Povzetek:
Mednarodni cestni prevoz omogoča lažjo in hitro dosegljivost raznovrstnih dobrin in blaga po celem svetu. Pri organiziranju mednarodnega cestnega prevoza prihaja do stikov in interakcij med različnimi subjekti zlasti med pošiljateljem, prejemnikom in prevoznikom blaga. Pri prevozu blaga se tako med pošiljateljem, prevoznikom in prejemnikom oblikuje tristrano pravno razmerje. Navedeno tristrano pravno razmerje uspešno »deluje« dokler vsaka pogodbena stranka izpolnjuje svoje obveznosti, ki jih je s prevozno pogodbo prevzela.
Povzetek:
Družba z omejeno odgovornostjo je oblika družbe, pri kateri so, zaradi praviloma manjšega števila družbenikov in njihove tesnejše povezanosti (družinska podjetja ali podjetja oseb, ki so med seboj tudi sicer poznajo itd.) poleg kapitalskih sestavin poudarjene tudi personalistične vsebine. Te vsebine se odražajo zlasti pri ureditvi prenosa poslovnega deleža, odločanja na skupščini, izstop ter izključitev družbenika iz družbe. V realnosti pogosto pride do sporov med družbeniki, ki se lahko stopnjujejo do te stopnje, da nadaljnje sodelovanje oziroma nadaljnja udeležba v družbi ni več smiselna oziroma skladna z interesi posameznega družbenika. Kakšne možnosti ima družbenik, ki iz takšnih ali drugačnih razlogov ne želi biti več družbenik v družbi z omejeno odgovornostjo? Ena izmed možnosti, ki jo pozna Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) je tudi izstop družbenika iz družbe z omejeno odgovornostjo. Zakon ne pozna oziroma ne priznava neomejene možnosti izstopa. Poznamo dve obliki izstopa iz družbe: pogodbeni ali pa sodni izstop iz družbe.
Povzetek:
V sredini aprila 2016 je začela veljati novela t.i. stečajnega zakona (ZFPPIPP-G, Ur. l. RS št. 27/2016), ki je med ostalim dodal tudi 8. odstavek 400. členu, s katerim se je določilo, da lahko sodišče na predlog upravitelja določi preizkusno obdobje, ki je krajše od dveh let, vendar ne krajše od šest mesecev od začetka postopka odpusta obveznosti, če stečajni dolžnik nima prejemkov, ki bi ob upoštevanju izločitev ali omejitev iz drugega ali tretjega odstavka 389. člena tega zakona spadali v stečajno maso, ali če je znesek teh prejemkov neznaten, in če ni izgledov, da bi bil stečajni dolžnik v naslednjih dveh letih zmožen pridobivati pomembno višje prejemke od prejemkov, ki jih prejema v času odločanja o začetku postopka odpusta obveznosti, ali pridobiti premoženje večje vrednosti.
Povzetek:
Gospodarska družba iz okolice Celja je tožila Republiko Slovenijo za škodo, ki ji je nastala zaradi protipravnega ravnanja njenega organa oziroma natančneje določenega sodišča, ki je napačno vročilo tožbo toženi stranki v nekem drugem postopku, ki ga je prvo omenjena gospodarska družba začela zoper njo. Tožena stranka v tem postopku je bilo podjetje iz Republike Makedonije. Sodišče je podjetju iz Makedonije vročilo tožbo neposredno po pošti v Republiko Makedonijo, čeprav Bilateralna konvencija med Republiko Slovenijo in Republiko Makedonijo določa vročanje sodnih pisanj po diplomatski oz. konzularni poti. Toženo podjetje iz Makedonije je poziv sodišča ignoriralo in na tožbo ni odgovorilo, zato je sodišče izdalo zamudno sodbo, ki je postala pravnomočna, vendar pa gospodarska družba iz okolice Celja v Makedoniji ni mogla doseči priznanja in izvršitve sodbe, ker je makedonsko sodišče štelo, da je bila tožba makedonskemu podjetju napačno vročena.
Povzetek:
Člani organov vodenja in nadzora družb se pri svojem delu redoma srečujejo s situacijami, ko morajo sprejeti določeno poslovno odločitev v negotovih okoliščinah in na temelju določenih predpostavk in hipotez. Poslovno odločanje je torej vedno povezano z določenim rizikom, da se poslovna odločitev naknadno izkaže za slabo, čeprav je na začetku delovala kot dobra za družbo in so jo tudi člani organov vodenja in nadzora sprejeli v dobri veri misleč, da bo odločitev pozitivna za družbo. V času ekonomske krize se še poveča težnja po iskanju krivcev za pretekle »slabe« poslovne odločitve, ki so privedle družbo v finančne težave. Zato je še toliko bolj pomembno ločevati protipravna ravnanja članov organov vodenja in nadzora (dejanja v slabi veri, protipravno pridobivanje osebnih koristi na škodo družbe, ravnanje v nasprotju s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika itd…) od poslovnih odločitev, ki so se enostavno šele naknadno izkazale za napačne in so povzročile škodo družbi. Pri slednjih poslovodstvu ni moč očitati protipravnega ravnanja. V kolikor se pojavi prepričanje, da bi člani lahko sprejemali boljše odločitve, je to lahko razlog za zamenjavo članov organov vodenja in nadzora, ni pa to že samo po sebi podlaga za njihovo odškodninsko odgovornost.
Povzetek:
Družba z neomejeno odgovornostjo (d. n. o.) je družba po Zakonu o gospodarskih družbah (ZGD), ki jo ustanovita najmanj 2 fizični ali pravni osebi, ki za njene obveznosti odgovarjata subsidiarno in solidarno s svojim premoženjem. Družba z neomejeno odgovornostjo ima pravno subjektiviteto, ki jo pridobi na podlagi družbene pogodbe z vpisom v sodni register. Podobno obliko gospodarske družbe poznajo tudi v drugih državah, pri čemer v Nemčiji, Angliji ter ZDA le-ta ne šteje za pravno osebo, v Franciji in Italiji pa ji je ta lastnost priznana. Zaradi osebne odgovornosti družbenikov je primerna predvsem za manjša podjetja z manjšim tveganjem, npr. družinska podjetja. Glavna značilnost družbe z neomejeno odgovornostjo je namreč prav majhno število družbenikov, ki morajo med seboj dobro sodelovati ter si zaupati, saj za obveznosti odgovarjajo vsi skupaj z vsem svojim premoženjem.