali. Na prvi pogled je očitno, da so takšni ugovori izmišljeni in vloženi izključno zaradi namena zavlačevanja. Sodna praksa pa je sedaj temu naredila konec. Med sodišči se je izoblikovalo stališče, da je nepravično, da bi dolžnik s kakšnim ˝prozornim˝ trikom lahko uspel zavleči izterjavo za več let, zato se je upnikom omogočilo, da so preko izdaje predhodnih odredb prišli do začasnega zavarovanja. Začasno zavarovanje v praksi pomeni blokado transakcijskega računa (TRR) dolžnika do višine izterjevanih sredstev. V času, ko postajajo bonitetne ocene posameznih podjetij izrednega pomena, je blokada TRR tisto učinkovito sredstvo, ki pa dolžnike običajno spodbudi k premisleku o tem, ali se še splača vztrajati pri nesmiselnem ugovoru, če je na drugi strani upnik že uspel z blokado njihovega TRR. Več kot 90% dolžnikov (iz prakse naše odvetniške pisarne) se je po prejemu predhodne odredbe pripravljeno dogovoriti z upnikom in poplačati dolgove v relativno kratkem času.

Delitev solastnine

Povzetek:
Delitev solastnine lahko poteka na miren način, kjer se solastniki sporazumejo brez posredovanja sodišča. Kadar pa sporazuma solastniki ne morejo doseči, lahko kdorkoli izmed njih začne sodni postopek delitve solastnine. V postopku bi sodišče moralo stremeti k čim večjem upoštevanju interesov vseh solastnikov ter v skladu s tem izvršiti delitev po lastni oceni, ob upoštevanju vseh okoliščin primera mnenja izvedenca ustrezne stroke. Delitev solastnine je lahko fizična, kar pomeni, da se stvar, ki je predmet delitve deli fizično med solastnike, da vsak dobi določen del. Delitev je lahko tudi civilna, kar pomeni, da sodišče odredi prodajo stvari ter razdelitev kupnine med nekdanje solastnike. Za civilno delitev se sodišče odloči, kadar stvari, ki je predmet delitve, ni mogoče deliti v naravi. Bistveno za oba opisana načina delitve solastnine je, da nihče izmed nekdanjih solastnikov ne pridobi nobenega bremena v razmerju do drugih solastnikov, razen če tega sam ne želi. Obstaja pa še tretji način razdelitve, ki je izjema od zgoraj opisanega in ga sodišča zelo redko uporabijo. Gre za delitev solastnine, v kateri sodišče po ugotovljeni vrednosti stvari odloči, da stvar v celoti pripade enemu izmed solastnikov, hkrati pa mu naloži obveznost izplačila sorazmernega dela vrednosti drugim solastnikom.