Povzetek:
Lastnica nepremičnine (stavbe, ki je stala na parceli, ki je bila v solastništvu s tretjo osebo) je želela prodati svoj del nepremičnine. V ta namen je angažirala nepremičninsko posrednico, ki je začela oglaševati nepremičnino. Nepremičnina je bila, kljub aktualnim časom, deležna precejšnje pozornosti, zato si je ena izmed potencialnih kupcev zagotovila ta položaj s plačilom are. Prodaja se je nato odvijala več mesecev, nakar je prišlo do odstopa od nakupa. Gospa, ki je plačala aro, je za odstop krivila prodajalko in hkrati zahtevala vrnitev dvojne are. Nepremičninska posrednica se je prodaje lotila na preveč enostaven način, posledično pa bi prodajalka lahko bila zavezana k plačilu dvojne are.
Povzetek:
Določilo 1. odstavka 5. člena Zakona o nepremičninskem posredovanju opredeljuje, da sme najvišje dovoljeno plačilo za posredovanje znašati v primeru nakupa ali prodaje za isto nepremičnino največ 4 % od pogodbene cene, ta omejitev pa ne velja, kadar je pogodbena vrednost nepremičnine manjša od 10.000 EUR. V primeru drugih pravnih poslov višino plačila za posredovanje stranki uredita s pogodbo. Plačilo za posredovanje lahko nepremičninska družba zaračuna le naročitelju na podlagi pogodbe o posredovanju v prometu z nepremičninami. Če je med pogodbenima strankama prodajne, najemne, zakupne ali druge pogodbe za določeno nepremičnino dogovorjeno, da plačilo za posredovanje plačata obe stranki, se ta znesek razdeli. Pogodba o posredovanju, ki je v nasprotju s prvim in drugim odstavkom izpostavljenega člena, je nična. Med agencijami, ki posredujejo pri nakupu in prodaji nepremičnin, se je v zadnjih letih razširila praksa, da v primeru uspešne sklenitve pravnega posla za nakup oziroma prodajo nepremičnine, vsaka izmed pogodbenih strank plača nepremičninski agenciji provizijo v višini do 2 % pogodbene vrednosti nepremičnine. Nepremičninske agencije običajno to dosežejo tako, da z obema strankama podpišejo enaki pogodbi, ki se med seboj razlikujeta le v tem, da je pri prodajalčevi pogodbi besedilo pogodbe prilagojeno glede na prodajo, pri kupčevi pogodbi pa glede na nakup. Nobenega zadržka ni, da nepremičninske agencije ne bi bile upravičene do provizije v višini 4 % od vrednosti prodane nepremičnine, vendar pa je pomembno, da si nepremičninske agencije zagotovijo provizijo v skladu z zakonom. Namen tega članka je opozoriti vse vpletene v postopek prodaje oziroma nakupa nepremičnin, da poskrbijo tudi za zakonitost podlage za plačilo provizije, saj je ne nazadnje tudi moralno sporno, da bi nepremičninska agencija, ki je v postopek prodaje nepremičnine vložila trud, znanje in čas, ostala brez plačila provizije zgolj zaradi nekaterih nedopustnih poenostavitev.
Povzetek:
Z ustanovitvijo služnosti na nepremičnini, na kateri lastnik ne prebiva stalno, lahko davčni zavezanci zmanjšajo davčno obremenitev. Zakon o davku na nepremičnine, ki nadomešča dosedanje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, uvaja za stanovanjske nepremičnine štiri različne davčne stopnje. Trenutno obstaja veliko zanimanje, kako znižati davčno stopnjo za stanovanja oz. nepremičnine, v katerih davčni zavezanci stalno ne prebivajo, glede na to, da je davek za te nepremičnine več kot 3x višji od tistega, s katerim bo obdavčena nepremičnina, na kateri ima lastnik prijavljeno stalno prebivališče.